Ljudje različne nauke radi prebiramo v obliki pravljic in basni. Tudi tale ne bo odveč.

Na daljnem, Zelenem planetu, na las podobnem Zemlji, je živelo starodavno ljudstvo – Zelenci, ki mu je vladal moder kralj. Bil je znan po svoji poštenosti, humanosti in razumnosti in marsikdo bi si lahko mislil, da zato na planetu ljubezni, sloge in blagostanja ni manjkalo. Toda planet so pestile tegobe, ki jim tudi kralj z vso svojo modrostjo ni mogel napraviti konca. Šlo je za nevarne reči – pohlep, strah in neznanje, ki so skvarili življenje na planetu v tolikšni meri, da so se modri že začeli spraševati, ali je rešitev še možna. Nekateri prebivalci, ki jih je pohlep najbolj obvladoval, so namreč izkoriščali večino prebivalstva in ropali planet v tolikšni meri, da je prišlo do vse hujše zaostritve medsebojnih odnosov, uničenja okolja, osiromašenja življenja in razosebljanja prebivalcev. Medsebojna nasprotja so se sproščala v vojnah, v katerih je bilo ubitih brez števila nedolžnih Zelencev. Peščica pohlepnih se je kopala v bogastvu, večina prebivalstva je životarila na robu revščine, veliko pa jih je umiralo od lakote in žeje. Proti vsemu temu je bil kralj skoraj brez moči, saj so pohlepni s podkupovanjem na svojo stran pridobili dovolj prebivalstva, da so grabežljivo politiko, naravnano le v svojo korist, razglašali kot voljo večine. V teh težkih razmerah je kralju postalo jasno, da bo treba storiti nekaj korenitega, saj takšna pot vodi v katastrofo.

Dolgo je premišljeval in poskušal najti rešitev iz težke zagate. Vedel je, da so za klavrn položaj krivi napačni programi v glavah nekaterih vplivnih prebivalcev z relativno nizkim nivojem zavesti, ki se ne zavedajo dolgoročno pogubnih posledic svojega ravnanja. Vedel je, da je pohlep posledica odsotnosti spoznanja, da vsako živo bitje lahko doseže izpolnitev le na duhovnem, nikakor pa ne na materialnem področju. Ker je bil pošten in pravičen, se mu je upirala misel, da bi pohlepneže uničil in iztrebil. Prav tako pa je vedel, da v primeru, če tega ne stori, lahko računa z močnim nasprotovanjem uresničitvi vsakega programa za ozdravljenje družbe in planeta v celoti. Po dolgih nočeh tuhtanja je naposled sklical vse modrijane in skupaj so dodelali načrt, ki so ga dan kasneje obelodanili ljudstvu.

Pričeli so z gradnjo veličastnega mesta obilja – Krezograda, ki je bilo deležno superlativov v vseh pogledih. V tem projektu, financiranim tudi z denarjem premožnih prebivalcev, je našlo delo brez števila brezposelnih in revnih. Ko je bilo mesto zgrajeno, je kralj velel vanj preseliti vse prebivalce, katerih vrednost premoženja je presegala predpisano raven. Ob vselitvi so se morali odreči vsemu premoženju, v zameno pa so v novih bivališčih dobili razkošje in oskrbo, kakršno so si le zmogli zamisliti. Želje so jim bile izpolnjene tudi s sistemi navidezne resničnosti, njihov ugled in moč pa so potrjevale informacije, za katere so skrbeli posebni centri za osebno informiranje. V takšnih razmerah so izolirani veljaki lahko pospešeno doživljali svoje programe uživanja blagostanja in moči, ob tem pa družbi niso mogli delati škode.

Razbremenjen ozkosrčne politike in napetosti med družbenimi sloji se je Zeleni planet pričel hitro popravljati. Z novimi idejami, humanostjo in pravičnostjo so se na široko odprla vrata v dobo miru, sožitja in blagostanja, kakršne še ni bilo.

Prebivalci Krezograda pa niso bili obsojeni na dosmrtno bivanje v mestu iluzij. Če so v sedmih letih prišli do spoznanja, da si s pohlepnim uživanjem ne morejo zagotoviti prave sreče, so se lahko vrnili med ljudstvo in živeli kot vsi drugi. Če pa v tem času niso našli zadostitve, jih je kralj poklical k sebi in jim dejal: »Vaše ambicije so večje od možnosti, ki jih ponuja ta planet. Tu jih ne boste uresničevali, ker bi ga tako uničili. Odidite s tega planeta! Naselite se na drugih svetovih, primernih za življenje, kjer so vaše želje morda uresničljive. Čaka vas vesoljska ladja z vso potrebno opremo, da drugod začnete znova. Prej kot v sto letih vas ne želimo zopet videti na Zelenem planetu!

In so odšli. Pravijo, da se od takrat še ni nihče oglasil.