look into the mirrorNa tem mestu sem nedavno objavil besedilo z naslovom Vzljubiti sebe, ki pa je podajalo pomankljiv, deloma celo napačen pogled. Bralcem se za to opravičujem. Spodaj je prenovljeno besedilo, rezultat globljega spoznanja, ki podaja mnogo bolj dodelan uvid v obravnavano problematiko.

Bolj ko je človek v stiku s svojim resničnim bistvom, z dušo, močnejši, srečnejši in ustvarjalnejši je. Biti v stiku s svojo Bitjo - kar nekateri imenujejo »ljubiti se« - pomeni biti povezan s tisto silo, ki nam daje življenje. Ker je ta tudi izvor moči, ljubezni in modrosti, je razumljivo, da nas takšen stik osrečuje, plemeniti in krepi.

Ljubezen do sebe ne smemo enačiti s samoljubjem. Samoljubje je poveličevanje samega sebe - lastnega ega, ki želi biti oboževan in v središču pozornosti. Prepričanje, da ljubiti sebe pomeni ljubiti svoje telo, svoj značaj, svoje sposobnosti, svoje dosežke… je zmotno. Tako bi ljubili nekaj, kar nismo mi temveč je le tako ali drugače povezano z nami. Vse te nepopolne stvari je tudi težko zares ljubiti. Ko pa se vprašamo, kdo naj bi te stvari ljubil, je odgovor – ego!

Vsi tisti, ki imajo v sebi različne negativne vzorce, denimo »nisem dovolj dober«, z veseljem prisluhnejo nasvetu, da je treba »vzljubiti sebe«. Logično se jim zdi, da je v primeru, ko se ne ljubijo, ko je torej njihova samozavest pičla, potrebno nekaj storiti, da bi se ljubili. Vzljubiti sebe naj bi pomenilo, da najdemo v sebi nekaj, kar je vredno ljubiti. Kaj bi to lahko bilo drugega kot – naša božanska Bit, naše resnično bistvo? A tu se skriva zelo prikrita in nevarna past, v katero se ujame marsikdo, ki ne razume docela dogajanj v nas.

Tisti, ki zanke ne spregleda, se usmeri v iskanje stika s svojo dušo, v poveličevanje in oboževanje svoje duše, ne da bi se zavedal, da je to jalovo početje. Tisti, ki to počne in si za to neutrudno prizadeva, namreč ni nihče drug kot ego. Ta ima določen interes, ki ga hoče doseči, a cilj je zanj nedosegljiv, kajti ego nikoli ne more vzljubiti duše. Edino, kar ego lahko »ljubi«, je on sam. Prizadevanje, da bi ego vzljubil dušo, je brezplodno in nas nikoli ne pripelje do rezultata.

Pojasnili smo že, kako je prišlo do tega, da je ljubezen v nas »usahnila«. Krivec je ego, ki je dušo zasužnjil in ji odvzel možnosti za izražanje svoje prvinske lastnosti – ljubezni. Zato je edina rešitev zanjo, da ga odstranimo in ji omogočimo, da svobodno zaživi. Ko se procesa lotimo, nam vsaka zmaga nad posamezno komponento ega v nas vliva novega poguma.

Ko se duša znebi suženjstva, je ni potrebno učiti, kako naj ljubi in jo spodbujati k temu. A prav to si domišlja ego, ki je prepričan, da se brez njegovega nadzora in obvladovanja stvari nič ne more urediti. Ljubiti je vrojena lastnost duše in noben trud ni potreben, da bi to počela. Tisti hip, ko pomislimo, da si je treba na nek način pomagati, da bo ljubezen »stekla«, smo se zopet ujeli v past ega, ki se hoče zopet vrniti skozi stranska vratca. Popolnoma zadostuje, da se ega znebimo, pa se vse uredi samo po sebi. Da bi žoga, ki jo tiščimo pod vodo, izplavala na površje, ni potrebno drugega kot odstraniti silo, ki jo tišči navzdol.

Omenjena zanka ega nas doleti še marsikje. Tako si denimo tudi domišljamo, da je s prizadevanjem treba kopičiti duhovno znanje (zopet egov napor, da bi stvari obvladoval), ki bo v zadostni količini omogočilo duhovni napredek in naposled razsvetlitev. Resnica je drugačna; potrebujemo le toliko znanja, da se zavemo usodne vloge ega in spoznamo metode za njegovo razgradnjo, nato pa se proces duhovne rasti odvija kot odstranjevanje egovega mentalnega balasta in ne kot kopičenje novih vsebin.

»Ljubezen do sebe« je pravzaprav izraz, ki ni ustrezen. Ljubezen je namreč sila povezovanja, združevanja, zlivanja in privlačnosti, ki vedno povezuje dva objekta ali osebka, nikoli se ne zaključuje v enem samem. Palica z enim koncem ne obstaja. Bivati v duši, biti v stiku s svojo Bitjo, pomeni povezati se z zavestjo in potenciali Izvora, ki se »ljubi« sam po sebi, ne da bi za to potreboval neko posebno silo za to.

Vendar pa imamo intelektualne živali še en problem: v ljubezen ne verjamemo zares. Čeprav nenehno ponavljamo, kako velika in vsemogočna sila je to, nas naša praksa postavlja na laž. Zaslepljeni z egom zaupamo le moči. Toda Jezus je dejal: »Kdor uporablja meč, bo z mečem pokončan.« Svet je danes v hudo nezavidljivem položaju prav zaradi tega, ker časti moč (in njeno opredmetenje – denar), ljubezen pa je popolnoma odrinjena. Aktualen Jezusov izrek današnjemu človeku bi bil: »Kdor verjame v moč, jo bo boleče občutil na sebi«.

Zaslepljeni z zunanjim svetom smo slepi za čudesa, ki se skrivajo v duhovni stvarnosti. Ko bi vedeli, do kakšnih radosti nas lahko pripelje duhovno bogastvo, ki ga odkrijemo v sebi, ne bi niti za trenutek oklevali. Slikovito povedano: ko spoznamo svoje resnično bistvo, se nam zdi, da smo se doslej istovetili z dvokolesom, naša resnična narava pa je vesoljska ladja za medgalaktična potovanja!

Ko se duša v nas prebudi, ko torej »vzljubimo sebe«, se zgodi paradoks: običajno veliko več pozornosti pričnemo namenjati lastnemu telesu, ki ga nenadoma zagledamo v novi luči. Prepoznamo ga kot tempelj duha, kot čudovit instrument, preko katerega imamo stik z dušo. Želimo ga očistiti vseh nečistoč, ki mu branijo, da zaniha na frekvencah duše. Okrepljena nega v obliki masaž, savn in kopeli, pa tudi rekreacija in telesna vadba, oživljajo spoznanja o dovršenosti in lepoti telesa in tako krepijo zdravje in samozavest. V telesu se sprožijo zdravilni procesi, spodbudijo notranje čiščenje ter krepitev in izostritev čutov in zaznave nasploh. Postanemo pozorni na prehrano; preidemo k takšni, ki telesa ne obremenjuje in vnaša vanj le kakovostne snovi in življenjsko moč.

Obuditi dušo pomeni odpreti srce. Pomeni delovati z obzirnostjo, nežnostjo, razumevanjem, brez prizadetosti ob morebitnih napadih nase, vse to je možno le, ko ni prisoten ego. Ko deluješ iz duše, si ne prizadevaš za ljubezen drugih, ne hlepiš po njej in ne poskušaš ugajati. Kot del Stvarnika imaš že vse, kar potrebuješ, zato si lahko sproščen, spontan in zadovoljen s tem, kar je. Povezan s to nepojmljivo silo, ki oživlja vse, uporabljaš največjo moč, ki je na voljo v naravi. Ali bi si lahko želel več?

Z obujeno dušo nisi odvisen od ljubezni drugih, niti od partnerjeve. Usahnejo številne želje in pričakovanja, vključno s tistim, da te mora partner osrečiti. Osrečiš se lahko le sam, ko postaneš od drugih neodvisen in deluješ z ljubeznijo. Ob tej usahnitvi pričakovanj pa se mnogo bolj svobodnega in razbremenjenega počuti tudi partner, ki sproščen veliko lažje sledi privlačnemu zgledu. Zato lahko zrel in srečen odnos ustvarimo le, ko se ljubimo.

Z obujeno dušo brez težav sprejmeš druge. Tega z egom ne moreš, saj ta ne priznava ničesar drugega kot lastne interese. Zavedaš se, da je ločenost od drugih le navidezna, a koristna, da lahko ustvarjaš odnose. Presežeš jo z ljubeznijo. Postopoma spoznavaš, da je odnos do drugih pravzaprav odslikava odnosov s samim seboj.

Presenetljivo, kako se vse ravna po količini ljubezni, s katero delujemo! Prave odločitve, cilji, uspeh, bogastvo, slava, sposobnost reševanja problemov – vse to je popolnoma odvisno od ljubezni, ki jo usmerimo v podvig. Cilji so preprosto dosegljivi, saj delujemo kot Stvarnik, ki mi ne more biti nič nemogočega. Kadar pa delujemo z egom, se naša že tako skromna ljubezen do sebe z vsako kritiko ali očitkom še zmanjšuje, dokler ne dosežemo praga, ko se le še branimo in povsod vidimo le še grožnje. Takrat nam je lahko jasno, da smo popolnoma izgubili stik z dušo - svojim virom ljubezni.

V šolah bi otroke morali učiti, kako odstraniti ego. Ko se bo to zgodilo, bo svet postal povsem drugačen. Z nami lahko nečloveško manipulirajo le zato, ker smo izgubljeni v strahovih ega. Vztrajati v egu pomeni vse bolj poglabljati svojo stisko, usmeriti se k njegovi razgradnji pa je pot k odrešitvi iz solzne doline.


Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih