Želite kaj napraviti zase? Se želite izogniti grenkemu spoznanju, ki se utegne pojaviti na stara leta - namreč, da pravzaprav nikoli niste v polnosti zaživeli in izkusili bogastva življenja? Potem berite dalje.

V zadnjem času se marsikaj dogaja, kar človeka napeljuje k razmišljanju. Veliko je veliko govora o tem, da bi morali napraviti kaj bolje, v nasprotju z dosedanjimi klišejskimi reakcijami, če želimo sebi in zanamcem zagotoviti kaj lepšo prihodnost. Govora je o dvigu zavesti , ki naj bi bil predpogoj za resnejše pozitivne spremembe v družbi. Tudi na tej spletni strani je v več sestavkih prebrati marsikaj na omenjene teme; govorili smo o pogojih, strategijah in načinih, ki bi omogočili dosego začrtanih ciljev. Ugotovili smo, da je treba delovati v smeri celostnejšega zaznavanja sveta ter storiti marsikaj, da bi um razbremenili preživelih prepričanj in pridobili nova, ki širijo duha in dvigujejo zavest. Stari programi v naših glavah pač niso pravo izhodišče za kaj boljšega od tistega, kar smo dosegli doslej.

Kako torej napraviti preboj? Bistven je tisti trenutek, ko v sebi pridemo do odločitve, da bomo res nekaj napravili za svoj napredek. Važen je prav konkreten, jasen sklep, na primer, da bomo povečali kakovost svojega življenja. To je zagotovo mikaven cilj, ki bi ga vsak od nas želel doseči, toda nikakršne garancije nimamo, da nam bo to uspelo, zato je odločitev tako težka. Kako se lotiti podviga, da bomo čim prej prišli do otipljivih rezultatov? Sicer nam utegne zmanjkati elana, ko dospemo do prve ovire. V nadaljevanju bomo videli, da pravzaprav ni težko, če le najdemo prava izhodišča.

Kot pri vsakem projektu si je treba postaviti jasno določen cilj in rok. Namen, da bomo nekaj storili, se izoblikuje v nas šele potem, ko ovrednotimo vložek in rezultat in ugotovimo, da se nam izplača. Takrat se v nas sama od sebe pojavi volja - energija, ki je potrebna za uresničitev - in se usmeri k postavljenemu cilju. V obravnavanem primeru je vložek precejšnja neznanka; jasno nam je le to, da bo treba stvari početi nekoliko drugače, zavzemati drugačen zorni kot, čim več uporabljati srce namesto uma... Skratka nič zelo napornega. In koristi? Boljši stik s seboj in z naravo, več notranjega miru, bolj harmonični odnosi, veselo in optimistično razpoloženje... Nedvomno koristi, ki opravičujejo vložek. Veliko k zaupanju v uspešnost doseganja ciljev pripomore tudi intelektualno spoznanje: z navedenim »vložkom« bo zagotovljen bolj celovit odnos do stvarnosti, zato ni dvoma, da bo se bo ta odrazila v našem dojemanju in občutenju celoviteje, pestreje in z več vsebine. Vse skupaj vzemimo kot vznemirljiv eksperiment. Ničesar nimamo izgubiti. Če bi se izkazalo, da vse skupaj ne rodi sadov, lahko kadarkoli odnehamo.

Jasni sta dve izhodišči: če želimo izboljšati kakovost svojega življenja, potem tega nihče ne more storiti namesto nas, saj je bistvo kakovostnejšega življenja bolj polno doživljanje. Bolj polno doživljanje pa nikakor ne pomeni več materialnih dobrin, prej obratno, pač pa spremembo odnosa do stvarnosti. Kakovost življenja je torej odvisna od kakovosti našega dojemanja stvarnosti. In drugič - da tega ne smemo storiti na račun kakovosti življenja drugih, saj bi se naposled negativne posledice vrnile k nam. Pomembno je torej, da z zagotavljanjem kakovosti lastnega življenja ne znižujemo kakovost življenja drugih.


 

Pomembna je občutljivost

Prvi prijem, ki omogoči povečanje kakovosti življenja, je povečanje občutljivosti, dojemljivosti za svet okoli nas. S povečanjem občutljivosti povečamo svojo sposobnost prevajanja energij. Kdor je otopel in ne vidi lepot okrog sebe, ga lahko postavijo na sredo rajskega vrta, a mu to ne bo nič pomenilo. Otopeli smo zato, ker smo v dobi potrošništva prepolni vtisov, ki nimajo prave sporočilne vrednosti. Prišlo je do pravega bombardiranja z vtisi in informacijami, to pa nas je otopilo. Skozi nas teče premalo življenjske energije, ki nas poživlja, kajti zastajanje energije občutimo, kot da nas nekaj utruja in bremeni. Treba se je osredotočiti na stvari, ki so pomembne, obenem pa povečati občutljivost, dojemljivost za svet okoli nas. Omejiti in obenem izostriti je treba kakovost zaznave. Vzpodbuditi je treba radovednost in zvedavost, saj sta to najboljši vzpodbudi za ustvarjanje stika z življenjem in okoljem. Ključno spoznanje je tudi to, da najpomembnejše v življenju niso stvari, temveč odnosi. Prav na področju odnosov je treba storiti največ. Treba se je odpreti svetu, brez bojazni, da nas bo kaj prizadelo. Zaprti, kot smo, ne moremo vzpostavi boljše komunikacije s sočlovekom in z okoljem. V tem je namreč bistvo: energije smo (doslej) blokirali, zaustavljali, preprečevali njihovo pretakanje in kroženje, zdaj pa želimo te ovire odstraniti. Takoj ko energija steče, se pričnejo umikati tudi težave zaradi zastajanja energije. Vsa negativna čustva povzročajo zastajanje energije, pozitivna pa tok energije krepijo. Ko energije skozi nas tečejo brez zastojev, ni razlogov za obolevanje organov, saj ni več zaustavljanja energijskega toka znotraj telesa. Zdravje telesa in duha v resnici pomeni neskaljen tok energij skozi naša telesa - ne le skozi fizično telo.

Ko smo napravili korak v smeri povečanja občutljivosti, spoznamo, da reagiramo na vtise in stvari, ki so nas dotlej pustile ravnodušne, v pozitivnem in negativnem smislu. Reagiramo v primeru dogodkov, ob katerih smo bili doslej prestrašeni in pasivni: napravili so nam krivico, a se nismo upali zavzeti zase. Reagiramo, ko vidimo žalost na obrazu partnerja, mu pomagajmo do boljšega razpoloženja. Zjokamo se, če nam je hudo, čeprav si tega doslej nismo upali privoščiti. Čustvom omogočimo, da se svobodneje izrazijo, brez sramu in zadrževanja. To velja tudi za moške! Ni potrebno, da smo moški čustveni invalidi. Dovolimo si večje amplitude, saj bomo tako pridobili večji življenjski potencial. Majhne amplitude pomenijo plitko doživljanje življenja. Večjo kakovost življenja prinese več  življenjske energije, to pa pomeni tudi večje amplitude kot odraz močnejšega pretoka le-te.

Povečanje občutljivosti ima še eno dobrodošlo posledico: poveča se sposobnost opazovanja. Slabim opazovalcem, kakršni smo, uide kopica zanimivosti, ki bi nam lahko popestrile življenje, obenem pa smo gluhi za subtilne vplive, ki so posledica delovanja okolja na nas. Tako se počutimo vse bolj ločeno od narave, pa tudi od svojega telesa. Ne znamo povezati vzrokov in posledic. Ne zavedamo se, kako različni dogodki in stvari, npr. hrana vplivajo na nas. Namesto da se prepuščamo nenehnemu blebetanju uma, ga odrinimo na stran in se predajmo pozornemu opazovanju sebe in stvari okoli sebe. Posvetimo večjo pozornost vsem svojim čutom in poskušajmo z vso pozornostjo gledati, poslušati, okušati, vohati, tipati... zavedajoč se nove kakovosti vsega tega, kar prihaja v polje zavesti. Poskušajmo vse svoje čute še izostriti. Posebej se posvetimo vsakemu od njih. Povejmo jim, da jih oskrbujemo z več ljubezni, da nam bodo lahko vračali več pravilnih informacij. Bodimo tukaj in zdaj. Začudeni bomo, kakšen mir in blaženost bomo užili, ko bomo preprosto le priče življenju okrog sebe, brez tehtanja in vrednotenja. Tehtanje in vrednotenje degradira čarobno doživetje v rutinsko umsko opravilo, ki signale naših čutov spremeni v prazne informacije, ki nimajo nič skupnega z življenjem. Čas je, da se zavemo škodljive dominantnosti uma, kar je dediščina tradicije. Čim večkrat privoščimo svojemu umu dopust, čuti pa naj prično dokazovati, kaj zmorejo. Presenečeni bomo, kako bo to spremenilo naše doživljanje stvarnosti.


 

Kako do več radosti?

Drugi prijem, ki omogoči povečanje kakovosti življenja, je povečanje radosti. Večjo kakovost življenja si namreč le težko predstavljamo brez povečanja radosti. Radost odpira vrata ljubezni v nas. Žal smo jo otopili z ožanjem fokusa na materialne dobrine. Kako si zagotoviti več radosti? Usmeriti se je treba k njenim izvirom: to so dobra dela ter stik z naravo in svojim bistvom. Ena od metod je, da življenju vzamemo ostrino tako, da ga prenehamo obravnavati kot nekaj grozečega in resnega. Prisotnega je preveč strahu. Življenje jemljemo preveč resno, posameznim dogodkom, ki so le prehodne, malo pomembne epizode v zgodbi, ki jo doživljamo, pripisujemo prevelik pomen. Dopovejmo si, da nihče razen nas naših problemov ne vidi v tako resni, slabi luči kot mi. Zakaj bi torej stvari tako dramatizirali? Vse mine in tudi problemi ne bodo trajali večno. Zakaj si kratiti veselje s stvarmi, ki bodo že naslednji trenutek zgodovina? Bolje jih je vzeti s humorjem in si dopovedati, da se v življenju prav vse spremeni, torej tudi problemi nimajo nobenega upanja na preživetje. Ko se naučimo na stvari gledati s humorjem, se njihova ostrina skrha. Strahovi pričnejo bledeti. Ko jim prenehamo posvečati toliko pozornosti, jim s tem vzamemo energijo, s katero so se napajali - to pa pomeni njihovo smrt.

Kako ustvariti boljše pogoje za prejemanje radosti? Preprosto! Več jo dajemo, pa se vrne nazaj k nam pomnožena. Treba je prestopiti probleme in si dopovedati, da je samopomilovanje najslabša možna izbira. Tisti hip, ko se zavemo svoje nemoči, jo lahko premagamo. Paziti je treba le, da ji ne podležemo. Povejmo si, da je najboljši za preganjanje malodušja - smeh. Ponorčujmo se iz samega sebe. Stopimo pred ogledalo in si pokažimo jezik potem pa napravimo nekaj grimas, ob katerih lahko začutimo, da položaj sploh ni tragičen. Tisti, ki nam je pokazal jezik, je otrok v nas, ta pa premore kaj več vedrine. Dajmo mu priložnost, da za kratek čas pokaže, kaj zna! Najbolje je, da se obdamo z družbo, v kateri bo malodušje še laže izpuhtelo, otrok v nas pa bo lahko užival v spoznavanju, kako njegove domislice dobro vžgejo. Če bomo pokazali nekaj dobre volje, bomo okužili tudi bližnje in ne bo treba veliko, da se bo nalezla vsa okolica. In potem bomo vzpodbujali drug drugega in z vsakim uspešnim okuženjem se bo naš optimizem še stopnjeval. Poizkusimo brizgati pozitivno energijo po vseh, ki se znajdejo v naši bližini - kot otroci, ki se »špricajo« v bazenu. Nazadnje ne ostane nihče več suh.

Prikupna, igriva domača žival nam lahko pripravi obilo radostnih trenutkov. Živali so nam dane za to, da nas razveseljujejo. Ob kakem živahnem kužku, ki je poosebljenje igrivosti, preprosto ne moremo ostati malodušni. Kdor je kronično malodušen in slabe volje, naj si omisli kako prikupno, živahno živalco; koristi bosta vsaj dve: žival ga bo napolnila z optimizmom, skrb zanjo pa bo nadomestila samopomilovanje in razmišljanje o neumnostih. Odpreti se je treba okolici, živali pa so odličen pripomoček za to.

Spomnimo se še starega preizkušenega recepta, kako se nečesa najbolje naučimo: tistega, kar hočemo naučiti sebe, učimo - druge! Star izrek namreč pravi: kdor ne zna, ta uči. Občutljivosti, pozornosti, zvedavosti in radosti učimo - z raziskovanjem - svoje otroke! Tako pridobljena korist bo največja. Otroci bodo dobili potreben vzor, ki jim bo služil vse življenje, mi pa se bomo počutili koristne ob dejstvu, da počnemo pravo stvar. Otroci so tudi najboljši poslušalci in najbolj hvaležni učenci, poleg tega pa so pri njih rezultati najhitreje vidni in tudi najbolj pomembni. Če bomo radosti učili svoje otroke, sprva nerodno a sčasoma vse spretneje, nas bodo hitro prekosili in pričeli učiti nas. Tako bo vse steklo še laže.




Zaupajte v dobro!

Tretji prijem, ki igra zelo pomembno vlogo, pa je zaupanje v dobro. Pomena zaupanja v dobro preprosto ni mogoče dovolj poudariti. Če zaupamo v dobro, potem z enim samim zamahom skrhamo ostrino vseh možnih zaprek, ki nam v življenju prekrižajo pot. Slabim programom in neugodnim izidom s tem odvzamemo možnost za uspeh, kajti nezaupanje vanje jim odvzame energijo, ki je potrebna za njihovo uresničitev.

Vera ali prepričanje, da se bo zgodilo tisto, kar je dobro, je nasprotno veri v zlo - strahu. V današnjem času, ko strah vse bolj prežema osebno in družbeno življenje, je treba najti načine, ki omogočajo olajšanje tega bremena.  Ko se odpremo pozitivnim programom, krepimo vez z vesoljem in s Stvarnikom. Posledica tega je, da se priključimo na neustavljivi energijski tok in omogočimo pozitivnim energijam, da prevladajo v vseh scenarijih, v katerih smo udeleženi. Ko zaupamo v dobro, brez težav tudi pri tistih dogodkih, ki so na videz neugodni, najdemo njihovo resnično dolgoročna korist. Zavemo se, da so vse neprijetne preizkušnje le priložnost za duhovno rast, neprijetne pa so le toliko časa, dokler ne spoznamo, da v resnici prinašajo darilo - napredek. Z zaupanjem v dobro si pridobimo najmočnejšo možno podporo Stvarnika. Zaupanje deluje kot lepilo, ki nas tesno poveže z njim in ker je ta moč, ki se imenuje tudi ljubezen, najmočnejša sila v vesolju, nam preprosto ne more izpodleteti.


 

Naj ne ostane le pri teoriji!

Teorija brez prakse ne velja dosti, zato bodimo še malce bolj konkretni. Vabim vas, da napravite preprost eksperiment, ki vam bo odprl vrata v čisto drugačno zaznavanje stvarnosti. Z njim boste spoznali bogastvo lastnega doživljanja in odkrili svet, v katerega morda še nikoli niste pokukali.

Za dobro izvedbo potrebujete primeren kotiček, kjer se boste dobro počutili in mir, ko vas nihče ne bo motil. To boste najlaže storili v naravi, ki vam je všeč, morda kje v gorah ali ob morju. Dopustni čas ali vikend, ko ste vsaj malo bolj psihično razbremenjeni, je pravi čas. Najbolje je, da je blizu mesta, kjer se boste namestili, kako lepo drevo, ki ga boste lahko opazovali s primerne razdalje, počivajoč v travi. Namestite se na tleh, da imate dober stik z zemljo. Če  je v bližini še kak potoček, reka ali morje, ste našli idealno mesto, kjer bodo vaši čuti res lahko zaigrali.

Najprej je treba izklopiti tistega, ki bi vas pri izvedbi eksperimenta najbolj oviral. Predstavljajte si, da svoj um izklopite z velikim stikalom, kot bi izklopili glavni dovod elektrike v veliki tovarni. Zaslišite pojemajoč zvok strojev, ki se ustavljajo in zatem tišino, ki pomeni, da ni nikakršnega delovanja več. Vaš um je obstal. Nima več energije za delovanje. Zdaj ste na konju! Ustvarili ste težko uresničljiv predpogoj: zdaj boste lahko dojemali stvarnost objektivno, vaših vtisov ne bo neprestano kvaril blebetavi razlagalec, ki bogastvo čutov spremeni v razčlenjevanje informacij. In zdaj uživajte v doživljanju - glejte, poslušajte, tipajte, vohajte, okušajte, saj bodo signali vaših čutov prišli do vaše zavesti neskaljeno. Pri tem pa si predstavljajte, da se je center vaše zavesti pomaknil iz glave, kjer običajno domuje, navzdol v srce.

Udobno se namestite in usmerite pozornost h kakemu lepemu drevesu v bližini. Najprej ga nekaj časa pozorno opazujete in poskušajte dojeti vse podrobnosti tega zanimivega bitja. Ko boste prepričani, da ga poznate, se poskusite stopiti z njim in občutiti življenje tako, kot čuti drevo. Postanite to drevo. Ovedite se močnih korenin, ki jih raztezate v vse smeri. Občutite potočke sokov, ki se pomikajo skozi deblo in veje k listom. Prisluhnite vetriču, ki ustvarja šelestenje listov. Napolnite se z občutkom čudovite povezanosti z zemljo, ki vas navdaja z mirom in občutkom varnosti. Začutite, kako iztezate svoje veje v nebo in skozi liste srkate energijo sonca vase.

Čez čas ponovite enak postopek tudi na kakem drugem objektu - na živali, drugi rastlini, na rudninah (tudi minerali imajo zavest!). Pomembno je, da si za vsak poskus vzamete dovolj časa. Tako boste postopno urili svoje čute in sposobnost vživljanja in čutenja. S tem se bo krepila vaša sposobnost povezovanja z naravo, stvarstvom in samim seboj.

Ustvarjanje stika z elementom vode vam prinese čisto posebno počutje. Potoček prinese prijetno svežino in občutke izostri, reka deluje čistilno in odnaša mase zastarele energije, morje pa ustvari vtis mogočnosti in spravi vse vaše energije v gibanje.

Ko tako napajate vašo dušo z neskaljenimi občutki, spoznavate, kaj je tisto, kar življenje dela živo in napolni vas neizmerna radost.

Pred vami je velik izziv - napraviti velik skok v smeri spoznavanja čudeža življenja. Najprej ste le opazovalec in napolni vas radost, ko uzrete lepoto čudežev, ki jih doslej morda sploh niste opazili. Korak naprej napravite, ko postanete opazovano. Postanete drevo, zemlja, potok, morje, spojite svojo zavest z vsem, v kar se lahko potopite  s svojimi čuti. Občutite, kakšen je okus življenja v vseh teh oblikah, ki jim je dano bivati in napolni vas veličasten občutek miru in blaženosti.

Ko vživljanje in občutenje dobro obvladate, ugotovite, da se ego popolnoma umakne. Naposled svojo zavest razlijete v celotno stvarstvo in kot opazovalec izginete. Postanete sami to mogočno dogajanje, ki je nenehna sprememba. Ostane samo bitje, ki vse to življenje živi. Opazovalca ni več, ostane samo tisti, ki vse, kar je, giba. Tisti, ki je kot Stvarnik. Da bi besedico »kot« umaknili iz prejšnjega stavka, pa je potreben le še korak - in neznano število življenj. A že brez tega je doživetje tako lepo, da ga je vredno znova in znova doživeti.

 

Priporočamo vam tudi besedila:

Zavest in stvarnost

Nepoznana moč misli

Kaj je najpomembnejše

O duhovnosti

Človek in Bog

Projekt Človek

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih