Da bi razumeli družbo, moramo razumeti človeka. Kdor poskuša spreminjati družbo, ne da bi prej spoznal človeka, torej sebe, se loteva podviga, ki je že vnaprej obsojen na neuspeh.

 

Pokojni predsednik, dr. Janez Drnovšek se je tega dobro zavedal in zato veliko pisal o tem. Poskušal nam je pomagati k našem osebnostnem zorenju, k življenju z več zavedanja, k duhovni rasti. Njegov uspeh pri vodenju države je bil zasluga prav njegove velike duhovne širine, humanosti in modrosti, s katero je znal blažiti nasprotja. A ker se v omenjenem smislu nismo dovolj razvili, doživljamo lekcije, ki ustvarjajo sedanjo stisko.

Ne bo šlo torej drugače, kot da se nekaj več naučimo o človeku, o nas samih. Ni odveč sprehoditi se mimo nekaterih najpomembnejših spoznanj. Tudi, če so nam poznana, se vprašajmo: Ali jih znamo uporabiti v praksi? In če ne, zakaj?

Družba je skupnost ljudi, ki med seboj tkejo odnose. Odnosi so posledica motivov posameznikov. Le posamezniki, ki imajo prave motive, lahko zgradijo družbo miru, sožitja in blagostanja. Motivi so bistveni.


Motivi

 

svet-v-ocesuPravzaprav sta motiva človekovega delovanja le dva: ljubezen in strah. Dejanja, ki jih motivira ljubezen, vedno povzročijo ljubeč odziv. Vsako dejanje, ki ga pogojuje strah, pa povzroči nov strah in tako brez konca. Kdor želi živeti v miru in harmoniji, mora imeti to spoznanje ves čas pred očmi. To je preprost sklep, ki pa ga največkrat ne upoštevamo.


Od ljubečega ravnanja nas odvračata strah in nepoznavanje zakonov, ki se jim podrejajo naša življenja. Človekovo ravnanje ne more biti ustrezno, če ne ve, zakaj ravna, kot ravna in kakšne posledice to prinaša. Brez znanja o sebi je kot biološki robot, inteligentna žival, ki sledi ustaljenim programom in instinktom, posebno nagonu po samoohranitvi, ki je posledica strahu pred smrtjo. Orlji mladič, ki se je izvalil v kurjem gnezdu, je vse življenje taval po kurniku, name­sto da bi se vzpel na nebo.

Strah pred smrtjo je posledica zagledanosti v materialnost, nezavedanja dejstva, da se v vsem, kar obstaja, skriva očem nevidno duhovno bistvo. Že od leta 1974 je znano, da materije, kakršno poznamo, preprosto ni dovolj za obstoj gravitacijskih sil v vesolju. Vidna materija prestavlja le 4% vidnega sveta, 21% predstavlja »temno materijo«, 75% pa temna energija. Naše ustaljene predstave o materialnem svetu je potrebno korenito spremeniti, a po več kot 30 letih v šolah še kar vztrajajo pri starih programih.

 



Preseči materialno

 

Da bi karkoli obstajalo, mora najprej obstajati nekaj nefizičnega: ideja o tem, dode­lana do najmanjših podrobnosti, obstajati mora volja, de se tisto materializira. Materialistični pogled vse to prezre in nas vrže v svet ustvarjenih objektov, s tem pa nas prikrajša za globlje razumevanje stvarnosti. Ker stvari poznamo zgolj površinsko, se v nas vedno znova poraja strah. Paralizira nas in prepreči, da bi zaživeli sproščeno, v harmoniji z okoljem, ki ga zaradi nerazumevanja dojemamo kot sovražnega.

Očarani le z zunanjostjo verjamemo, da se z izgubo telesa življenje konča, da izgubimo vse. Ali res? Takšno stališče bistveno zaznamuje naš odnos do življenja in usmerja k napačnim motivom.

Vsa stara ljudstva so poznala duhovno bistvo človeka. Vse religije, vključno s krščanstvom, poznajo nauk o večni duši in krogu nenehnih rojstev in smrti (reinkarnacija, nauk o zaporednih utelešenjih duše), vendar je Cerkev ta nauk izbrisala iz Svetega pisma in tako smrt prikazala kot grozljiv, usoden dogodek. A takšno omejeno gledanje je napačno. Sanje in smrt se razlikujeta le po tem, da iz smrti ni povratka duše v telo, kar se običajno zgodi ob koncu sanj.

Zavestna energija duše se ob smrti fizičnega telesa ne izgubi pač pa preide v astralno stvarnost, svet, v katerem se dogajajo sanje; zamenja »televizijski kanal« in biva v njem, dokler kasneje ne nadaljuje svoje poti v fizičnem svetu. Znanost, ki je področje svojega delova­nja omejila zgolj na otipljiv svet, nas o tem ne pouči, religije pa ponujajo okrnjeno, njihovim ciljem prilagojeno razlago.

Človeku je bila s tem, ko je svoje življenje omejil le na življenje enega fizičnega telesa, povzročena velikanska škoda. To namreč povsem spremeni smisel življenja, s tem pa tudi naše motive. Neetično ravnanje sloni na prepričanju, da je možno storiti napake ali zločine in ne odgovarjati za to; a to ne drži. Plačilo zanje je duši vedno izstavljeno, če ne prej pa v naslednjem utelešenju; naravni zakon, ki to zahteva, je zakon karme, zakon vzroka in posledice, ki skrbi za izravnavo neharmoničnih dejanj. Nihče mu ne more ubežati. Kar seješ, to žanješ, kar napraviš drugemu, to se vrne k tebi. Krivičnost, nepošte­nost, nasilje in neetičnost po zakonu vesolja vedno, ne glede na človeška sodišča, pritegnejo karmične posledice – istovrstna izkustva, ki jih doživimo na lastni koži. Kako drugačen bi bil svet, ko bi se ljudje tega zavedali!


 

V čem je smisel?

 

Vsakdo, ki išče smisel življenja v ugodju in užitkih, naj se zave, da se je v nepo­znavanju pravega smisla življenja sprijaznil z bednima nadomestkoma za srečo. Omenjena vedno prideta v paru s trpljenjem in neugodjem. Sreča, mir in blago­stanje so rezultat delovanja iz ljubezni, posledica sprejemanja in razume­vanja neskončne pestrosti stvarstva; ne moremo jih izsiliti z upiranju obstoječemu in z dejanji, ki jih motivira strah.

 

In čeprav vsakdo ve, da je ljubezen edina sila, ki združuje, povezuje, omogoča rast in novo življenje, večino naših dejanj motivira strah. Zakaj je temu tako?

 

Naša moč zavedanja je še šibka, živimo s premalo zavedanja. Odločitve potekajo po ustaljenih mehanizmih, polzavedno, ob doživljanju pa ne opažamo celote in ne zaznavamo bogastva trenutka temveč bežimo v prihodnost ali preteklost. Dopustili smo umu, lažnemu jazu, da je preglasil glas duše in nas ujel v mrežo, iz katere se ne znamo izkobacati.

 

Preprosto zavedanje zgornjih dejstev vodi k zaključku, da je smisel življenja plemenitenje motivov, izgradnja plemenite osebnosti, tako da med motivi naposled ostane le še eden: ljubezen sama. To ne pomeni, da napačna dejanja toleriramo, pač pa, da se odpovemo boju in poiščemo ustreznejše rešitve.

 

Gibalo vsega je volja, ki sledi motivu. Vsa inteligentna bitja v vesolju – človek je le eno od njih – opredeljuje motiv njihovega delovanja. Tako v načelu obstajata dve vrsti: bitja, ki zasledujejo sebične cilje (vodi jih strah) in bitja, ki delujejo nesebično (delujejo iz ljubezni). Temeljna odločitev, kateremu motivu hoče slediti, človeka odločilno zaznamuje.

 



Zavestno življenje

 

Zavestno opazovanje naših dejanj in dogajanja, tehtanje misli in čustev ter preverjanje motivov je življenjska usmeritev, ki omogoči dvig kakovosti življenja in izhod iz začaranega kroga, v katerem se nemočni sučemo. Šele s tem posta­nemo vredni boljšega življenja. Zaman so vsi napori, da bi spremenili družbo, dokler ne spremenimo gradnika družbe – sebe. Sebe pa spremenimo s spremembo stališč o sebi.

V tisočletjih napačnih ravnanj se je v človeku nakopičilo ogromno strahu, ki se je še posebej razbohotil z ustoličenjem materialističnega pogleda na svet. Ustvaril je miselni zapor, v katerem so stiske in trpljenje posledica nerazume­vanja stvarnosti, življenja in sebe. Nič namreč ni tragično, negativno ali slabo samo po sebi; takšno postane šele, ko se pojavijo sodbe, temelječe na kriterijih. A naši kriteriji slonijo na zelo pomanjkljivem znanju. Celo znanost priznava, da materija ni nekaj končnega in se pri pojasnjevanju njenega izvora vse bolj zateka v filozofijo.

Ko se človek prebudi iz zaslepljenosti z zunanjostjo, spozna, da vesolja ne obvladujejo le fizični zakoni pač pa – še mnogo bolj – metafizični zakoni, ki pogojujejo način doživljanja naših življenj. Določajo, kje in kdaj se rodimo, kakšnim staršem, v kakšnem okolju in tradiciji, določajo, kakšni so naši potenciali in okoliščine za naš razvoj. Ali naj bi bilo vse to posledica naključja?

Prepričanje, da so spremembe, ki jih opažamo, odvisne od zunanjih dejavnikov in drugih ljudi, je odraz zelo ozkega gledanja. Življenja nam ne krojijo zunanje danosti in drugi ljudje. Globlji pogled razkrije, da je tisto, kar doživljamo, v popolnem sozvočju s tistim, kar nosimo znotraj. Svojo notranjost odslikujemo navzven. Po zakonu privlaka, kot nam razlaga tudi knjiga »Skrivnost«, pritegne­mo v svojo stvarnost dogodke s podobno vibracijo, kot jo ima naše psihično jedro. Tako je nasilje zunaj posledica nasilja (nasilnih teženj, ki se jih marsikdaj niti ne zavedamo) znotraj nas.

Zunaj opaženo nasilje ima le en namen: da bi nas opozorilo na nasilje znotraj, ki se skriva v neustreznih stališčih in prepričanjih. To je mehanizem narave, ki omogoča čiščenje naše notranjost i, plemenitenje našega značaja in dvigovanje zavesti.

Najbolj razdiralen dejavnik v človeku je lažni jaz, ego, ki energijo duše spelje v svoje vode in dušo zasužnji. Vsi negativni izrazi naše osebnosti so kot vloge, ki jih igra ego, bitje s stotimi identitetami. Ker se te vloge nenehno menjajo, nikoli ne najdemo stabilnega centra v sebi, niti ne prepoznamo, kaj se v nas dogaja. Že stari narodi so vedeli, da mora človek svoj ego obvladati, da bi dosegel srečo. Ker ni bilo zaželeno, da bi se to znanje odkrito širilo, se je ohra­nilo v pravljicah. Otrokom te pravljice pripovedujemo, a se ne zavedamo njiho­vega globljega sporočila. Koga simbolizirajo zmaj, hudič, tiran, kača, zlobna mačeha in drugi negativni liki v pravljicah Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica in v številnih drugih? Vsi so prispodobe ega, ki ga je treba premagati. A kako?



Preprosta vprašanja

 

Naš največji problem je: ne vemo, da ne vemo. Ker nam ni razumljivo, da so naše sodbe tiste, ki naredijo svet nevzdržen, pričakujemo, da se bo spremenil svet, ne da bi se spremenila naša notranjost. Ko to dojamemo, se usmerimo k preverjanju naše psihe, k samoizpraševanju, ki zastavlja vprašanja, s katerimi se morda še nikoli nismo soočili.

 

Čas je, da se vprašamo:

Kakšni so moji motivi? Ali delujem iz ljubezni ali iz strahu?
Ali lahko imenujemo ljubezen tisto, kar v ozadju skriva sebične motive?
Me predvsem zanima zagotovitev lastnega blagostanja in zadovoljstva?
Koliko sem pripravljen delovati v skupno dobro in pomagati drugim?
Se visoko cenim, se povzdigujem nad druge in poudarjam svojo veljavo?
Ali se zavedam, da smo vsi ljudje izraz Enega življenja, ki skozi nas živi različne, povsem enakovredne vloge?
Zakaj ocenju­jem, da mi pripadajo določeni privilegiji?
Ali sem za svoje talente zaslužen sam ali jih je vame položila višja sila, katere načrti so mi nedoumljivi? Ali je bližnji, ki takšnih talentov nima, sam odgovoren za to?
Ali menim, da imam zaradi svojih talentov pravico do večjega kosa družbene pogače?
Je svet res kraj, kjer se mora človek boriti za svoj obstanek in garati za svoje preživetje?
Je pomanjkanje, s katerim se soočamo, naravno dejstvo ali je umetno povzročeno?

Takšna in podobna vprašanja, ki nas pripeljejo do globokih uvidov in tehtnih spoznanj, v bistveno večji meri spreminjajo svet kot si predstavljamo. Vplivajo na naše odločitve – v smeri večje tolerantnosti, boljšega razumevanja, sprejemanja drugačnosti. Razvitejša zavest pritegne prijetnejša, srečnejša izkustva. Nič nam ni dano po naključju, napredek zunaj je plod napredka znotraj.

Tako kot je človeku, ki se je naučil zdravega, harmoničnega življenja z naravo, bolezen nekaj tujega, so tudi stiska, trpljenje in pomanjkanje tuje človeku, ki je zavest dvignil na visoko človeško in etično raven. Kadar nasilje, sovraštvo in pritisk zaznava, jih obravnava drugače, dobrohotno, kot lekcije za svoje oči­šče­nje in pospeševalce njegove rasti. Brez lekcij pač ne moremo napredovati.

Prenehajmo se torej slepiti, da bo srečna prihodnost prišla kar sama od sebe. Gradimo jo mi, posamezniki, s svojim osebnostnim in etičnim napredkom, z bolj občutljivim odnosov do krivic, z odzivanjem na nepravilnosti, z aktivnim zavzemanjem za tisto, kar hočemo.