Po filmu in knjigi The Secret je v naših glavah zavel nov veter, pravzaprav bolj sapica, kajti le malokdo zna iz vsebovanih modrosti potegniti kaj zares koristnega in to udejaniti tudi v praksi. Postavlja se vprašanje, zakaj je temu tako. Je vse skupaj le teorija?

Človek zahodnega sveta je, bolj kot pripadniki vzhodnih ljudstev, pod vplivom uma. Lahko bi rekli, da ne zaupa svojim čustvom in občutkom temveč razumu in logiki. Zato bi ga lahko primerjali z bio-računalnikom (miselnim strojem): vcepiš mu program, potem pa se ukvarja z njim in se vrti v njem do onemoglosti. Žal so programi, ki so nam vcepljeni, praktično vsi negativno naravnani in – glej ga šmenta – povzročajo temu primerne posledice.

Pa poskusimo razvozlati, zakaj je napraviti odločilen preboj iz tradicionalne miselnosti tako težko.

Krivec so kajpak neka zelo temeljna stališča, tradicionalna prepričanja, v katera ne dvomimo in wizard.jpgkaterih pravilnosti praktično nikoli ne preverimo.

Prvo takšno stališče je, da je materija primarna, duh pa sekundaren. Prepričani smo namreč, da se nekaj najprej zgodi zunaj v materialnem svetu, potem pa prodre v našo zavest. To prepričanje, ki je napačno, ima zelo neljubo posledico: za vse krivimo zunanje dejavnike, rešitve pa iščemo zunaj sebe. Logično, če je izvor vsega nekaj zunaj nas, ali ne? A to je zmota, s katero ni preprosto pomesti.

Isto primarno stališče ima še drugo neljubo posledico: omalovaževanje bistvene vloge zavesti. Spoznanje, da je izvor vsega zavest , je odločilnega pomena. Nič, prav nič se ne more zgoditi izven zavesti, brez misli . Tudi materija “ne more obstajati”, če ni nikogar, ki bi jo opazil. Materija je pravzaprav nekakšna posebno trdna predstava, ki jo je zmožna opaziti le zavest. Prav vse se dogaja v zavesti. Če je zavest dovolj spretna in močna, da predstavo o materiji spremeni, se spremeni tudi fizična realnost!

A neljubih posledic še ni konec. Predstavi o primarni vlogi materialnosti se pritakne še zmotna ideja, ki je prav tako trdno ukoreninjeno prepričanje, da je namreč ta materija nujno potrebna za preživetje, dobro počutje in celo srečo človeka. Indijski jogi se v meditaciji pod palmo s tem nikakor ne bi strinjal, a mi trdno verjamemo, da za srečno življenje potrebuješ dobro bivališče, zdravo hrano, varnost, precej udobja, dobre klimatske pogoje, dobro partnerko/partnerja… Posledica takšnega prepričanja je stališče, da se mora človek neprestano boriti, da si zagotovi vse tisto, kar bi nujno potreboval. S tem pa človek postane žrtev lastnih programov. Domorodci v Afriki ne potrebujejo nič od tega. In so zato lahko srečnejši od nas, našim skrbem pa se le smejijo. Ali še vedno mislite, da so “nerazviti” divjaki uboga, nesrečna bitja?

Vloga žrtve je tako ukoreninjena v naši zavesti, da se neprestano spotikamo ob njo. Smo žrtve vseh tistih, ki so pametnejši, zvitejši, iznajdljivejši, agresivnejši od nas. In ker se takšni prej ali slej dokopljejo oblasti, smo tako žrtve vlad in režimov, ki nas na vse načine posiljujejo in izkoriščajo. Smo tudi žrtve čustev, saj se lahko zaljubimo v nepravega človeka in si uničimo življenje, postanemo talec in suženj zakonca… Ker pa ob tem – kot se zdi – okrog nas kar preži različnih groženj – od objestnežev, tatov, lopovov, teroristov, insektov pa do virusov in bakterij, ki čakajo, da sesujejo naše zdravje, imamo seveda široko paleto možnosti, da nas kaj od naštetega napade in prizadene. Res hudo!

A žrtvene zgodbe še ni konec. Če je človek veren katoličan(ka), se njegova vloga žrtve še izdatno popestri. Že od samega rojstva je namreč obremenjen z izvirnim grehom, ki se ga ne more oprati, pa lahko počne karkoli. Njegovo zveličanje in odrešitev sta odvisni od nekoga drugega. Njegovo telo je grešno, spolnost umazana, njegova ambicioznost prezira vredna, denar nekaj slabega… Treba je izpolnjevati obveze, ki jih nalaga Cerkev, sicer si nakoplje še prezir krščanskega občestva in papeža.

Ste že kdaj pomislili, da so vse naštete tegobe zgolj posledica naše percepcije – ki stvarnost slika takšno, kot jo doživljamo? In prav vse se začne v mislih. Prav vse počiva na primarnih, izhodiščnih predstavah, ki pa so – večinoma napačne. Iz majhnih napačnih premis nastane tisoče izpeljanih predstav, ki dušijo naše življenje in ga uklepajo v spone strahu. A vse skupaj so le – predstave, iluzije . Niti dva človeka na svetu nimata popolnoma enakih predstav o svetu, iluzij. Ali je torej moč govoriti o “objektivnosti”?


Kaj torej storiti?

Treba je torej začeti pri zelo temeljnih predstavah, najosnovnejših koreninah. Izkoreniniti te je najteže. A ko se tega lotimo, smo zopet pred novo težavo: s čim zamenjati te predstave, ko pa nimamo drugih? Kako priti do ustreznejših spoznanj, ko pa ne vemo niti, kdo smo, od kod prihajamo in kakšen je smisel našega življenja? Zgraditi si hočemo novo bivališče duha, pa ne vemo, kakšne prostore potrebujemo, kakšna oprava bi bila primerna, kakšno orodje se uporablja za dejavnost, ki je ne znamo opredeliti…

Vse to bi vendarle nekdo moral vedeti. A kdo? Naša duša vendar! Tista, ki čepi nekje v nas in nam nekaj potihoma šepeta. A kaj, ko zunanji trušča preglasi vse, kar nam pripoveduje! In kako naj jo sploh slišimo, ko pa smo z mislimi v čisto drugačnih svetovih – enkrat v preteklosti, drugič v prihodnosti, še najmanj pa tam, kjer se nahaja duša – v sedanjem trenutku.

Najprej je treba spregledati nekaj zelo važnega: vsa ta mora, ki smo jo preživljali, je izključno naša domislica, utvara, ki smo jo, nevede in po (za zdaj) neznanih zakonitostih, napletli sami. Sami smo odgovorni zanjo. Dokler odgovornosti ne sprejmemo na svoja ramena, ne moremo narediti niti koraka naprej, saj se še vedno oklepamo iste vloge – vloge žrtve. Žrtev pa ni tista, ki bi lahko tvorno oblikovala svojo prihodnost.

Pri ustvarjanju dosedanje more so nam obilno pomagali drugi, a na našo nezavedno željo, saj smo jih pritegnili v lastno stvarnost zgolj zato, da bi lahko prišli do določenih izkustev. A tako kot smo jo napletli, jo lahko tudi odpletemo ! Nikakršnih groženj ni, razen tistih, za katere smo se odločili, da obstajajo in v katere verjamemo. Tisti hip, ko jim odrečemo zaupanje in resničnost, izgubijo vso moč. Razblinijo se v nič. Ko naša zavest zradira neko grožnjo, izgine tudi potreba, da bi jo preizkusili na lastni koži. Izkustvo ni več potrebno in se ne bo pojavilo.


 

Ko se prične jasniti…

Tisti hip, ko nam zgornje postane jasno, se obzorje prične jasniti. Z nas prično drugo za drugim padati bremena, a to se zgodi šele potem, ko razblinemo enega za drugim vse črne oblake, v katerih so skrita žrtvena prepričanja. Naposled spoznamo , da nihče od nas zares nič ne pričakuje ali zahteva – razen nas samih. Prav tako nič ni treba storiti, da bi bili srečni. Sreča in zdravje sta preprosto vgrajena v nas, mi pa smo ju iskali povsod zunaj in mislili, da ju lahko najdemo le v zunanjosti. Kakšna zmota. Iskali smo nekaj, česar ne moremo najti, ker – to že imamo. Znotraj sebe. Le ozavestiti moramo to.

A zopet smo pred težavo. Kako to ozavestiti? Kako dojeti, da iskanje zunaj ne pripelje do cilja, ker vse izvira od znotraj? Naj grem v Indijo, sedem pod palmo in meditiram? Pri tem pa sploh ne znam meditirati! Ali lahko z mislimi doženem vse to? Je rešitev možno doseči na razumskem nivoju?

Takšna vprašanja se marsikomu zdijo nerešljiva. A odgovor pride sam od sebe. Spoznanja ne moremo najti tako, da premišljujemo o preteklosti. Spoznanja tudi ne bomo našli v razmišljanju o prihodnosti. Spoznanje se pojavi samo v sedanjosti, v sedanjem trenutku , ko prisluhnemo svoji notranjosti, svoji duši. Zadošča popolna umiritev telesa, najbolje v naravi, najbolje v popolnem stiku z materjo Zemljo. Takrat lahko občutimo, da smo le delec enega samega, nedeljivega življenja, ki diha v vsem živem, da smo vsi med seboj povezani in odvisni drug od drugega. In vse nas povezuje najmočnejša kohezivna sila v vesolju – ljubezen.

Smo delček enega Stvarstva, ki pa ima, da bi to čudo lahko spoznal, vcepljeno idejo o ločenosti sebe od Stvarstva. V resnici pa med naravo, vesoljem, Stvarstvom, Bogom in nami ni nobene razlike! Vse je eno! Vse je živa zavest, ki se opaža skozi neštete kapljice – individualne zavesti. A tega ne moremo dojeti z umom. To lahko le občutimo. Um je samo miselni pripomoček, ki ne more izkoristiti globljih potencialov, ki jih vsebuje zavest. Zato nikar ne poskušajte stvarnosti dojeti skozi razum. Raje jo občutite.


 

 

Neuporabno filozofiranje?

In zdaj mi poreče nekdo – kozlarije! Same flancarije! Komu naj pošljem položnice, za katere moram ves mesec garati? Položnice in izdatki so kruta realnost in ne moreš pobegniti od njih. Naj jih neham plačevati, naj neham hoditi na šiht in se predajam “idiličnemu doživljanju svoje notranjosti”? Da me bodo v naslednjih dneh vrgli iz službe, čez mesec pa na cesto! Kako pa naj preživim svoje otroke? Obesim vse obveznosti na svojo ženo?

Seveda to ni prava pot. Dokler je človek ujet v predstavo o žrtvi (ki mora plačevati položnice), se njegova stvarnost ne more spremeniti. Predstava o stvarnosti, v katero smo desetletja vlagali svojo psihično energijo, se ne more spremeniti kar čez noč. A primež postopoma popusti, ko svoje predstave o žrtvi umikamo in zamenjujemo z boljšimi. Prvi korak je v ozaveščanju dejstva, da smo si takšno stvarnost pričarali sami in da jo lahko sami tudi spremenimo. A kako?

Tako, da začnemo graditi drugačno stvarnost. V mislih seveda. Več ko bomo vanjo vlili miselne energije, hitreje bo zaživela zunaj nas, v fizičnem svetu. Lahko se vprašamo, kaj bi si v življenju želeli zares početi, kaj bi nas resnično zadovoljilo. V tistem, kar zares radi delamo, bomo verjetno dobri, morda zelo dobri. In tisto delo bo verjetno kvalitetno in ustrezno visoko nagrajeno. Delo, ki ga vsakodnevno opravljamo, naj ne bo nuja zaradi služenja denarja, temveč dejavnost, ki nas osrečuje. In zaslužek ne bo več vprašljiv, obenem pa bo delo že samo po sebi nagrada za dušo.

A to je le ena od možnih boljših poti.

 


 

Namesto želje – odločitev

Kako torej pristopiti k izgradnji drugačne stvarnosti? Tako, da jo najprej začrtate v mislih.

Morda imate v sebi doslej neodkrit dar za zdravljenje ljudi? Morda pestujete idejo za tržno nišo, ki je še nihče ni opazil? Morda se lahko pridružite komu, ki potrebuje prav vaše sposobnosti in kvalitete? Imate ideje, ki jih še nihče ni uresničil? Ste kdaj opazili, kako vam pri kakem delu zaigra srce – takrat ste gotovo počeli nekaj z in za dušo. Raziskujte v to smer. Možnosti je neizmerno, omejitev je le vaša domišljija.

Ko se ne boste več počutili žrtev, bodo tudi grožnje kar same od sebe ugasnile. Stvari bodo postale preprostejše, ost bo otopela, problemi se bodo nazadnje razrešili kar sami od sebe in pojavile se bodo priložnosti, o katerih se vam ni niti sanjalo. Vse to je mogoče – a le, če to dovolite in če v to verjamete. Dokler pa si tega niti ne znate predstavljati, ste še daleč od uresničitve.

V tisto, kar želite uresničiti, morate najprej trdno verjeti, če želite, da se bo izpolnilo. V tem je skrivnost. Ne gre za željo, gre za namero. Če si boste zgolj želeli, se bo izpolnilo tudi to – ostalo bo samo pri želji! Mislimo si, da naša prepričanja nastanejo kot posledica izkušenj, a to je zmota. Naša prepričanja pritegnejo v našo stvarnost ustrezne dogodke, ki omogočijo izkušnje. Naša svobodna volja je tista, ki odloči, katera prepričanja bomo preizkusili v praksi. Vse ostalo je le realizacija odločitve, ki pa ni vedno na zavedni ravni.

Ko boste ravnali tako, da se boste zavedali pomembnosti svojih prepričanj in njih posledic, boste ravnali kot prebujen človek, ki zna uporabiti moč svojih misli in svobodne volje. Takrat boste svojo prihodnost oblikovali po svojih željah.

Verjamete lahko v karkoli, naj bo to skladno s tradicijo in mišljenjem okolja, ali pa tudi ne; to sploh ni pomembno. Lahko verjamete, da ste vredni, da se vam zgodi čudež. Vse, kar potrebujete za to, da bi lahko bili srečni, že imate. Le ozavestiti morate to. Preizkusite se!

 

Priporočamo vam tudi besedila:

Zavest in stvarnost

Nepoznana moč misli

Kaj je najpomembnejše

O duhovnosti

Človek in Bog

Projekt Človek

Morda še večje misleno bogastvo pa najdete v sekcijah Na sledi modrosti in Na sledi – sebi.