Sodobni človek bo moral spoznati, da je zatiranje čustev velika napaka, ki onemogoča njegovo napredovanje in duhovni razvoj. V čustvih se skriva potencial, ki smo ga tisočletja zanemarjali in se s tem odrekali priložnostim, ki jih prinaša, po drugi plati pa smo trpeli negativne posledice tlačenja čustev, ki se kažejo v nenadzorovanih izbruhih agresivnosti, terorju in nasilju.

Človek, ki si želi osebnostnega ali duhovnega napredka, ne more mimo teme o umu in egu. Pri tem pa čustva in občutki pogosto ostajajo ob strani. A po krivici. To je posledica tisočletne tradicije, ki ukaluplja miselnost zahodnega človeka. Posebno moški smo vzgojeni s stereotipom, da je kazanje čustev znak intelektualne ali značajske šibkosti. Čustva veljajo za manj vreden izraz osebnosti, znak labilnosti, in so odrinjena v domeno žensk. Jokati je moškemu neprimerno. To je človeštvu povzročilo veliko škode, saj pometanje čustev pod preprogo ustvarja čustveno bombo, ki se mora prej ali slej razpočiti. Podobno je krščanstvo z zanikanjem spolnosti ustvarilo seksualno bombo, ki se z velikim truščem kaže v obliki pedofilskih škandalov prav v vrstah floating_kissduhovščine.

Čustev se pravzaprav bojimo. Vsak od nas je že občutil, kako nas je kdaj naravnost potegnilo v vrtinec čustev, in takrat smo ravnali povsem v nasprotju z našo običajno značajsko naravnanostjo. Kot bi nas prevzel nekakšen demon in nas prisilil k neustreznemu ravnanju! V resnici gre za izgubo zavestnega nadzora, saj začasno podležemo energijskim tvorbam, “astralnim parazitom“, ki jih Eckhart Tolle imenuje “utelešena bolečina“, in jih nahranimo s svojo življenjsko energijo.

Čustva imajo ogromen vpliv na zdravje. Čustveno dogajanje proži v telesu procese, ki poškodujejo avro oz. nesnovna (etrska) telesa in se naposled pokaže tudi na fizični ravni kot bolezen telesa. Da negativna misel lahko poškoduje avro (in čustva še bolj), si danes le redko kdo predstavlja, a spričo silno nizke ravni razumevanja duhovnih ravni, na katerih je človekova zavest aktivna, ni to nič čudnega. Velika večina bolezni je posledica motenj v astralnem principu. Obširneje o tej temi tule.

V čustvih se skriva ogromna energija, in ko se ta ob kakem čustvenem izbruhu izprazni, nas to močno izčrpa. Ali ste se po kakšnem prepiru počutili čisto sesute?

Čustva prenašajo mnogo več energije kot misli, zato so tudi učinki hitrejši in izrazitejši. Če želite kak načrt hitro uresničiti, potem cilj vizualizirajte ali – še veliko bolje – dajte mu čustveno podporo: počutite se, kot da je že realiziran. Ko si lahko nekaj predstavljate ali pa celo občutite kot resnično, tedaj je dejanska fizična realizacija odmaknjena le še korak.

Tisti, ki so želeli obvladovati množice, so se velike energije čustev že od nekdaj zavedali in so uporabljali čustvena orodja za manipulacijo množic, po drugi strani pa so čustva razglašali za tabu temo. Ko vas preplavi negativno čustvo, se razum umakne in – ne da bi se tega zavedali – delujete kot programiran biološki stroj. Za program je bilo poskrbljeno že prej z “indoktrinacijo” in lansiranji pogostih parol. Pogosto uporabljan trik gradi na insceniranju dogodka (kako “umazano teroristično dejanje” kot npr. 11/9/2001), ki v množicah vzbudi množičen odpor in gnus ter ustvarja neposredno zahtevo po “povračilnem udarcu”. Takrat množice skoraj brez nasprotovanja pristanejo tudi na nerazumne pobude, ki bi v drugačnih okoliščinah naletele na gluha ušesa.


 

Kjer se srečata telo in um

Čustva so fenomen, ki se pojavi v umu. Um ni samo misel. Vsebuje tudi čustva in vse mentalno-emocionalne načine reagiranja. Čustva ali emocije se pojavijo na mestu, na katerem se telo in um srečata. Izraz »emocije« dobesedno pomeni »vznemirjenost« (emovere je latinsko vznemirjati). Čustva predstavljajo reakcijo telesa na um, lahko bi tudi rekli, da so odraz uma v telesu. Telo reagira na misli. Skrajni primer: če ugotoviš, da si v življenjski nevarnosti, telo preplavi energija, ki omogoči bliskovito reakcijo za rešitev iz nevarnega položaja. Nasilna, neprijazna misel bo ustvarila zalogo energije v telesu, kar imenujemo bes. Telo se pripravlja na boj. Raziskave so pokazale, da močna čustva ustvarijo biokemične spremembe v telesu; to so fizični in materialni aspekt emocij.

Včasih se ne zavedamo vseh miselnih tokov; takrat jih lahko privedemo v središče pozornosti le tako, da opazujemo čustva. Bolj ko se poistovetimo s svojim mišljenjem – s svojimi sodbami in predstavami – bolj se čustva polnijo. Če ne moremo občutiti svojih čustev, če smo začasno odrezani od njih, se bodo slednjič odrazila na fizičnem nivoju kot problemi ali simptomi. Čustva so odraz tudi podzavestnih misli.

Lahko bi rekli, da so čustva nekakšen zgoščen in materializiran odraz misli. Če želimo resnično spoznati svoj um, potem nam bodo čustva vedno ponudila njegov resnični odraz; torej – poglejmo v emocije oziroma jih občutimo v telesu. Če med njima obstaja očitno nasprotje, bo misel predstavljala laž, čustvo pa resnico. Čustvo bo izražalo relativno resnico o stanju tvojega uma v tem trenutku.


 

Opazovanje čustev

Če želite spoznati sebe, je opazovanje čustev vsaj tako pomembno kot opazovanje misli. Če opazujete čustva, bolj natančno spoznavate sebe, kot če opazujete svoje misli. Ko »stopite izven njih« kot opazovalec, takrat izgubijo moč nad vami. Niste več isto kot emocija, ste opazovalec, opazujoča prisotnost. S to metodo dosežete, da se tisto, kar je v podzavesti, prenese pod luč zavesti.

Kako opazovati čustva? Vprašajte se: Kaj se dogaja v meni v tem trenutku? To vprašanje vas bo usmerilo v pravo smer. A ne analizirajte! Le opazujte. Občutite energijo čustev. Če nobeno čustvo ni prisotno, usmerite svojo pozornost globlje v energijsko polje svojega telesa. To je vhod v vašo božansko bit.

Zveni dokaj preprosto, a ni vedno tako. Posebno ne, če vas preplavijo močna čustva. Takrat gre za ojačan in energijsko nabit tok misli, zato je včasih zaradi velikega energijskega naboja težko ostati v stanju opazovanja. Čustvo takrat postane »vi«. Padete v globoko nezavedno stanje.

S čustvom se tedaj povsem identificirate, »postanete čustvo« in delujete iz njega na obramben način. Vaše obnašanje je v skladu z energijo, vibracijo čustva. Lahko bi rekli, da vas njena energija prisili, da ravnate v skladu z njo in ji dodajate svojo življenjsko energijo. Čustvena bolečina tako ustvarja sama sebe vse dokler nenadzorovani um upravlja z vašim življenjem.


 

Izvor in rešitev

Od kod čustva prihajajo? Kje je njihov izvor?

V osnovi so vsa čustva modifikacije osnovnega nejasnega čustva, ki ima svoje poreklo v izgubi zavesti o tem, kdo smo izven našega imena in forme. To nejasno čustvo bi lahko imenovali bolečina. Ena glavnih nalog uma je, da se bori in odstrani to čustveno bolečino, ki je eden od razlogov za njegovo nenehno aktivnost; a vse kar lahko kadarkoli doseže je, da jo začasno potlači. Pravzaprav velja – bolj ko se um bori z bolečino, večja ta postaja.

Um nikoli ne more najti rešitve, niti je vi ne morete najti, kajti prav um je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Ne morete se osvoboditi bolečine, dokler se istovetite z umom. Ko um zrušite z njegovega prevladujočega položaja, se bo odkrila vaša božanska bit kot vaša resnična narava.

Rekli smo, da je bistvo čustev nekakšna bolečina zaradi izgube zavesti o tem, kdo smo. Čustvena bolečina je nujna vse dokler se istovetimo s svojim umom oziroma vse dokler smo nezavedni v duhovnem smislu. Govorim o čustveni bolečini, ki je tudi osnova fizični bolečini in bolezni. Obstajata dva nivoja bolečine: bolečina, ki jo ustvarjamo v sedanjem trenutku in bolečina iz preteklosti, ki še vedno živi v našem telesu in umu. Lahko se odločimo, da ne bomo več ustvarjali bolečine v sedanjosti in da bomo razgradili bolečine iz preteklosti.


 

Čustvena bolečina

Čustvena bolečina se izraža na različne načine: kot nepotrpežljivost, sovraštvo, ljubosumje, samo-pomilovanje, krivica, bes…, tudi najmanjša razdraženost. Vse to so oblike bolečine. Vsako zadovoljstvo ali emocionalna vzvišenost nosi v sebi kal bolečine, svoje nerazdružljivo nasprotje, ki se bo pokazalo s časom. Gledano z višje perspektive negativni in pozitivni pol predstavljata dve lici istega novčiča, oba sta dela osnovne bolečine, ki je neločljivo povezana z egoističnim stanjem istovetenja zavesti z umom.

Bolečina (tudi čustvena) vedno predstavlja nekakšno obliko nesprejemanja, neko obliko nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselnem nivoju upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti. Intenzivnost bolečine je odvisna od nivoja odpora proti sedanjemu trenutku, to pa od tega, koliko se istovetiš z umom. Bolj se istovetiš z umom, bolj trpiš. Bolj ko spoštuješ in sprejemaš sedanji trenutek, manj si podvržen bolečini, trpljenju in egoističnemu umu.

Nenadzorovani um pobira velik davek. Ko bi se tega vsaj malo zavedali tisti pametnjakoviči, ki so polni sami sebe!


 

Plemenita čustva

Doslej smo merili predvsem na negativna čustva. Kaj pa pozitivna, “plemenita” čustva in čustvena stanja – ljubezen in sreča? Je med njimi kakšna razlika?

Razlika med njimi dejansko obstaja. Ljubezen, sreča in mir so prava stanja človeškega bitja – so trije aspekti stanja notranje povezanosti z božanskim v vas. Ta tri stanja kot takšna nimajo nasprotij. To je zato, ker izhajajo iz večje globine kot um. Ljubezen, sreča in mir niso nekaj, kar bi lahko imenovali običajne emocije. Ležijo pod emocijami na mnogo nižjem nivoju. Zato je potrebno ozavestiti čustva in biti sposoben občutiti jih, preden smo sposobni občutiti tisto, kar leži pod njimi.

Druge emocije so kot deli dualističnega uma, ki podlegajo zakonu o nasprotjih. To preprosto pomeni, da moramo v stanju zadovoljstva vedno računati na to, da bo posledično prišlo nekaj slabega. V stanju poistovetenja z umom je zato sreča interval kratkotrajnega zadovoljstva v okviru neprekinjenega ciklusa bolečina/zadovoljstvo. Ločiti moramo srečo od zadovoljstva. Zadovoljstvo vedno izhaja iz nečesa izven vas, medtem ko sreča izvira iz vas, iz vaše notranjosti. Ista stvar, ki vam danes prinaša zadovoljstvo, vam bo jutri prinesla bolečino ali pa vas bo zapustila in s tem prinesla bolečino.

Zadovoljstvo je le bled nadomestek za srečo. Dokler nas zaposluje um ne moremo biti srečni in mirni.

Sledovi ljubezni in sreče ter kratka obdobja miru se lahko pojavijo takrat, ko se pojavi praznina v toku misli. A ti trenutki so kratki, kajti um hitro zopet vzpostavi svojo bučno aktivnost – trušč misli.

Ljubezen, sreča in mir ne morejo zacveteti, dokler se ne rešite dominacije uma.

 

Deloma povzeto po knjigah Eckharta Tolleja /69/