Spoznati duhovno razsežnost

Postopno odstiranje duhovnega sveta se že dalj časa kaže v različnih družbenih pojavih. Pri zdravljenju bolezni pri nas že več kot polovica ljudi zahaja k alternativnim zdravilcem, ki delujejo na nestvarnih, energijskih ali informacijskih nivojih človeka. To pomeni, da je človek v vse večji meri pripravljen prisluhniti, pa tudi izkusiti dejanja, ki jih znanost in tradicionalna medicina ne znata pojasniti, saj posegajo na področje nematerialnih kategorij oziroma duhovnosti.

Ob pretežno ateistični naravnanosti v sodobni družbi ni pravih institucionaliziranih možnosti, da bi človek dobil primerno duhovno hrano. Tako se je v marsikom pojavila nekakšna duhovna praznina, ki povzroča svojevrsten nemir, nezadovoljstvo, razsrediščenost in odtujenost. Ta praznina je tudi razlog, da se etika v medčloveških odnosih ne more in ne more uveljaviti, saj jo odrinejo interesi tistih, ki imajo moč (a ne tudi znanja). Duhovnost in etika sta namreč tesno povezani. Sodobni človek je tako precej neuravnotežen, kar se kaže tudi v slabši razvitosti desne možganske polovice, zanemarjanju svoje čustvene plati, neenakopravne vloge spolov… Kompenzacijo marsikdo išče z zatekanjem v vzhodnjaške filozofije, religije, sisteme in rituale, ki pa v domačem okolju delujejo tuje in nenaravno. V splošnem je »zahodnjak« duhovno nerazvit, psihološko labilen in nemočen.

Duhovnost je za nekatere od nekdaj imela poseben mik. Obdarjeni z močnimi znanji s tega področja (spomnimo se čarovnic in alkimistov) so od najstarejših časov znali delati čudeže in so bili v zgodovini hudo preganjani. Namesto, da bi človeštvo tovrstno znanje podrobneje raziskalo in se z njim oplemenitilo, ga je raje stigmatiziralo in razširjalo v ozkih krogih posvečenih. Motiv je seveda znan in uporaben do današnjih dni: s skrivnim znanjem in strahom je nevedne množice mnogo laže obvladovati in izkoriščati. Toda časi so se spremenili, evolucija človeka se približuje točki, ko bo ta moral odpreti še drugo oko in zagledati stvarnost v vseh barvah. Ali pa bo še naprej spal in se predajal svoji otopelosti?

Eden najpomembnejših duhovnih zakonov pravi, da je življenje, ki kipi v vseh živih bitjih, eno in edino. Je manifestacija Stvarnikove volje in načrta, da se spozna v vsakem od nas. Drug človek ni nič drugega kot nekoliko drugačen izraz iste primarne sile, ki je tudi gibalo življenja, in le zanimiva tehnična okoliščina je, da ga vidimo ločenega od sebe. Če mu škodujemo, smo do njega nasilni ali mu celo vzamemo življenje, s tem delamo silo tudi samemu sebi. Zgolj to zavedanje v temeljih spremeni odnos do sočloveka in s tem celotno družbo. Sočutje, tolerantnost, spoštovanje in sprejemanje, ki jih usmerjamo k sočloveku, se dejansko vračajo k nam samim. Ko bi vernikom božjo zapoved »Ne ubijaj« razložili na takšen način, bi je gotovo ne kršili tako zlahka. Prav ta zakon je tudi v ozadju tistega Jezusovega napotka apostolom, ki ga še danes marsikdo ne razume: »Če te kdo udari po levem licu…«

Duhovno razvit in osveščen človek je opremljen z neprecenljivim spoznanjem: njegovo resnično bistvo, ki je manifestacija življenja, je neumrljivo, kot je neumrljiva oz. neuničljiva tudi energija. Propade le telo, ki pa je le orodje duha. Nič zares usodnega se mu torej ne more zgoditi. Gre le za prehajanje iz ene sfere, iz ene forme, v drugo. Strah pred smrtjo, ki kot damoklejev meč sicer nenehno visi nad njem, se s tem razbline. Kako veliko olajšanje!

Pomembno dejstvo je tudi, da človek, ki pozna duhovno sfero, torej »nesnovno stvarnost«, mnogo laže obvladuje tudi snovno sfero. Snovnost je le materializirana oblika nesnovne razsežnosti, nekakšna zgostitev energije do takšne mere, da se lahko odslika na materialni ravni. Če poznamo zakone duhovnosti, lahko tudi probleme snovnega sveta mnogo laže razvozlavamo. Snovnost in nesnovnost sta tesno povezani, obravnava ene brez druge preprosto ne more dati celovite slike, skupaj pa, podobno kot jin in jang, tvorita celoto. Če ne bi imeli pojma o elektriki, bi lahko v strojniškem pogledu do skrajnosti natančno izdelali elektromotor, a k vrtenju ga ne bi pripravili. Šele spoznanje o učinkih in moči električne energije da napravi, kot je elektromotor, pravi smisel. Podobno pa je tudi z duhovnostjo.

Človek, ki spozna duhovne zakone, postane celovit in uravnotežen. Pridobi neprecenljiv dar, kajti z duhovnimi spoznanji lahko svoje življenje oplemeniti, ko uskladi svoje ravnanje z zakoni stvarstva, svojo prihodnost (materialno doživljanje) pa lahko uskladi s svojimi željami in načrti. Mehanizmi so preprosti, le spoznati jih je treba. Si želite ustvarjati prihodnost po svoji meri? To ni nič neuresničljivega, če le dopuščate možnost, da je temu tako. Indijski duhovni mojstri (jogiji) poznajo cel kup »trikov«, tudi to, kako ukaniti gravitacijo in lebdeti v zraku. Nenavadni pojavi, ki se zdijo čudeži, postanejo vse kaj drugega, ko razvozlamo naravne mehanizme v njihovem ozadju.
Glej /34/

Velja omeniti še zanimiv pojav, imenovan »duhovni materializem«, ki ga je opaziti pri marsikaterem »duhovno razvitem« človeku. Gre za zanko ega, v katero se ujamejo tisti, ki kopičenje materialnih dobrin zamenjajo za kopičenjem duhovnih naukov in moči, mističnih izkustev in podobnih »duhovnih zakladov«. Da bi lahko uveljavili svojo nadmoč, po kateri hlepi njihov um, ti ljudje izkoristijo duhovna sredstva, s katerimi dokazujejo svojo superiornost. Takšna »duhovnost« seveda nima ničesar skupnega s pravo duhovnostjo, ki jo razpoznamo po skromnosti, nevsiljivosti, nedominantnosti, sočutju in drugih vrlinah. Mnogo bolj »duhoven« od njih je marsikateri preprost anonimnež, ki duhovnosti nima na ustih, temveč jo preprosto živi, izraža v dejanjih. Glej /45/

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih