Človek v razvitem, zahodnem svetu je dosegel malone doktorat na področju materialnih kategorij, obenem pa je na stopnji (morda) predšolskega otroka v pogledu duhovne razvitosti. Takšna neuravnotežena razvitost se odraža v slabi kakovosti življenja. Prav znanje s področja duhovnosti je tisto, ki omogoči prepotrebni dvig ravni zavesti, ki je pogoj za dostojnejše preživetje v tem svetu in kvalitetnejše reševanje problemov. Bogastvo znanja o duhovnem svetu še čaka, da ga odkrijemo.

Marsikdo meni, da je spričo eksplozivnega razvoja znanosti v zadnjih stoletjih, ki se odraža tudi v splošnem poznavanju narave, njenih procesov in ustroja, dosegežena visoka raven zavesti. Ne zaveda pa se, da je svoj mozaik stvarnosti sestavljal le s kamenčki, ki popisujejo snovnost, materialni svet. Igro v materialnem peskovniku je pripeljal na zavidljiv nivo in ta ga je tako očarala, da je skoraj pozabil na to, da obstaja tudi nesnovni svet, v katerem pa je njegovih izkušenj bore malo, skoraj nič. V življenju se pač ukvarjamo predvsem s stvarnimi problemi, nestvarna, nematerialna, duhovna dimenzija, ki ima vsaj takšno »težo« kot prva, pa je močno odrinjena v ozadje.

Spoznanje duhovne plati bivanja je tisto, ki odpre vrata v širše razumevanje sebe, sočloveka in stvarstva v celoti.

D duhovnosti marsikdo goji nekakšen prezir in odpor, ki sta pogosto nezavedna. Prepričanje, da človek poleg fizičnega telesa poseduje tudi dušo, ki preživi fizično telo, je močno zasidrano v zavesti večine ljudi. Pa vendar vprašanja, kaj se dogaja z dušo, kakšna entiteta je to, kašne so njene zakonitosti, namen, poslanstvo…, ostajajo nezadovoljivo pojasnjena. O tem znanost, ki naj bi sicer po prepričanju nekaterih poznala odgovore na vsa aktualna vprašanja sodobnega človeka, ne pove nič. S takšnimi vprašanjem se preprosto ne ukvarja. Ker pa obstoja duše (kolikor vem) uradno tudi ne zanika, to pomeni, da nam pri pomembni stvari, ki še kako zadeva vsakogar od nas, ne more ali ne želi pomagati. Kaj bi si mislili o znanstveniku, ki bi znal odlično razložiti, kaj se dogaja podnevi, o tem, kaj se dogaja ponoči pa bi ne vedel nič, saj bi ga to sploh ne zanimalo!


 

Monopol v duhovnosti

Vsa vprašanja, ki se nanašajo na dušo, njen izvor, njeno potovanje v duhovnem prostranstvu, vpliv na fizično telo, ter seveda vsa druga, ki se navezujejo na duhovno (astralno) sfero, njene zakonitosti, značilnosti in vpliv na snovno sfero, so torej prepuščena religijam. S temi vprašanji so se kajpak ubadali številni misleci in filozofi skozi vso zgodovino človeštva, toda danes ob vstopu v tretje tisočletje nikjer ne najdete splošno priznanega zapisa duhovnih zakonov, ki bi bili tako kot zakoni materialnega sveta preverjeni z znanstvenimi metodami. To je posledica dejstva, da je skoraj skozi vso dvatisočletno zgodovino krščanstva raziskovanje duhovnosti veljalo za nekakšno »prepovedano področje«, saj si je pravico do razlage duhovnih pojavov lastila izključno katoliška Cerkev oz. njeni predstavniki. Versko in posvetno življenje sta bila strogo ločena in vedelo se je, da ima posvetni vladar pravico upravljati izključno posvetno kraljestvo, v verskem oz. duhovnem pa je bil edina avtoriteta papež. Verske institucije (katoliška, muslimanska, pravoslavna… Cerkev) so vzele pravico razlagati duhovna vprašanja v svoje roke in so uveljavile svoje duhovne doktrine (ki se med seboj močno razlikujejo), v katerih veljavnost ni bilo dovoljeno dvomiti; dvomljivec je lahko računal z izobčenjem iz cerkvenega občestva, kar nikakor ni bilo tako nepomembno kot danes.

Če je bilo znanosti stoletja prepovedano ukvarjati se z ne-posvetnimi zadevami, pa obratno za Cerkev ni veljalo. Kleriki so se brez težav vmešavali v znanost in naravoslovje, npr. v razlago astronomskih fenomenov, s katerimi se je ukvarjala porajajoča se astronomija. Spomnimo se številnih napačnih razlag – npr. predstave o Zemlji kot ravni plošči ali Zemlji kot središču vesolja in osončja. Ko je v 16. stoletju avtoriteta Cerkve nad mislijo nekoliko popustila, je v znanosti z začetnikom racionalizma, Descartesom, prodrla miselnost, da je stvarnost mogoče spoznati zgolj z razumom. Veliki misleci, matematiki in filozofi, ki so temeljno izobrazbo največkrat pridobili v dobrih verskih šolah, so racionalno misel gradili na deduktivnem sklepanju in dokazovanju na osnovi majhnih logičnih korakov. Prav to je znanost napravilo eksaktno, resnicoljubno in zaupanja vredno, kar ji je prineslo vse večji ugled. Znanstvene metode pa se nikjer niso mogle uveljaviti na področju duhovnosti, saj so jih verske oblasti bolj kot ne prezirale in omalovaževale. Ob zmotnih razlagah klerikov o ustroju materialnega vesolja se lahko vprašamo, ali so njihove razlage o duhovnem vesolju, ki si veljavne še sedaj, verodostojnejše.

Glede na laično naravnanost državnega šolstva, ki se z duhovno vzgojo praktično ne ukvarja, in vprašljivo duhovno vzgojo, ki jo nudi Cerkev, je jasno, da bo za primernejšo duhovno izobrazbo potrebno poskrbeti drugače. A kako? Iskalci duhovnih znanj si seveda ne morejo obetati, da bo institucionalizira­no izobraževanje kmalu sposobno zagotoviti primerne programe na tem področju. Torej ostajajo, vsaj kratkoročno gledano, le individualne poti do duhovnih znanj. A o tem več v nadaljevanju.


 

Ali je vera porok duhovnosti?

Čeprav ju marsikdo ne loči pa sta duhovnost in vera dva različna pojma. Prvi je mnogo širši in pravzaprav zajema tudi drugega, ki se omejuje predvsem na odnos človeka do Stvarnika ali Boga. Verska vzgoja (v splošnem) ne daje pravih odgovorov na duhovna vprašanja in zadostnih napotkov za spoznavo duhovnega sveta, saj so religije s svojimi doktrinami v marsičem temeljito popačile resnico. Cerkev je na področju duhovnosti nedvomno imela tudi pozitivno vlogo, toda monopol, ki si ga še danes marsikje lasti na področju duhovne vzgoje, je neutemeljen, prepričanje, da neopredeljeni verniki ne morejo poznati duhovnosti, pa zmotno. Da bi duhovnost spoznali, je namreč treba delovati ponotranjeno in manj razumsko, opreti se je treba na lastno notranje izkustvo, za kaj takega pa versko prepričanje ni nikakršen pogoj. Marsikateri vernik celo zanemarja notranje izkustvo na račun verskih ritualov, ki so domislica človeka ter svojo pozornost bolj usmerja k verskim relikvijam kot k svoji notranji, božanski biti.

Prepričljivost verskih naukov je treba gledati v luči dejstva, da množice katoliških vernikov (če se osredotočimo le na krščanstvo) niso ostale pri eni verski interpretaciji ali resnici pač pa so se ob posameznih svetopisemskih vprašanjih razdelile na verske ločine, ki so cerkveni nauk oblikovale v različne nauke. Tako smo dobili katoliške, protestantske, evangeličanske in druge veroizpovedi, ki verska vprašanja razlagajo vsaka po svoje. Ene same celovite verske doktrine, ki bi jo priznale vsaj vse krščanske ločine, torej ni. Vsak, ki se z raziskovanjem teh naukov ukvarja, se mora sam odločiti, kateri interpretaciji bo pripisal verodostojnost in nikakršne garancije ni, da je izbral prav. Govoriti o tem, da verski nauki dajejo pravilne razlage vprašanj o duhovnosti, je torej zelo težko. Tudi novejša arheološka odkritja (kumranski zvitki, evangelij po Judi,…) kažejo, da je dosedanje verske predstave treba popraviti ali celo menjati. Cerkev sem in tja le prizna, da je v zgodovini delala napake – to je papež Vojtyla javno priznal in se opravičil – toda v splošnem se podrobnosti in pomembna dejstva le težko prebijejo v zavest javnosti. Vsak razmišljujoč človek ve, da so bili tudi nekdanji papeži – samo zmotljivi ljudje.

Če je vera nekoč lahko (v večji ali manjši meri) zadovoljila duhovnost, pa je odvračanje od nje v novejšem času posledica dejstva, da okosteneli verski nauki po dva tisoč letih ne morejo več zadovoljiti neprimerljivo višje intelektualne ravni sodobnega človeka, in mu ponuditi tisto, kar v resnici išče. Če je bilo (za današnji čas) neukemu človeku pred tisočletji povsem sprejemljivo, da so se obračali nanj z zapovedmi, pa sodobni človek diktatov ne sprejema dobro, pač pa pričakuje prepričljivih razlag, na katerih lahko postavi svoje miselne temelje. Neodgovorjenih vprašanj, npr. o tem, kaj se je z Jezusom dogajalo od rojstva do pričetka njegovega javnega delovanja, zakaj so raziskave »torinskega prta« povezane s tako čudnimi okoliščinami, zakaj Cerkev ni dovolila neodvisnega raziskovanja kumranskih zvitkov itd. je cela vrsta. Preučevalca svetih spisov zmotijo npr. nasprotja med nauki stare in nove zaveze, vernika pa neživljenjska stališča, ki so v nasprotju z duhom modernega časa (odnos do spolnosti, telesa, žensk, istospolnosti, kontracepcije, celibata,…), togost in pomanjkanje posluha za potrebe današnjega človeka. Vsega tega je preveč, da bi zahtevnejši duhovni iskalec dobil primerno potešitev in duhovno oporo.

Javnosti ni prav dobro znano dejstvo, da je bila velika škoda storjena zahodnim družbam krščanskega porekla z brisanjem nauka o reinkarnaciji iz krščanske verske doktrine. Po drugem cerkvenem koncilu leta 553 je namreč Cerkev navedke o reinkarnaciji izbrisala iz Svetega pisma in tako povzročila hudo siromašenje svetih spisov in s tem samega temelja verskega nauka. Če se je dotlej vernik zavedal, da neumrljiva duša v številnih zaporednih življenjih v posameznih telesih (utelešenjih ali inkarnacijah) zori in se približuje spoznavi Boga, se mora odtlej zadovoljiti s predstavo o enem samem življenju med rojstvom in smrtjo, po katerem lahko pričakuje le še poslednjo sodbo. Kako bistveno bolj žalostna zgodba, ki človeku že v osnovi vzame ves optimizem in globino. Ko bi se to ne zgodilo, bi si krščansko vzgojeni človek znal razlagati marsikatero dejstvo, pojave in številne skrivnosti, ki so mu zdaj nerešljiva uganka! Razumel bi, zakaj so z nasilno smrtjo marsikdaj kaznovani otroci, ki na tem svetu še nikomur niso storili nič žalega, zakaj se eden rodi bogat, drugi pa reven itd.

Odsotnost spoznanja o reinkarnaciji ima številne zelo daljnosežne posledice: ker človek ne ve, da duša na temelju karme (zakona o vzroku in posledici) neizogibno požanje posledice svojega napačnega ravnanja – če ne v tem pa v naslednjih življenjih – je njegova naravnanost v življenju usmerjena h kratkoročnim ciljem in iskanju užitka, saj naj bi po smrti tako in tako ničesar več ne bilo. S tem je onemogočeno zasledovanje pravih idealov, saj so cilji postavljeni povsem drugače, kot bi bili sicer. Kratkoročnost politike na vseh področjih se danes že kaže v zaskrbljujočih razsežnostih. Tudi odnos do smrti ni takšen, kot bi moral biti. Smrt duhovno razvitemu človeku nikakor ne predstavlja popolnega konca, ki se ga je treba bati, pač pa je le zanimiv prehod v drugačno (duhovno) dimenzijo bivanja, kjer snovnost ne igra več nikakršne vloge. Ko duša v krogu zaporednih utelešenj skozi različne vloge v posameznih življenjih duhovno zori, je smrt le mejnik, ki ločuje posamezne cikle. Gre za ciklično kroženje, tako kot kroži praktično vse v naravi.


 

Kako do pravega znanja?

Glej /20/ (glej seznam priporočene literature, pod navedenimi številkami)

V novejšem času je na policah knjigarn najti zanimive knjige, katerih avtorji bralca na primer prepričujejo, da se je Jezus izobraževal in živel v Indiji, preživel križanje in deloval na vzhodu do pozne starosti, imel brate med apostoli in še marsikaj. Glede na to, da Cerkev o tem ne zna povedati nič konkretnega in da nasprotnih dokazov ni ter da ni najbolj razumljivo, zakaj bi tuja zgodovinska izročila krivo pričevala o duhovnem mojstru, ki bi zelo težko bil kdo drug kot Jezus, je bralec v hudem precepu, komu verjeti. Nekaj je jasno: dvom je orodje napredka in v znanosti ni nič nenavadnega, da stare ugotovitve in zakone zamenjajo novi, natančnejši. Tega bi se morali zavedati tudi voditelji Cerkve, saj je togo vztrajanje pri nenatančnih interpretacijah najbolj v škodo njim samim. Glej /41,42,43,47/

Zgornjega pisanje ne gre razumeti kot kritiko ali diskreditacijo Cerkvenih naukov. Moj namen je opozoriti bralca, da obstaja bogastvo marsikomu nepoznanih informacij, med katerimi je, kot običajno, nekaj resnice in nekaj plev; bralec naj si sam ustvari mnenje, kaj je kaj. Kot že povedano, sam ne menim, da Cerkev v zgodovini ni odigrala tudi pozitivne vloge; tudi marsikaj dobrega je bilo v njenih dejanjih. Menim tudi, da je Jezusu treba priznati duhovno veličino in zasluge za dobro človeštva. A noben sistem, ki ga je doslej zgradil človek, še ni bil idealen in tudi ta ni. Vsak je pač samo odskočna deska za novega, boljšega. Napake lahko popraviš le tako, da jih najprej prepoznaš.

Tako kot pri vsaki ideji pride do polarizacije na »prav-misleče« in »napačno-misleče«, tako tudi pri verskem vprašanju prihaja do napetosti med verniki in ateisti. Lahko se vprašamo, kdo je na boljšem. Dejstvo je, da znanost ne more in ne zna odgovoriti na vprašanja, ki se dotikajo duhovnosti. Ker pa človeški um ni miren, dokler stvari ne stlači v domišljene predalčke, razmišljujočim ne ostane drugega, kot da si na tem področju odgovore izmislijo, čeprav jih ne morejo dokazati. Verovati pomeni priznati nekaj, česar ne moreš dokazati. Brez dvoma so verujoči na boljšem, saj potemtakem o celotni stvarnosti »vedo« več kot ateisti. Predvsem pa jim je najbolj v prid, če imajo v zavesti trdno prepričanje, da je Bog na njihovi strani, kot najboljši zaveznik, ki jim pomaga v sleherni zagati. Tako je življenje mnogo lažje. Treba pa je povedati, da je med »ateisti« veliko takih, ki imajo še kako dobro predstavo o tem, kaj je Bog; ta je zagotovo boljša kot predstava površnih vernikov, ki menijo, da Bog domuje na oblaku in pošilja navzdol strele in jezo. Pravi Bog biva v človekovem srcu in umu in ga napolnjuje z notranjim mirom, modrostjo in radostjo. Izraz »ateist« moramo zato uporabljati previdno, saj z gotovostjo pomeni le to, da njihov Bog ni krščanski Bog, o kakršnem govorijo s prižnic.

Povedati je treba še nekaj: tako verniki kot ateisti so sedaj na veliki preizkušnji. Prvi zato, ker prihaja čas, ko bodo morali (precej boleče) spoznati in priznati, da v sedanjih verskih zgodbah in naukih ni popolne resnice. Togo vztrajanje bi jih lahko pripeljalo do sovražnosti in zagrešili bi greh, ki si ga ne smejo privoščiti: da bi postali preganjalci in nasilniki nad drugače mislečimi. Ateisti pa bodo morali spoznati, da njihov prezir do verovanj, ki nimajo stvarne podlage, ni na mestu. Če ne bodo napravili korakov v smeri duhovne vzgoje, bodo v vse bolj krutem svetu oropani notranjega miru in izgubljeni. Oboji bodo potrebovali veliko potrpežljivosti.

Glej tudi tekst »Človek in Bog « (v isti sekciji), ki se s tematiko Boga ukvarja podrobneje.


 

Duhovnost in filozofija

Z vprašanji bivanja in z vizijo celotne resničnosti, ki zadeva tudi duhovno plat človeka, se je skozi vso zgodovino veliko ukvarjala filozofija . Descartesova teza o razdelitvi sveta na dve entiteti – na duha in materijo, subjekt in objekt, opazovalca in opazovano (»kartezijanskem dualizem«), je civilizaciji dala neizbrisen pečat in postala sestavni del človekovega pogleda na svet. Še danes to prepričanje marsikje prevladuje. Ta genialni filozof je omogočil nekaj odličnih prebojev v človeški misli, vendar ni znal ponuditi odgovora na preprosto vprašanje: če je vsa realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, iz snovi in duha, kako je potem mogoče, da duh giblje snov po prostoru? Odgovor sta kasneje ponudila Spinoza in Schopenhauer.

Spinoza, ki je ena najbolj cenjenih osebnosti v zahodni kulturi nasploh, je zavrnil omenjeno delitev (dualizem) a povzel Descartesovo misel, da Bog biva in je neskončno in popolno bitje. Toda, če je Bog neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo. Boj je vse, kar obstaja.

Schopenhauer, eden največjih filozofov zadnjih stoletij, pa je ugotovil, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. V zadnjem temelju naše biti pa smo eno in nediferencirano. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem zato delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se nekatera filozofska spoznanja neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma in z vzhodno filozofijo. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Glej /53/

Pravzaprav v zvezi z duhovno dimenzijo pojavnosti v zahodni filozofiji po Schopenhauerju ni bilo zaznati kakega pomembnega premika naprej. V 20. stoletju je nastopilo obdobje moderne logike in analitične filozofije, kar pomeni, da sodobni človek poudarja miselno razčlenjevanje stvarnosti. Spoznanje, da nas čaka še veliko dela in resen preboj na duhovnem področju, kot kaže, še ni prodrlo v zavest filozofov. Po svoje pa je to razumljivo, saj je duhovno spoznanje nekaj, česar tudi filozofi ne morejo izraziti z besedami, naj z njimi še tako vešče ravnajo, saj je beseda preprosto preokoren instrument za popis duhovnih pojavov. Ni druge prave poti kot usmerjanje v svojo notranjost, doživljanje in spoznavanje bistva skozi osebno izkustvo. Ali najboljši filozof zmore popisati, kako je občutiti notranji mir, blaženost ali lepoto vrtnice?

Sodobna znanost, predvsem fizika snovi, v zadnjem času namiguje, da v končni fazi najbolj bazičnih raziskav fizične pojavnosti hočeš nočeš zaidemo v filozofijo oz. na področje nematerialnih kategorij. To pomeni, da razum ne more priti do konca najtemeljnejšim spoznanjem, saj je, tako kot jezik, preokorno orodje, ki ima le omejen domet. A človek ima še kaj drugega poleg razuma… Čustva in občutki so največkrat mnogo bliže resnici kot razum.


 

Spoznati duhovno razsežnost

Postopno odstiranje duhovnega sveta se že dalj časa kaže v različnih družbenih pojavih. Pri zdravljenju bolezni pri nas že več kot polovica ljudi zahaja k alternativnim zdravilcem, ki delujejo na nestvarnih, energijskih ali informacijskih nivojih človeka. To pomeni, da je človek v vse večji meri pripravljen prisluhniti, pa tudi izkusiti dejanja, ki jih znanost in tradicionalna medicina ne znata pojasniti, saj posegajo na področje nematerialnih kategorij oziroma duhovnosti.

Ob pretežno ateistični naravnanosti v sodobni družbi ni pravih institucionaliziranih možnosti, da bi človek dobil primerno duhovno hrano. Tako se je v marsikom pojavila nekakšna duhovna praznina, ki povzroča svojevrsten nemir, nezadovoljstvo, razsrediščenost in odtujenost. Ta praznina je tudi razlog, da se etika v medčloveških odnosih ne more in ne more uveljaviti, saj jo odrinejo interesi tistih, ki imajo moč (a ne tudi znanja). Duhovnost in etika sta namreč tesno povezani. Sodobni človek je tako precej neuravnotežen, kar se kaže tudi v slabši razvitosti desne možganske polovice, zanemarjanju svoje čustvene plati, neenakopravne vloge spolov… Kompenzacijo marsikdo išče z zatekanjem v vzhodnjaške filozofije, religije, sisteme in rituale, ki pa v domačem okolju delujejo tuje in nenaravno. V splošnem je »zahodnjak« duhovno nerazvit, psihološko labilen in nemočen.

Duhovnost je za nekatere od nekdaj imela poseben mik. Obdarjeni z močnimi znanji s tega področja (spomnimo se čarovnic in alkimistov) so od najstarejših časov znali delati čudeže in so bili v zgodovini hudo preganjani. Namesto, da bi človeštvo tovrstno znanje podrobneje raziskalo in se z njim oplemenitilo, ga je raje stigmatiziralo in razširjalo v ozkih krogih posvečenih. Motiv je seveda znan in uporaben do današnjih dni: s skrivnim znanjem in strahom je nevedne množice mnogo laže obvladovati in izkoriščati. Toda časi so se spremenili, evolucija človeka se približuje točki, ko bo ta moral odpreti še drugo oko in zagledati stvarnost v vseh barvah. Ali pa bo še naprej spal in se predajal svoji otopelosti?

Eden najpomembnejših duhovnih zakonov pravi, da je življenje, ki kipi v vseh živih bitjih, eno in edino. Je manifestacija Stvarnikove volje in načrta, da se spozna v vsakem od nas. Drug človek ni nič drugega kot nekoliko drugačen izraz iste primarne sile, ki je tudi gibalo življenja, in le zanimiva tehnična okoliščina je, da ga vidimo ločenega od sebe. Če mu škodujemo, smo do njega nasilni ali mu celo vzamemo življenje, s tem delamo silo tudi samemu sebi. Zgolj to zavedanje v temeljih spremeni odnos do sočloveka in s tem celotno družbo. Sočutje, tolerantnost, spoštovanje in sprejemanje, ki jih usmerjamo k sočloveku, se dejansko vračajo k nam samim. Ko bi vernikom božjo zapoved »Ne ubijaj« razložili na takšen način, bi je gotovo ne kršili tako zlahka. Prav ta zakon je tudi v ozadju tistega Jezusovega napotka apostolom, ki ga še danes marsikdo ne razume: »Če te kdo udari po levem licu…«

Duhovno razvit in osveščen človek je opremljen z neprecenljivim spoznanjem: njegovo resnično bistvo, ki je manifestacija življenja, je neumrljivo, kot je neumrljiva oz. neuničljiva tudi energija. Propade le telo, ki pa je le orodje duha. Nič zares usodnega se mu torej ne more zgoditi. Gre le za prehajanje iz ene sfere, iz ene forme, v drugo. Strah pred smrtjo, ki kot damoklejev meč sicer nenehno visi nad njem, se s tem razbline. Kako veliko olajšanje!

Pomembno dejstvo je tudi, da človek, ki pozna duhovno sfero, torej »nesnovno stvarnost«, mnogo laže obvladuje tudi snovno sfero. Snovnost je le materializirana oblika nesnovne razsežnosti, nekakšna zgostitev energije do takšne mere, da se lahko odslika na materialni ravni. Če poznamo zakone duhovnosti, lahko tudi probleme snovnega sveta mnogo laže razvozlavamo. Snovnost in nesnovnost sta tesno povezani, obravnava ene brez druge preprosto ne more dati celovite slike, skupaj pa, podobno kot jin in jang, tvorita celoto. Če ne bi imeli pojma o elektriki, bi lahko v strojniškem pogledu do skrajnosti natančno izdelali elektromotor, a k vrtenju ga ne bi pripravili. Šele spoznanje o učinkih in moči električne energije da napravi, kot je elektromotor, pravi smisel. Podobno pa je tudi z duhovnostjo.

Človek, ki spozna duhovne zakone, postane celovit in uravnotežen. Pridobi neprecenljiv dar, kajti z duhovnimi spoznanji lahko svoje življenje oplemeniti, ko uskladi svoje ravnanje z zakoni stvarstva, svojo prihodnost (materialno doživljanje) pa lahko uskladi s svojimi željami in načrti. Mehanizmi so preprosti, le spoznati jih je treba. Si želite ustvarjati prihodnost po svoji meri? To ni nič neuresničljivega, če le dopuščate možnost, da je temu tako. Indijski duhovni mojstri (jogiji) poznajo cel kup »trikov«, tudi to, kako ukaniti gravitacijo in lebdeti v zraku. Nenavadni pojavi, ki se zdijo čudeži, postanejo vse kaj drugega, ko razvozlamo naravne mehanizme v njihovem ozadju.
Glej /34/

Velja omeniti še zanimiv pojav, imenovan »duhovni materializem«, ki ga je opaziti pri marsikaterem »duhovno razvitem« človeku. Gre za zanko ega, v katero se ujamejo tisti, ki kopičenje materialnih dobrin zamenjajo za kopičenjem duhovnih naukov in moči, mističnih izkustev in podobnih »duhovnih zakladov«. Da bi lahko uveljavili svojo nadmoč, po kateri hlepi njihov um, ti ljudje izkoristijo duhovna sredstva, s katerimi dokazujejo svojo superiornost. Takšna »duhovnost« seveda nima ničesar skupnega s pravo duhovnostjo, ki jo razpoznamo po skromnosti, nevsiljivosti, nedominantnosti, sočutju in drugih vrlinah. Mnogo bolj »duhoven« od njih je marsikateri preprost anonimnež, ki duhovnosti nima na ustih, temveč jo preprosto živi, izraža v dejanjih. Glej /45/


 

Strah pred duhovnostjo

Strah ali odpor pred spoznavanjem duhovnega sveta sta neutemeljena, a razumljiva: človeka je strah vsega, česar ne razume in ne obvladuje. Nanj bi utegnile prežati nevarnosti in pasti, iz katerih se morda ne bi znal izvleči. Toda: če je znal obvladati probleme v materialnem svetu, ni razloga, da bi se ob zavedanju svojih duhovnih potencialov ne znal spopasti tudi s tistimi iz duhovnega sveta. V človeku se aktivira mehanizem, ki je dolgo čakal na to, da bo, po prebujanju iz dolgega spanja, pognal njegov razvoj v pravo smer.

V duhovnosti se čutimo izgubljeni in nemočni tudi zato, ker nam manjka primernih orodij, na katera bi se oprli. Toda sodobni človek ne ve, da vsa potrebna orodja, ki bi jih potreboval za raziskavo duhovnega sveta, nosi v sebi, le da se tega ne zaveda in jih zato (še) ne zna uporabljati. Človeku so poleg petih fizičnih čutov dani tudi duhovni čuti, ki pa jih je povsem zanemaril. Zaradi svojega navdušenja nad snovnostjo je pozabil nanje in jih ne zna več uporabiti. Eden takih čutov je npr. t.i. tretje oko, ki človeka obdari z jasnovidnostjo, omogoči opazovanja aure itd. Duhovno prebujeni ljudje ta dar začutijo in se (zopet) naučijo uporabljati. Z duhovnim razvojem se te sposobnosti in darovi lahko obnovijo in aktivirajo.

Človek v sebi nosi tudi nezmotljiv čut za resnico; ko se obrne v svojo notranjost in prisluhne svojemu notranjemu glasu, ki je v neposrednem stiku z življenjem in kozmično inteligenco, natančno ve, kaj je resnica in kaj ne. Duhovno razvit človek mnogo lažje obvladuje tudi strah. Strah je namreč vera v zlo. Ko se pričnemo zavedati, da v nobenem položaju nismo sami oziroma prepuščeni sami sebi temveč nas v vsakem trenutku podpira neizmerna modrost in moč Stvarnika, Boga ali vesolja (kakor jo pač želite imenovati) – če jo le želimo izkoristiti – dobimo neopisljivo podporo in spoznamo, da vse vodi Stvarnikov dober namen. To seveda deluje le, če v to verjamemo, saj v nasprotnem primeru energiji preprosto zapremo pot.

Vera v dobro (ki se izraža v ljubezni do bližnjega) zaradi krepitve pozitivne energije deluje tako, da se rojeva dobro. Tudi v primeru neprijetnih izkušenj se v resnici vse izide tako, da je za nas prav, pa čeprav v danem trenutku zaradi slabega poznavanja duhovnih zakonov tega ne moremo razumeti. Slabi dogodki so največkrat le dobra priložnost, da se nečesa naučimo in napredujemo. Krize zato niso nekaj slabega, temveč odločilna priložnost za duhovni napredek. Ko to spoznamo, nam je jasno, da »slabih stvari« sploh ni temveč je v vsaki stvari kal dobrega. Celo najbolj tragični dogodki niso brez pozitivne komponente. Prinesejo odličen motiv, da se podobno dejanje ne bo več ponovilo.

Kdor se za svojo duhovno plat ne zmeni (tu seveda ni mišljen verski nazor), se bo v prihodnosti srečeval z vse resnejšimi preizkušnjami. Prav te preizkušnje so namreč Stvarnikovi instrumenti, s katerimi človekov razvoj usmerja v smeri popolnejše spoznave samega sebe. Kdor bo vztrajal v svojem ozkem, materialističnem pogledu na svet, bo izpostavljen vse hujšim stiskam, saj sveta preprosto ne bo več mogel razumeti. Premetavalo ga bo kot list v vetru, saj notranje trdnosti in duhovne opore ne bo imel, zunanja pa se bo neprestano rušila, za kar bodo poskrbele naravne ujme in druge preizkušnje. Pogosto človeka v naročje duhovnosti pahnejo prav huda preizkušnja, duševna stiska ali resna bolezen. Napaka je, da v njih vidimo nekaj slabega; dejansko so priložnost, da storimo velik korak naprej, ko spoznamo, da je naš odnos do nečesa neustrezen.

Sodobni človek, ki je predvsem izurjen potrošnik, bi si tudi duhovno znanje najraje kupil po primerni ceni. Ponudnikov duhovnosti je v zadnjih desetletjih veliko. A treba se je vprašati, po čem je takšno »duhovno znanje«. Velja namreč, da duhovnost, ki ni utemeljena na lastnem izkustvu, na osebnem doživetju in notranjem uvidu, ni vredna počenega groša, čeprav je zanjo navadno treba odriniti kup denarja…


 

Duhovna pot

Ko se odločite, da v duhovnosti ne želite biti več začetnik, stopite na duhovno pot. Postanete »duhovni aspirant«. To je zelo pomembna odločitev z daljnosežnimi posledicami. Duhovni razvoj rodi bogate sadove, ki se odrazijo v kakovosti in lepoti vašega življenja in življenja vaših bližnjih. A duhovna pot ni široka avtocesta, opremljena s kažipoti, po katerih bi se lahko tudi vi orientirali; je le neutrjena steza, po kateri morda ni šel še nihče drug. Vaša pot je samo vaša, saj tudi vaša duhovna razvitost ni enaka duhovni razvitosti drugih. Vaša notranjost, če jo boste pazljivo poslušali, vam bo povedala, v katero smer je treba kreniti in kaj je za vas primerno. Nezmotljivo boste vedeli, kdaj ste jo našli. A ne poskušajte posnemati drugih, saj se boste tako v prizadevanju, da bi doživljali tisto, kar doživljajo drugi, oropali za lastno izkustvo, ki je edino pravo.

Ko se duhovnega iskanja lotite, se vam bo pričelo dogajati marsikaj, kar vas bo začudilo. Nekateri problemi se bodo uredili kar sami od sebe. Marsikaj bo steklo tako gladko, da se boste spraševali, zakaj dotlej ni bilo tako. In – zelo pomembno – kot po »naključju« vam bo prišlo v roke prav tisto, kar potrebujete in kar na lepem boste srečali nekoga, ki vam pri spoznavanju duhovnih skrivnosti lahko pomaga. Ko je učenec pripravljen, se učitelj pojavi kar sam od sebe. Tako pač poteka duhovni razvoj. Da bi napravili prvi korak k spoznavanju duhovnih zakonov, je najbolje poseči po primerni literaturi. Na policah naših knjigarn mrgoli (tudi slovenske) literature, ki lahko marsikaj pojasni in razloži. Velja začeti z enostavnimi besedili, ki ne zahtevajo od vas velikega napora. Čudovit avtor za začetnika je naš Martin Kojc. Jaz sem užival v modrostih Tolleja, Walsha, Louise Hay, Krišnamurtija … Vredno je prebrati kopico knjig iz seznama priložene literature. Glej: /1, 4, 6, 10, 11, 14, 15, 17, 18, 19, 35, 37, 48, 49, 50,…/

Odkrivanje duhovnosti pri nekaterih iskalcih poteka s spoznavanjem ezoterike, gnostike, misticizma, (vzhodnih) filozofij, s primerjavo religij (najprej je treba spoznati lastno versko tradicijo), lahko pa tudi drugače. Vse omenjeno so različni poskusi tolmačenja duhovnosti, nastali v različnih časih in z zavzemanjem različnih zornih kotov. Nekateri vam bodo bolj zanimivi, drugi manj. Temu pa se mora obvezno pridružiti tudi izkustvena plat – meditacija, notranja kontemplacija, sproščanje, zavestno uživanje sedanjega trenutka… Duhovnosti se je treba odpreti intelektualno in čustveno, sicer si ne moremo ustvariti celovite podobe. Zgolj z umom ne moremo priti daleč. Ob vsem tem pa naj bo v vaši zavesti prisotna trdna namera, da je vse vaše delovanje usmerjeno v dobro – sebe in drugih. Tako boste dobili najboljšo podporo na vaši poti.

Raznim duhovnim učiteljem se ne udinjajte preveč. Utegne se vam zgoditi, da boste pozabili, po kaj ste pravzaprav krenili in vaše napredovanje se bo ustavilo. Malo je duhovnih učiteljev, ki to v resnici so. Le malokdo ima zadostno duhovno širino in se zaveda, da ljudje ne morejo zdravo živeti z opornicami. Ni potrebno, da se odpravite v Indijo, da bi odkrili duhovne zaklade. Vsi ti so vam dosegljivi tudi doma, res pa je, da je vzhodna duhovna tradicija posebno zanimiva in drugačna ter prinese prav posebno izkušnjo.

Ko se človek odloči za duhovno pot, ga napolni nekakšen raziskovalni nemir, radostno pričakovanje, ki ga napolni z energijo in optimizmom, zaradi česar svet postane zanimivejši in privlačnejši, morda prav čaroben; težave so manj resne, strahovi se umaknejo. To je Stvarnikova nagrada za pravilno odločitev. Kajti ko boste spoznavali duhovni svet, boste spoznavali sebe, to pa pomeni tudi Njega. To pa je osnovni motiv celotne igre, v kateri vsi mi nastopamo. Želim vam prijetno pot!