Denar je sveta ….ar. Katere štiri črke manjkajo? Rešitev najdete na koncu besedila.

Denar je tako običajna stvar v našem življenju, da o njem ne premišljujemo drugače kot v premlevanju idej, kako do njega. A razmisleki o njegovem ozadju, mehanizmih in posledicah so še kako pomembni. Čeprav je temu skoraj težko verjeti, je denar v resnici sredstvo za (umsko) zasužnjenje človeka. Speljal mu je pozornost od življenjsko pomembnih vprašanj k pridobitništvu, ki je nekaj nenaravnega. Zaradi denarja si je človek nakopal omejitve, ki vse bolj krnijo njegovo svobodo. Namesto, da bi živel, životari v iskanju izhoda iz pasti, ki si jo je sam ustvaril. In kar je še najhuje – denar je ustvaril prepad med ljudmi in v človeku samem, ki ga ni lahko premostiti. Ko boste spoznali nepoznane učinke denarja, neznano ozadje dogajanja v zvezi z njim in njegovo usodno odgovornost za današnjo stisko, boste pričeli razmišljati drugače.

Denar naj bi po legendi “izumili” Feničani, a zanesljivo ima precej daljšo zgodovino. Ena od zgodb o denarju teče nekako takole: ko je faraon opazoval tepež sužnjev, ki so se upirali ob napornem izvajanju zemeljskih del, mu je prišlo na misel, da si je zagotovo moč izmisliti sistem, v katerem bi sužnji brez upiranja in celo z navdušenjem opravljali isto delo, če bi za to imeli pravi motiv. Opravljali bi vlogo sužnja, a brez zavesti, da so zasužnjeni. Treba bi bilo le “zaigrati” na njihov pohlep in zmesti njihovo motivacijo. In izmislil si je rešitev, ki je ena največjih prevar človeštva. Objavil je, da bo vsakemu sužnju za določeno količino case_with_dollars_2prestavljenega skalovja izplačal nagrado v obliki koščka zlata. A ne le to. Zlato bo moč zamenjati za karkoli, z ustrezno količino zlata pa bo lahko suženj odkupil tudi svojo svobodo. Zgodil se je čudež: sužnji so odtlej kar tekmovali, kdo bo pretovoril več skalovja in faraon jim je z veseljem plačeval z zlatom. A tega je – ko so prišli odkupiti svojo “svobodo” – zopet dobil nazaj. Ostareli in iztrošeni sužnji pa so bili takrat zanj že brez vrednosti. Prisila po zaslugi domislice ni bila več potrebna. Dovolj je ljudem ponuditi prevega slepila, pa napravijo vse.

Uporaba denarja je v resnici pristajanje na določena načela in posledice, ki se jih morda niti ne zavedam. Denar kot metoda prikritega zasužnjevanja se je odlično izkazal in bil širokim ljudskim množicam vsiljen kot menjalno sredstvo in vrednota, za katero se je vredno potruditi. Sprva je bil konkreten, v obliki zlatnikov ali srebrnikov, kasneje so ga zamenjali kovanci iz manj vrednih kovin, nazadnje pa ga je zamenjal ničvreden papir, za katerega pa je obveljalo, da je vreden toliko, kolikor piše na njem. Denar, ki je lahko kupil skoraj vse, je vzpodbudil pohlep množic po bogastvu in sčasoma je bogastvo postalo tako pomembno, da je kopičenje le-tega postalo glavni cilj naporov človeštva. Namen – vzpodbuditev pohlepa in odvračanje od bistvenih stvari v življenju – je bil dosežen.

Denar, ki je postal vrednota, ustvarja umetno diferenciacijo, ločevanje ljudi. Ustvari dve kategoriji ljudi: sposobne in nesposobne, (denarno) močne in nemočne, neodvisne in odvisne. Takšna delitev, ki je temelj ekonomskega suženjstva, je spremenila sistem vrednot in ustvarja daljnosežne  posledice.

Ena od posledic je, da človek številnih svojih dejavnosti in opravil ne izvaja zaradi njih samih temveč zaradi povsem nenaravnega motiva: zaradi denarja. Denar kot motiv ustvarja v naravi probleme, ki postajajo vse bolj nerešljivi. Zanimivo je, da se zaslepljenost z denarjem ob njegovem povečevanju ne zmanjšuje, temveč še povečuje. Ko ljudje spoznajo, da največ denarja lahko zaslužijo prav z “obračanjem denarja”, postane ta še bolj aktualen, pohlep po njem pa še večji. Pohlep obenem zamegli razum ter ustvari meglo, v kateri se izgubijo resnični ideali. Ker ti niso več jasni, se zdi, kot da je edini ideal tisto, kar se zdi najpomembnejše – denar sam.


 

Obrestna past

Denar kot menjalno sredstvo je posojevalcem denarja omogočal številne nečedne manipulacije, zato jih je preganjal že Kristus. Toda še mnogo učinkovitejše sredstvo za izkoriščanje je postal tisti hip, ko mu je bilo pridruženo obrestovanje. Če se zavedamo, da banke posojajo denar, ki je nekaj fiktivnega (potiskan papir skoraj brez vrednosti ali številke v računalniku), potem obrestovanje pomeni zagotovitev blaga ali storitev iz nič. Brez obrestovanja bi bil denar privlačen v omejeni meri, kot sredstvo, ki se lahko prelevi v poljubno blago ali storitve. Toda zaradi obrestovanja je denar dobil lastnost, ki mu daje dodatno privlačnost – postal je zelo dragoceno blago, ki prinaša visoke dobičke finančnim elitam.

Obrestovanje je resen problem, saj  vnaša v sistem hudo nestabilnost, in to zaradi eksponentne rasti. Pri 3% obrestni meri posojila v 24 letih vrnete dvakrat več kot znaša glavnica.
Z obveznostjo plačila obresti je obremenjenega več kot 90% denarja v obtoku, zato mora količina denarja rasti. Vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček). Na osnovi obrestno obrestnega računa količina denarja eksponentno raste. Pri 3% obrestni meri se podvoji  v 24 letih.
(Za ilustracijo: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti že do leta 1749 narasle na vrednost krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot Zemlja!)
To deluje kot rak v gospodarskem razvoju tistih, ki morajo plačevati obresti, namesto da bi prispevalo k zdravi rasti. Zato je neprestana gospodarska rast pogoj za obstoj podjetij, sicer se račun ne izide. Sistem, ki zahteva eksponentno rast, mora prej ali slej počiti.

V nekaterih islamskih deželah ne poznajo obrestovanja. Zaslužek od posoje denarja obračunavajo drugače.


 

Finančne manipulacije

Sistem denarja, ki mu rečemo finančni sistem, omogoča prikrito izkoriščenje širokih množic s strani finančnih mogotcev. Razen rizične trgovine z drogo največje zaslužke prinaša prav denar sam oz. manipulacije z njim. Denarni sistem, deluje kot črpalka, ki pretaka denar od revnih k bogatim. Svetovno bogastvo in moč se tako vse bolj selita v roke peščice izbrancev, polarizacija sveta se veča, napetosti pa poglabljajo. Takšne napetosti se sprostijo v obliki spopadov in vojn.

Finančni sistem prinaša največje koristi tistim, ki ga upravljajo na najvišji ravni – finančni eliti. Upravljati denarni sistem pomeni upravljati gospodarstvo in politiko. Z različnimi ukrepi finančne politike lahko za šalo izzovete finančne in gospodarske krize. S povečanjem in nato zmanjšanjem obtoka denarja določate vrednost denarju, in s tem ustvarite pogoje, da se sesuje celotna ekonomija. Dva velika finančna zloma so že uprizorili, leta 1920 in 1929, kjer se je zgodil “do tedaj največji rop v zgodovini človeštva.” Kajti propadla podjetja in posestva so kupovali za drobiž. Druga možnost je, da vzbudite veliko motnjo v finačnem sistemu – vzpodbudite npr. določeno vrsto kreditov, ki “eksplodirajo” (npr. z ukinitvijo nadzora nad zavarovanji kreditnega tveganja), nato pa zahtevate hitro poplačilo dolgov. Prav to je eden od pomembnih razlogov v ozadju sedanje finančne krize. Če veste, da s finančnimi instrumenti tudi v največjih državah ne upravljajo vlade držav (npr. v ZDA) temveč finančna elita, ki prihaja iz vrst nekaterih tajnih združenj (npr. Bilderbergerji), potem vam je jasno, da denar ne služi ljudstvu temveč peščici izbrancev.


 

Finančno podložništvo

Prvi voditelj države, ki si je denar za financiranje vojne izposodil od bankirjev, je bil Napoleon. Podatkov, kdo ga je za vojno navduševal in kakšni so bili ob tem dobički bankirjev, ne boste našli. A šlo je za državni dolg, ki ga je moralo poravnati francosko ljudstvo. Bajen posel!

Pojavov, da posamezna država postane talka bančnih elit je kolikor hočete. Prva in najpomembnejša med njimi so ZDA. Po številnih nasprotovanjih in odstranitvi glavnih nasprotnikov (glej besedilo Legenda o Titaniku) so se ZDA l. 1913 z odločitvijo kongresa odrekle upravljanju in državnemu nadzoru finančnega sistema in vse finančne posle in vzvode (vključno s tiskanjem denarja) prepustile privatni banki, ki se imenuje Banka zveznih rezerv (FED). To je v resnici pahnilo ZDA v finančno suženjstvo, ki se ga povprečni Američani še danes ne zavedajo. Toda davki, ki jih plačujejo Američani, gredo v največji meri prav za odplačilo obresti, ki se stekajo v žepe bankirjev FED. Državni dolg ZDA znaša blizu 10.000 milijard dolarjev (!)

Ameriški predsednik Woodrow Wilson je nekaj let po sprejemu Zakona o zveznih rezervah, ki ga je leta 1913 sam potrdil, z obžalovanjem zapisal:
“Naš veliki industrijski narod je pod nadzorom bančnega sistema, ki je v zasebni lasti, zato so rast naroda in vse dejavnosti v rokah majhne peščice ljudi, ki zaradi lastnih omejitev nujno zatirajo in uničujejo pravo gospodarsko svobodo. Naša vlada je postala ena najslabše vodenih in najbolj nadziranih vlad civiliziranega sveta – nič več vlada svobodnega mnenja, nič več vlada po prepričani in izraženi volji večine, ampak vlada po volji in pod pritiskom majhne skupine mogočnežev.”

Če bi lahko vsaka država tiskala lasten denar, ki bi ne bil obremenjen z obrestmi, bi denar lahko služil ljudstvu. Tako je bilo na primer s slovenskim Tolarjem. A pritisk finančnih lobijev je bil skozi vso zgodovino dovolj močan, zavedanje ljudi o posledicah pa dovolj šibko, da so bili nečedni naklepi lahko uresničeni. Nekateri vladarji in državniki so se pritiskom uprli in vzpostavili pravične finančne rešitve, a le za krajši čas.

Ko se država pridruži večji skupnosti držav (in njenemu finančnemu sistemu) kot  npr. EU, izgubi finančno neodvisnost in se podredi politiki centralne banke sistema, na katero praktično nima vpliva. Prelevi se v odjemalca uslug, ki niso zastonj. Globalna politika teži k vzpostavitvi velikih, enotnih gospodarskih in finančnih con (EU, Severnoameriška Unija, Južnoameriška unija, Azijska unija…) – zakaj, je torej jasno.

Metoda, s katero je mogoče prikrito zasužnjiti ves svet in prevzeti popoln nadzor gospodarstev, je vzpostavitev sistema, v katerem vsi služijo istemu denar(nemu gospodar)ju. Odtod želje posameznih držav (imperijev), da zagospodujejo svetu. Rimski imperij, Britanski imperij, Ameriški imperij – nobenemu še ni uspelo podvreči si vsega svetovnega prebivalstva, pač pa je dolar postal prevladujoče plačilno sredstvo v mednarodni trgovini. Skrajni cilj je vzpostavitev ene same svetovne države, z eno valuto, eno vlado in eno vojsko.



Tekmovalnost

Denar povzroči tekmovalnost. V sistemu, ki vključuje obrestovanje, je treba vrniti več, kot znašala glavnica, dodatnega denarja za obresti pa ni. Zato se pridobiva iz glavnic ostalih, za katere je torej treba tekmovati. Tekmovalnost, tekmovanje v pridobivanju in kopičenju denarja se prenaša na vsa področja življenja.

Tekmovalnost ima sicer dobro plat, da ljudje aktivirajo več svojih potencialov, a kaj, ko si favoriti hitro pridobijo odločilno prednost in tako večina tekmovalcev pristane med poraženci. To ustvarja strah za preživetje in psihozo životarjenja.

Tekmovalnost zoži človekovo miselno polje na zastavljeni bližnji cilj, za katerim pa ni globljega smisla. Gre v resnici za zaslepljenost, za katero se skrivata pohlep in strah pred porazom – strah, da ostaneš praznih rok. Ta strah prežene sočutje, tolerantnost, obzirnost, prijaznost in sodelovanje iz karakternega slovarja. Tudi to je posledica denarja.

Tekmovalnost pomeni ločevanje, osamitev, krnitev odnosov, ustvarjanje napetosti in kopičenje strahu.Tekmovalnost spodbuja negativna čustva – zavist, samoljubje, napuh, pohlep, aroganco, netolerantnost, agresivnost in sovražnost. Nam je tega res treba?

V naravi je najboljše učinke moč doseči s sodelovanjem. Vsi sistemi v naravi sodelujejo, se dopolnjujejo, podpirajo drug drugega na različne, včasih nedoumljive načine. Napredek ni v tekmovanju, temveč v sodelovanju. V sodelovanju se združijo različne kvalitete, ki jih en sam posameznik ne more imeti. V sodelovanju 1+1 ni več 2, temveč mnogo več. Združevanje, sodelovanje prinese novo kakovost in učinke, o katerih se nam niti ne sanja.


 

Zaslepljenost z materializmom

Denar kot silno pomembna stvar je dobesedno okupiral pozornost sodobnega človeka. Ker je sredstvo za pridobitev zunanjega blaga ali uslug, je s tem glavnina pozornosti usmerjena navzven. Materialistični svetovni nazor in prevladujoč pomen materialnosti sta posledica navzven usmerjene pozornosti. Posledični način razmišljanja temelji predvsem na uporabi logike, konceptualnega mišljenja in zaporednega razmišljanja, kar je vloga leve polovice možganov. Desna polovica je zato zapostavljena in nezadostno razvita. Človek je pričel svoje možgane uporabljati neustrezno in tako postal mentalni pohabljenec!

Toda naše bistvo, tisto kar smo, ni zunaj nas, temveč v naši notranjosti. Sedanji miselni koncept nas odvrača od tega, da bi našli stik s samim seboj ter z naravo, katere neločljivi del smo. Odtujenost od sebe in od narave pa je huda napaka, ki ima daljnosežne posledice. Porušena je harmonija, ki je pogoj srečnega, mirnega in izpolnjujočega življenja.

V materialnosti so pomembni kratkoročni, hitro merljivi učinki. Denar se obrestuje na letni ravni, obresti se pripišejo ob letu. Usmerjenost h kratkoročnim ciljem vodi v dejanja, ki so dolgoročneje običajno slaba. Posledicam se ni mogoče izogniti. V želji po hitrem zaslužku ropamo naravo in njene vire, s škodo, ki jo pri tem ustvarimo, pa se bomo ukvarjali kasneje, ko se bodo pojavili problemi.

Danes so pomembne lastnosti, ki prispevajo k uspešnosti in doseganju prevladujoče vloge – znanje, sila, brezobzirnost, brezčutnost. Čustva so ob prevladi razuma odrinjena v manjvreden položaj in veljajo za šibkost, žensko vrlino. Intuicija je nekaj, na kare se ne moreš zanesti. Zato največji ugled uživa logika, ki pa ne more producirati novih idej.


 

Varnost, ki to ni

S tradicijo nam je vcepljen občutek, da si je treba zagotoviti varnost. Želja po zagotovitvi varnosti je sicer nekaj običajnega, a v nasprotju z naravnimi danostmi. V ozadju je strah, da ne bomo kos življenju. Toda v naravi varnosti ni. Življenje samo je smrtno nevarna stvar. Nikakršne garancije nimate, da boste čez pet minut še živi. Življenje je neprestana sprememba, varnost pa je blokiranje sprememb, torej nekaj kar je uperjeno k nespremenljivosti, statičnosti. Ko iščeš varnost, krniš življenje v sebi, svoji duši strižeš peruti in zanikaš svoje (zelo slabo poznane) potenciale.

Varnost iščemo – kje drugje, kot v denarju! Ta naj bi bil garancija, da lahko hitro nadomestimo nekaj, kar bi izgubili. A ta predstava je zelo varljiva. V veliki naravni nesreči vam tudi denar nič ne pomaga. Tisti, ki imajo veliko, si prizadevajo zagotoviti varnost tako, da kopičijo še več. To ustvarja začaran krog, past brez izhoda. Zunanje je vedno izpostavljeno propadu ali uničenju. Navidezna varnost, ki jo denar prinaša, splahni tisti hip, ko se zaupanje v denar zamaje. To so najbolje občutili tajkuni, ki so ob počenem borznem balonu čez noč izgubili velikanske vsote denarja. Da so bili zaslepljeni, zasužnjeni z  bliščem denarja, spoznajo šele takrat, ko se jim pred očmi sesuje vse, kar so nagrabili.



Znamenja “finančne bolezni”

Če bi v neki civilizaciji opazili naslednje pojave:
naraščajočo stisko ljudi, ki se čutijo prevarane;
– poglabljajoči prepad med bogatimi in revnimi, pri čemer srednji sloj izginja;
globalno politiko v službi globaliziranega kapitala, v nasprotju z interesi ljudskih množic;
– strah pred terorizmom in psihozo nenehnega strahu in ogroženosti;
indoktrinacijo, propagandno invazijo medijev in prikrivanje pravih dejstev;
uničeno okolje zaradi brezobzirnega, h kratkoročnim učinkom naravnanega ropanja narave;
– zaradi onesnaženja vseh vrst ogroženo zdravje prebivalstva, ki tako postaja vse bolj apatično;
– izkoreninjenost, odtujenost človeka od narave in samega sebe,

bi verjetno pomislili, da je to verjetno posledica nekih globoko ukoreninjenih, sistemskih razlogov. K vsemu temu denar obilno prispeva.

Današnja globalna kriza je kriza kapitalističnega družbenega sistema, ki je zašel v eno od svojih “običajnih kriz“. A ta kriza se zdi globlja kot so bile dosedanje, ker se rane na telesu matere civilizacije pač kopičijo. Rešitev se lahko pojavi v dveh oblikah: v obliki svetovne vojne, ki bo vse sisteme zopet resetirala in povrnila na začetek ali pa celo izbrisala človeštvo s površja Zemlje. Druga pot pa je s korenitim zasukom v glavah in k usmeritvi v sistem, kjer bodo sedanja nasprotja presežena.


 

Lažne rešitve

Zakaj današnje strokovne in vladne elite ne govorijo o resničnem ozadju problemov, ki jih tu razgaljamo? Zato ker bi s tem ogrozili svoj priviligirani položaj in status, ki jim pomeni več kot vse ostalo. Tako predlagajo zgolj ukrepe – kozmetične popravke sedanjega sistema, ki za kratek čas morda res odložijo krizo, a ta se bo zatem pokazala v še grozljivejši podobi. Prekomerno tiskanje dolarjev – kar za reševanje globalne krize počno prav zdaj – pomeni neposredno krajo iz žepov državljanov vsega sveta. Z novim obrokom ni mogoče rešiti sestradanca, ki ne zna poskrbeti zase, pač pa le odložiti agonijo.

Družba, ki postavlja v ospredje korist posameznika ali ozkih elit na račun vse ostale populacije, je obsojena na neprestane konflikte in boj za oblast. Edina rešitev iz tega začaranega kroga je sprememba tega mehanizma. Interes posameznika ne more biti pomembnejši od interesa skupnosti. Pridobitev prednosti posameznika, ob čemer trpi dobro družbe, ne more biti več sprejemljivo. Dobiček kot motiv in obresti kot orodje izkoriščanja sta nenaravna instrumenta, ki ne vodita v želeni smeri.



Nazaj h komunizmu?

Vseh zgoraj navedenih težav bi se znebili, če bi denar ukinili ali nadomestili z drugačnimi menjalnimi instrumenti, ki niso podvrženi obrestovanju. Takšnih poskusov je bilo po vsem svetu že precej. Povsod so opazili ugodne učinke in gospodarske uspehe, a pritisk medijev, ki je v službi kapitala, preprečuje, da bi se takšne rešitve uveljavile v večjih skupnostih.

Najbolje bi bilo, če bi se denarju povsem odrekli. To se nam danes zdi skoraj nedoumljivo, a to je le miselna ukalupljenost, ki jo je moč preseči. Namesto ekonomije, ki temelji na (fiktivnem instrumentu) denarju, bi lahko prešli k ekonomijo, ki sloni na nečem resničnem: na naravnih virih. Ugotovljeno je, da je vseh naravnih virov – a ob primerni poštni porazdelitvi –  dovolj za vse človeštvo, še posebej, če bi se preusmerili na tehnologije, ki temeljijo na sodelovanju z naravo (in ne uničevanju le-te). Ob intenzivni robotizaciji bi bilo človeško delo pri proizvodnji večine dobrin nepotrebno, človek bi bil razbremenjen dela za to, da preživi. Vsakomur bi bila zagotovljena solidna eksistenca in preskrba. Ko bi nekaj potrebovali, bi vam tisto dostavili iz najbližjega oskrbovalnega centra. Vizija takšne človeške družbe je že izdelana – oglejte si projekt Venera (The Venus Project) na strani www.thezeitgeistmovement.com. Zelo prepričljiva in uresničljiva podoba prihodnosti! Človek se iz sužnja kapitalu lahko v hipu prelevil v kreativnega ustvarjalca – človeka, ki bi deloval v skupno dobro na osnovi lastnega interesa, v skladu z visokimi civilizacijskimi normami. Vse kar mora storiti je, da zamenja nekatera zelo trdovratna prepričanja, ki mu zdaj preprečujejo, da bi zadihal kot Človek, s polnimi pljuči.

Očitno zopet oživlja ideja komunizma, ki se je – kot se nekaterim zdi – izkazala kot napačna pot. A ideja sama po sebi ni napačna. Polom ideje je povzročila neustrezna izvedba, njeno udejanjenje. Za uresničitev te ideje je potrebno imeti ljudi (proizvodno silo) z ustrezno visoko ravnjo zavesti – še posebno to velja za voditelje. Žal je ljudje v dvajsetem stoletju še niso premogli. Nadalje, ni bil dosežen zadosten nivo tehnologije (proizvajalna sredstva), da bi lahko prišlo do opaznejše “osvoboditve” človeka od dela. Danes je robotizacija in avtomatizacija že na približno ustrezni ravni, da tovarne lahko delujejo z delavci le v vlogi nadzornikov in upravljalcev. Tretji  problem propadlega socializma je, da je ohranil denar z obrestovanjem, kar je seveda vodilo v znane napetosti in posledice, ki smo jih navedli zgoraj.

Pred nami je odločitev: ali prepoznamo vitalne razloge za sedanji položaj in jih odstranimo, ali pa počakamo, da bo – prepozno. A prepozno bo tudi za naše otroke.



Vprašanja v razmislek

Ali je možno v človeški družbi uveljaviti sistem za izkoriščanje človeka po človeku, ne da bi ta bil uporabljen?
– Ali je v interesu vladajočih lobijev, da človeštvo izve, kakšno je pravo ozadje globalne krize in globalne politike?
– Ali je naključje, da so svetovni mediji v rokah peščice lastnikov?
– Zakaj ni pričakovati, da bodo politiki razgalili prave vzroke krize, ki smo ji priča?
– Ali bi denar potrebovali, če bi vam družba brez njega zagotovila vse, kar potrebujete?
– Ali ste si leta 1990 lahko predstavljali, da bo Slovenija v letu dni postala samostojna, suverena država?

Rešitev uganke iz naslova:
Črke, ki manjkajo so: GROB! Denar je sveta GROBar! Zakaj? Ker denar vodi v prikrito suženjstvo in uničenje človeštva! Če ste prebrali zgornje, vam je to zdaj že jasno.


Vabljeni k ogledu prezentacije Skrito ozadje globalne krize

Oglejte si tudi video posnetke na Zbudi se.net.

Zanimivi članki:

O zgodovini denarja in finančnih manipulacijah: http://www.pozitivke.net/article.php/20100101160518617

Marsikaj zanimivega o tem najdete tudi na blogu Marjane Kos: http://marjanakos.wordpress.com/

Nove rešitve za pravičen finančni sistem:

http://www.pozitivke.net/article.php/Denar-Banka-Ekonomija-Zgodovina-Svet