Čeprav morda marsikdo o tem dvomi, je jasno brez sence dvoma: moč misli je ena najmočnejših sil v vesolju. Misel je osnova ne le sleherne podobe in predstave temveč je popolnoma vse, kar se pojavlja v snovnem svetu, le materializacija misli. Ko je nakopičene miselne energije dovolj, se preprosto utelesi. Stvarnik je lahko ustvaril vse to, kar danes obstaja in živi, le tako, da je najprej o tem oblikoval misel. In ker je, kot je zapisano, človeka oblikoval po svoji podobi, mu je dal enako sposobnost, da z mislijo ustvarja, enako kot on. Človek s svojo mislijo oblikuje vse, tudi nove predmete in svoje življenjske razmere. Sam je tisti, ki včasih vpliva na misel drugega ali pa zaduši ali zasužnji lastno misel ter jo podredi moči misli drugega človeka.

Misli se po ustvarjalni moči razlikujejo – Stvarnikova misel je bila kajpak bolj ustvarjalna od misli današnjega človeka. Tisto, kar je pri misli najpomembnejše, je njena hitrost. Hitrejša kot je misel, hitreje se odrazi v stvarnosti. Zato je pomembno razviti sposobnost hitrega razmišljanja. Hitra misel lahko ustvari bolj kompleksne in bolj dodelane predstave in ideje, lahko predvidi brez števila detajlov in okoliščin, ki se odrazijo v dodelanosti predmeta ali načrta, ki ga želimo uresničiti. Lahko predvidi vse možne razloge, zaradi katerih bi se izdelek, na primer avtomobil, pokvaril, in najde ustrezne rešitve, ki okvaro preprečijo.


 

Pomembna je hitrost

Marsikomu je težko razumljivo, zakaj je hitrost misli tako pomembna. Predstavljajte si, da je vsem Zemljanom zastavljena naloga, ki zahteva petsto let razmišljanja. Toda eden izmed reševalcev jo razreši v dvajsetih letih. Torej so mu vsa vmesna dejanja in rezultati človeštva jasni prej kot vsem drugim. Lahko bi kontroliral in usmerjal dejanja vseh ljudi, če bi nekaterim prišepetaval pravilne rešitve in jih s tem približeval cilju, drugim pa bi podtaknil lažne rešitve in jih tako potiskal nazaj. Morda pa bo vsem skupaj podtaknil lažen odgovor in jih tako povsem zavedel, zatem pa jim bo razodel svoje odkritje, kar ga bo postavilo v položaj, da jim bo lahko zavladal. Komur hitra ponovna utelešenja brez izgube znanja niso skrivnost, bo takšne načrte, ki se raztezajo tudi čez več človeških življenj, brez večjih težav uresničil.

Osnovni elementi miselne manipulacije so prikrivanje dejanskih informacij, napeljevanje k škodljivim idejam in vcepljanje napačnih predstav. Danes bi rekli, da na takšen način človeku vcepimo takšne programe, da postane nemočen in vodljiv. Človek z večjo hitrostjo mišljenja si torej v določenih okoliščinah lahko podredi druge. To pa je bistvo celotnega zgodovinskega dogajanja na planetu Zemlja.

Svet je v nezavidljivem položaju, v kakršnem se zdaj nahaja, predvsem zato, ker je prišlo do hude degradacije zavesti; človek je izgubil hitrost misli in razmišlja zelo omejeno. Če pravimo – izgubil – to seveda pomeni, da je bila nekoč, pred tisočletji, hitrost njegovih misli večja. Trditev se ne ujema s tem, kar so nas učili v šoli, saj naj bi bili ljudje pred tisočletji v primerjavi z nami miselno okorni in nerazviti, nerazgledani, topi in nemočni. Toda tu gre za zavajanje, ki je sestavni del velikega načrta , kot bomo videli kasneje. Zgodovino je bilo namreč treba pokazati v čim slabši luči, saj se sicer nihče ne bi hotel oprijeti »novih, boljših naukov«, ki si obljubljali boljše življenje.

Stare civilizacije kot na primer vedska (staroslovanska) so imele zavidljiv nivo zavesti, kar jim je omogočalo mnogo srečnejše bivanje na planetu. Narave niso le dobro poznali, temveč so, zavedajoč se svojih potencialov, z njo tudi upravljali. Njihova prehrana je bila rastlinskega izvora in povsem usklajena z ustrojem njihovih teles, zato je bila bolezen velika redkost. Natanko so vedeli, kakšno hrano potrebujejo in katere zeli je treba zaužiti v primeru težav. Preko različnih pojavov v naravi in z razbiranjem podatkov o svetlobi nebesnih teles so lahko izkoriščali »informacijsko bazo« vesolja. Sporočila so sprejemali tudi skozi čustva, hitrost njihovih misli pa je večkrat presegala današnjo. Posedovali so duhovna znanja in sposobnosti, ki se jim danes lahko le čudimo. Njihovo tesno sožitje z naravo in Stvarnikom je napolnjevalo njihova srca z radostjo in optimizmom. Nikakršnih velikih skrbi za preživetje ni bilo, saj so znali v naravi poiskati in si brez velikega truda zagotoviti vse, kar so potrebovali.

Tudi o drugih starih civilizacijah vemo danes silno malo. Še danes ne znamo razložiti nekaterih njihovih dosežkov, na primer, kako jim je v danih razmerah uspelo zgraditi tako gigantske zgradbe, npr. piramide. (Ali ste vedeli, da obstaja Bela piramida na kitajskem, ki je dvakrat višja od Keopsove v Egiptu? Glej Osmanagič in tule ) Vemo, da so stare civilizacije kot na primer egipčanska, v strogo omejenih krogih svečenikov razpolagale z ogromnim znanjem, ki je bilo tudi v duhovnem in ezoteričnem smislu mnogo bogatejše od današnjega. Svečeniki, ki so z različnimi vajami ohranjali sposobnost hitre misli in so znanje prenašali iz generacije v generacijo le v ozkem krogu strogo posvečenih, so na vseh področjih uveljavili svojo nadmoč.


 

Usoden načrt

Pred približno šestimi tisočletji naj bi v glavah babilonskih svečenikov nastal strašljiv načrt, katerega cilj je bil – vse človeštvo, vključno z vladarji drugih ljudstev, spremeniti v sužnje. Njihov namen je bil, dokazati Bogu, da so sposobni zavladati vsemu človeštvu. Ko bi človeške stiske, stokanje in muke dobili primeren obseg, bi Bog moral v dogajanje poseči in bi stopil z njim v dialog, s čimer bi prekršil lastno pravilo nevmešavanja v človekovo svobodno voljo.

Glede na to, da so bili svečeniki nosilci starodavnega znanja, ki je vključevalo vede o podobah, torej metode učinkovite miselne manipulacije, so za izvedbo takšnega načrta imeli potrebne sposobnosti. Načrt je bil zelo domišljen. Temeljil je na domnevi, da bi bil primat absolutnega vladarja lahko dosežen in trajno ohranjen, če bi med hitrostjo misli vladarja in nadvladanih uspelo zagotoviti primerno razliko. Razlika v intelektualnem nivoju bi bila dobra garancija za nadvlado vsemu svetu, ne le v tisti generaciji temveč tudi vseh naslednjih, če bi jo le na primeren način ohranjali.

Sama ideja o nadvladi seveda ni nič nenavadnega, pač pa je nenavadna zvijača, ki je skrita v ozadju. Če le površno pogledamo svetovno zgodovino, ugotovimo, da ves čas ponavlja en sam značilen proces: nekatere skupine ljudi poskušajo zavladati in si podvreči druge skupine ljudi. To pa se dogaja na več ravneh hkrati: doma, med vrstniki, v podjetju, v državi, v skupnosti držav… Da se je nekdo z močno zavestjo o svojem velikem miselnem potencialu odločil ta potencial uporabiti za nadvlado vsemu svetu, ni torej nič nenavadnega. Na enako idejo so kasneje prišli tudi številni vladarji in veliki vojskovodje, ne zavedajoč se, da so že davno izgubili prvenstvo.

Ker si avtorji peklenskega načrta tedaj v hitrosti misli pred »žrtvami« niso mogli zagotoviti bistvenega naskoka, si je bilo treba izmisliti sistem za upočasnitev misli vsem ostalim. Najprej je bilo treba poskrbeti za to, da se o pomenu hitrosti mišljenja ter o urjenju hitre misli, tega skrivnega orožja, ni več govorilo niti v krogu posvečenih.

Eden od vzvodov v načrtu za upočasnitev misli je temeljil na spremembi prehranjevanja: ljudi je bilo treba pripraviti do tega, da ne bi uživali (takrat običajne) hrane, ki hitro misel podpira, temveč takšno, ki jo zavira (takšna hrana je npr. tudi hrana živalskega izvora). Ljudem so začeli dopovedovati, kakšni hrani morajo dati prednost, kako naj gojijo vrtove itd., sami pa so skrivali pravo znanje o prehrani, ki omogoča hitro misel. Ljudje so po navodilih vse bolj ožali pestrost prehrane in obremenjevali svoja telesa. Začele so se pojavljati telesne in duševne bolezni.

Morda najmočnejše orožje snovalcev pa je bila ideja, ki je eden temeljev religiozne ideologije: da se je Bogu potrebno zahvaljevati za vse, kar ljudem daje. Ta ideja je namreč zelo subtilno spodkopala globoko vkoreninjeno zavest v ljudeh, da so Božji otroci, ki jim je Oče dal vse stvarstvo v oskrbo in v veselje. V zahvaljevanju Stvarniku ljudje niso videli nič slabega in so brez pomislekov pristajali na vse bolj domišljene rituale, ki pa so jih v vse večji meri odtegovale od resničnega življenja, božjih stvaritev in Stvarnika samega. Sprejeli so informacijo, ki so jo lansirali svečeniki, misleč, da tako hoče Bog. Pričeli so se izgubljati v verskih obredih v prepričanju, da izkazujejo dolžno spoštovanje Bogu, v resnici pa so se vse bolj oddaljevali od njega. Njihova misel se je vse bolj upočasnjevala in postajali so prostovoljni sužnji ideologije, ki jim je bila vcepljena. Postajali so nekakšni bio-roboti, odtrgani od svoje bogate tradicije, in niso več znali misliti s svojo glavo.


 

Daljnosežne posledice

Snovalcem se je načrt odlično posrečil. Pravzaprav jim je ušel iz rok, saj ga tudi sami kmalu niso več mogli obvladovati. Za nameček pa so mu začeli podlegati tudi sami, saj so se »okužili« od svojih žrtev. Kdo od ljudi z upočasnjeno mislijo je lahko razkrinkal nečedni načrt in krmilo obrnil v pravo smer?

Posledice so bile katastrofalne in jih občutimo še danes. Človek je namreč izgubil stik s Stvarnikom in s tem bistveno vez s tvorcem, ki je ustvaril rajski vrt in vse mehanizme, ki ga lahko vzdržujejo. Izgubil je zavest o tem, da ga je Oče oskrbel z vsem in z vsemi sposobnostmi, instinkti in znanji, ki jih potrebuje za srečno življenje. Tako je začel iskati nadomestne, napačne rešitve, ki ga vodijo v vse hujšo zablodo.

Človek je dejansko izgubil zavest o tem, kdo in kaj sploh je. Obrnil se je proč od Stvarnika in narave in s tem zavrgel kopico čudovitih sposobnosti, pa tudi življenjski smisel in radost, ki jo prinese zavest, da te podpira Oče. Pozabil je, kako se je treba prehranjevati, in si s tem spodkopal zdravje. Izgubil je sposobnost in znanje o samozdravljenju in postal žrtev tistih, ki naj bi mu vračali izgubljeno zdravje. Izgubil je sposobnost ljubiti z močjo čiste ljubezni in srce so mu napolnili številni strahovi in negativna čustva. Pozabil je, kakšen je smisel spolnega odnosa in ga degradiral v priložnostno iskanje čutnih užitkov. Postal je odvisen od množice pomagal in nadomestkov za normalno življenje ter s tem vse bolj izgubljen, nemočen in nesrečen. Postal je kot izgubljeno pišče, ki tava sem in tja in ne najde poti v varno materino zavetje.

Vse pomanjkljivosti pa se ne odražajo le na človekovi duši temveč tudi na njegovem telesu, ki je vse bolj iznakaženo in nemočno. A to še ni vse. Človek je padel v ideološko suženjstvo, ki mu je danes podrejeno praktično vse. Ker je izgubil predstavo o tem, kaj je njegov namen in poslanstvo, je nasedel tistim, ki kažejo srečo in uspeh edinole v velikih zaslužkih, kot da sta denar in moč garanta za doseganje sreče in zadovoljstva v življenju. Posledice te zmote so vse bolj očitne in se kažejo tudi pri tistih, ki so »uspeli«. Kljub finančnemu uspehu ljudje ne najdejo več smisla in vse pogosteje zapadajo v mamila, alkohol in druge odvisnosti, s katerimi je navidez moč ubežati kruti resničnosti. Gospodar sodobnih sužnjev je umetni svet, ki so ga ustvarili ljudje sami. Stražarji pa sedijo v glavah ljudi in jih brez prestanka priganjajo, da bi še več zaslužili.

Vse to so posledice upočasnitve človekove misli. A nikar ne mislite, da metodam upočasnjevanja misli danes nismo več izpostavljeni! To se dogaja na vsakem koraku! Prižgete televizor in slišite, kako čudovito se je treba počutiti ob novih izdelkih in okusih predstavljene hrane in pijače. Z branjem časopisja si trpate glavo z množico nepomembnih informacij, ki vas potiskajo proč od resnično pomembnih tem. Vstopite v kako stranko in si omejite razum s slabo izraženimi idejami, ki jih nihče ne zna uresničiti. Največje tovrstno nasilje pa se izvaja pri vzgoji otrok: otroku vsiljujemo sistem, po katerem ne sme razmišljati samostojno temveč mu razlage vcepimo, pojasnjujemo vse o bistvu stvari in ustroju sveta ter zahtevamo, da razmišlja le tako, kot je bil naučen. Zasujemo ga z goro slaboumnih igrač, ki ožajo njegov način dojemanja in slabijo njegovo domišljijo. Z vsem tem preprečimo otrokovi misli, da bi se razvijala in krepila. V šolah ni bistvenega predmeta, ki bi otroka usposabljal za stopnjevanje hitrosti njegovega mišljenja.


 

Kaj storiti?

Ob vsem povedanem je jasno, da je sistem, ki se je v družbah uveljavil, še danes naravnan tako, da uresničuje smernice davno zastavljenega cilja: ljudje morajo postati in ostati bio-roboti, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo, saj je s takšnimi najlaže upravljati. Vse niti pa ima v rokah peščica izbrancev, ki upravlja celotno dogajanje na planetu. Glej tudi tule .

Z vsem povedanim se je težko sprijazniti. Kdo bi si utegnil reči – morda pa gre le za tendenciozno zavajanje brez realnih dokazov. A postavimo si le nekaj enostavnih vprašanj in poiščimo logičen odgovor. Ali bi Stvarnik želel ustvariti najbolj popolno bitje, ki pa bi se ne zavedalo, kdo in kaj je in kakšno je njegovo poslanstvo? Ali je logično, da imajo živali odlične instinkte in že z rojstvom prinesejo na svet vse, kar je pomembno zanje, človek pa naj bi bil oropan vsega tega? Zakaj živali natanko vedo, kakšna je prava hrana zanje in s kakšnimi zelišči pozdravijo morebitne bolezni, človek pa naj bi bil prikrajšan za te sposobnosti? Logičen odgovor je: vse to je človek nekoč imel, a je v procesu »civiliziranja«, ki ni nič drugega kot preprogramiranje z

Pravo vprašanje je seveda, kako se vrniti nazaj k naravi, v Stvarnikovo naročje, kako povrniti misli izgubljeno hitrost in prekiniti večtisočletni urok.

Prvi korak je, da se vsega navedenega zavemo in si priznamo ugotovljena dejstva. Posledic procesa, ki je tekel tisočletja, ni moč izbrisati v nekaj letih. Pač pa, pri sedanjem tempu procesov v naravi, v nekaj generacijah. Veliko je moč napraviti s pravilno prehrano, ki je osnova zdravega življenja. Treba se je zavedati škodljivosti religioznih ideologij in prekiniti programe, ki nas odvračajo od pravega stika z naravo in Stvarnikom. Religije so namreč manipulacijo s človeško mislijo dodobra izkoristile. Najpomembneje pa je zagotoviti pravilno vzgojo, ki bo otrokom zopet omogočila, da postanejo misleči ljudje. Proces se je že začel. Vsak od nas se lahko odloči, ali bo še naprej deloval po vcepljenih programih ali pa bo krenil v smeri vzpostavitve izgubljene harmonije z naravo in Stvarnikom. O vsem tem pa odloča le – misel.

O vsem povedanem lahko obširneje berete v knjigi Energija življenja oziroma v knjižni zbirki Anastazija avtorja Vladimirja Megreja (Glej /54/ ).