Kriza ni le zato, ker gre vse, kar imamo radi v minus, ampak še bolj zato, ker se je vse, kar vemo, postavilo povsem na glavo. Kar je bilo včasih samo po sebi razumljivo, je v spremenjenih razmerah lahko že kar se da narobe, kar so nas v šoli učili še pred desetimi leti, kaj šele pred dvajsetimi, tridesetimi v mnogih stvareh ne velja več. Zato je povsem mogoče, da imamo rešitve za sedanje korenite zagate pred nosom, pa jih še vidimo ne, ker ne gledamo kaj je pred nosom ampak se raje oklepamo starih plotov, ki pa so že davno porušeni in prepereli.

Ena takšnih nevidnih rešitev sedanje in prihodnjih kriz, ki še pridejo ideja, da bi vsak od polnoletnosti naprej redno in brezpogojno mesečno prejel dohodek, zadosten za preživetje. Zamisel sploh ni povezana s socialnimi motivi, da bi država tako vse težje zaposljivemu prebivalstvu ceneje kot zdaj z dragimi birokratskimi postopki selekcije socialnih upravičencev zagotovila minimalno ekonomsko varnost. Gre za ekonomsko idejo, katere namen je med drugim odpraviti potrebo po sociali, kot jo poznamo danes, na vse pretege zakompicirano in sumnjičavo birokracijo, ki obnemoglim, zgubam in lenuhom deli miloščino.

Načelo pravičnosti zahteva, naj bodo vsi člani družbe formalno svobodni. Ljudje bi tako morali imeti ne samo abstraktno pravico, da izberejo svoj življenjski slog, temveč tudi sredstva, da to pravico pretvorijo v živo dejanskost. Deklaracija OZN o človekovih pravicah državam nalaga obveznost zagotoviti svojim prebivalcem ekonomske možnosti in vire za dostojno preživetje – od hrane, obleke, stanovanja, kulturnih dobrin, izobraževanja. Deklaracija torej govori o dolžnostih držav do svojih prebivalcev, ki izhaja iz človekovih pravic, torej gre za vprašanja, ki so v bistvu neodvisna od politične volje, nič manj kot je politika vsaj načelno absolutno podrejena spoštovanju demokratičnih in pravnih standardov. Vir za financiranje osnovnih ekonomskih pravic posameznic in posameznikov bi lahko bil državljanski dohodek

Ekonomisti pa poudarjajo, da poleg podlage v deklaraciji obstaja tudi povsem ekonomska podlaga za zahtevo po uvedbi državljanskega dohodka. Do državljanskega dohodka bi bil posameznik upravičen ne zaradi svojih zaslug za napredek skupnosti ali zaradi stiske, temveč preprosto zato, ker je član neke skupnosti. Zahteva je utemeljena z dvojim. Prvo upravičenje je “delniško”, ker so zemlja in naravni viri na ozemlju neke države dediščina celotne skupnosti. Izvirni lastniki družbenih bogastev so njeni prebivalci in pravica do njihovega posedovanja in prejemanja iz njih izvirajoče normalne rente je naravna in se tiče “posedovanja samega sebe”. Drugi razlog pa je “likvidnosten”. Vse kar je v neki skupnosti ustvarjeno ni odvisno samo od prizadevanja neposredno vpletenih ampak tudi od družbenih interakcij in okolja, ki zagotavlja določeno mero zaupanja, stabilnosti, predvidljivosti ravnanj in tako ustvarja predpogoje za uspešne poslovne projekte. Zato bi moral del letnega produkta vsako leto pripasti skupnosti, ki je edina lastnica tega “družbenega okolja”.

Ravno med ekonomisti pa je tudi največ nasprotnikov uvedbe državljanskega dohodka. Zdi se jim neetično, da bi bili do nezasluženega dohodka upravičeni celo prostovoljni brezdelneži in lenuhi. Če naj bo dohodek zagotovljen tudi takim, potem je pobuda v nasprotju s temeljnim načelom vzajemnosti in ekonomske pravičnosti, ki pravi, da bi morali skupnosti v zameno za socialne prejemke tudi sami kaj prispevati. Z izplačilom nezasluženega dohodka bi samo podpirali svobodo brez odgovornosti ter tako omalovaževali in spodkopavali ideal družbene obveze na katerem je zgrajena socialna država. Tudi naši predpisi kljub ustavnim zagotovilom, da je Slovenija socialna država, zgrajena na spoštovanju človekovih pravic, določajo, da je ekonomska in socialna varnost v prvi vrsti skrb vsakogar posamično, država pa priskoči na pomoč šele v sili.

Nasprotovanje možnosti uvedbe državljanskega dohodka z argumentom prispevanja torej pomeni spodbijati človekove pravice s stališča moralnih presoj. In to takšnih, ki se kaj hitro pokažejo prav malo moralne. Zanikati je mogoče tri trditve o škodljivosti uvedbe državljanskega dohodka: da vsak v celoti obvladuje razloge svoje ne/dejavnosti in mora zato biti zanje sam odgovoren; da je družbeni prispevek vseh ekonomsko aktivnih res pozitiven, in da je posledice lenobe mogoče v celoti naprtiti skupnosti in poleg ekonomskega povzročiti tudi njeno moralno razsulo!

Najprej o prvem. Ljudje na splošno nimamo niti približno enakih možnosti družbenega prispevanja. Ekonomske možnosti prispevanja so namreč zelo neizenačene zaradi povsem zunanjih razlogov. Povezane so z izhodiščno ekonomsko obdarjenostjo kot na primer ali izviramo iz premožne družine, katerega spola smo, državljanstva, vere, rase. Zaradi izhodiščnih razlik tisti, ki od družbe več dobijo v obliki socialnih pomoči kot ji prispevajo s svojim delom in plačanimi davki ter prispevki, niso sami v celoti odgovorni za posledice svojega majhnega družbenega prispevanja. Družbeno neprispevanje ni nujno posledica “zajedavske strasti” ampak prav nasprotno, legitimen zaščitni ukrep deprivilegiranih pred zunanjim vsiljevanjem dejavnikov družbene neenakosti, ki so jim ljudje izpostavljeni v delovnih ali v poslovnih razmerjih. Brezposelnost in družbena marginalizacija je nekaterim, vsaj načelno gledano, legitimno primernejša izbira kot vključitev v ekonomski red, ki je po njihovem mnenju krivičen. Če je del skupnega dohodka družbe z državljanskim dohodkom prerazdeljen v prid nezaslužnih, je z etičnega stališča to veselje nerazločljivo od nezaslužene sreče, ki v gromozanskem obsegu določa sedanjo razdelitev bogastva, dohodka in prostega časa. Morala tega argumenta torej nima trdne etične podlage.

Drugič. Predvidevanje, da zaposleni in lastniki podjetij s proizvodnjo in posledično z rastjo dohodkov res prispevajo k družbeni solidarnosti je v več pogledi sporna. Gospodarska rast je v dobesednem pomenu družbeno koristna le dokler njene koristi presegajo stroške. Znano pa je, da svetovno gospodarstvo raste le po 1-3% letno, medtem ko pritiski na okolje naraščajo po 5% letni stopnji. Poleg tega rast dohodka ni enakomerna za vse socialne sloje ampak je ustvarjena izrazito v prid bogatim in pogosto neposredno v škodo skupnosti. Tako tisti, ki jih imamo za stebre ekonomske moči skupnosti in za najbolj družbeno prispevne v resnici sploh niso tako vzorni, da bi jih lahko imeli za vzor. Predvsem ne tistim, ki raje doma sedijo prekrižanih rok, ker se ne marajo v nedostojnih pogojih dela in nemalokrat v proizvodnji nesmiselnih stvari na dužbeno sporen način izmučiti za itak premajhno plačo. Prostovoljni brezdelneži s svojo pasivnostjo svet razbremenjujejo posledic njegove hiperaktivnosti in so potemtakem na nek način blažilci sedanjih nestabilnosti in patologij napredka. Kot odrinjeni iz družbenih tokov in prisiljeni v življenje na eksistenčnem minimumu nosijo tudi nadproporcionalen delež stranskih negativnih učinkov in posledic pristranskega družbenega reda, ker se pred njimi ne morejo zaščititi.

S tem pridemo do tretje trditve, ki jo je treba zavrniti, da je posledico družbenega neprispevanja res mogoče na vse ostale prizadevne člane družbe prevaliti v tolikšni meri, da bi to lahko ogrozilo moralno podlago in materialni obstoj družbe. Namreč nedejavni, ki nočejo prispevati družbi, se obenem odrekajo možnosti, da bi postali družbeno vplivni, saj si je treba tudi za družbeni vpliv prizadevati. Če bi uvedba državljanskega dohodka, kot se bojijo njegovi nasprotniki, res spodbudila mnoge k brezdelnosti, bi posledice v večini nosili prav tisti, ki bi se za to odločili. Zmanjšanje produktivnega potenciala družbe je samo stranski učinek, ki ga moramo sprejeti brez ugovora, če spoštujemo pravico posameznika, da odloča o sebi tudi če se iz uradne družbe, ki je sama v osnovi izključevalna, izključi sam. Nazadnje je predpostavka, da so ljudje delovno aktivni predvsem zaradi eksistenčne prisile, ne pa zaradi materialnih priboljškov, ki jih nudi ekonomska aktivnost in družbena prispevnost, kaj šele zaradi potrebe preizkušati in razvijati svoje sposobnosti in ustvarjalne zamisli, povsem neosnovana. Ljudje niso brezdelni po naravi ampak po svobodni izbiri. Delavcev zato gotovo tovarnam ne bo zmanjkalo. Tovarnarji so mojstri v konkurenči igri, kjer tekmujejo na trgu za blago, za finančni kapital in za stranke. In zakaj po uvedbi državljanskega dohodka ne bi tekmovali tudi za delavce?

Možnost uvedbe, torej “finančni strošek” državljanskega dohodka naj nikogar ne skrbi, saj ta strošek danes že plačujemo in to v večjem znesku kot bi ga zahtevala njegova uvedba. Razpoložljivih virov financiranja ne vidimo, zaradi sedanje produktivistične predpostavke, ki se je zažrla v vse, tudi v tiste, ki imajo zaradi nje samo škodo. In v tem je ravno jedro sedanje krize, ki ni zgolj finančna in gospodarska ampak je zlasti kriza vladanja, ki ni zmožno uvideti radikalnih možnosti, ki bi dolgoročno stabilizirale in uredile sedanje razmere. Tega denarja ni treba šele ustvariti ampak ga je treba zgolj preusmeriti – na primer iz dela subvencij za kmetijstvo, za izgubarska podjetja, iz stroškov za plače uradnikov na zavodu za zaposlovanje in v centrih za socialno delo, ki bi s tem, kot še mnoge druge vladne službe postale nepotrebne. Državljanski dohodek je tako na dosegu roke in hkrati tako daleč!

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev

Večer/Pogledi, maj 2010


Seznam uporabljenih virov gl. Pribac I. (ur). 2004. Knjigo Brezplačno kosilo za vse? Predlog univerzalnega temeljnega dohodka. Ljubljana: Krtina, str. 143-152.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih