191708_picnic_basket_smallZadnjih tristo let je pomanjkanje vodilno načelo ekonomske misli in je povezano s tem, da živimo v svetu omejenih možnosti in neomejenih potreb. Kljub temu nekateri svetovno pomembni ekonomisti, kot oče makroekonomije Keynes, ki je deloval v prvi polovici dvajsetega stoletja, trdijo, da bi lahko občutek ekonomskega pomanjkanja odpravili v nič več kot sto letih umnega gospodarjenja. Dosegli bi stanje, ko bi lahko vsakemu državljanu in državljanki zagotovili reden in brezpogojen državljanski dohodek, ne iz njegovega dela in produktivnih prizadevanj ampak zgolj kot izplačilo upravičenega deleža državljanom kot lastnikov nacionalnih bogastev in kot tvorcev vsakega naroda in družbe.

Z idejo splošnega ekonomskega pomanjkanja torej utegne biti nekaj hudo narobe. Če do človeške sreče vodi samo strma steza pomanjkanja in odrekanj kot zatrjujejo ekonomisti, potem bo ljudem pravzaprav enkrat v nedoločeni prihodnosti tem boljše, čim slabše jim je dotlej. A če se vsaj malo ozremo naokoli, ne vidimo le velikega pomanjkanja ampak tudi nemalo razuzdanega obilja. Znani svetovni inštitut ki pripravlja neformalna letna poročila o stanju svetovnega okolja ocenjuje, da je od izčrpanih naravnih bogastev tri četrtine neobnovljivih, kljub temu jih kar 80% na koncu nekoristno obleži kot embalaža, ostanek ali odpadek. Takšna potratnost uporabe naravnih materialov precej bolj kot na pomanjkanje kaže, da nekaterim planet nima materialnih meja. Tudi sedanja gospodarska kriza ni posledica kakšnih materialnih, resničnih ali izsiljenih pomanjkanj kot je bila na primer naftna kriza, prav nasprotno, je posledica velikega neravnovesja, ki ga ustvarja presežno svetovno varčevanje, ki nima več na voljo dovolj naložbenih možnosti, ki prinašajo velike zaslužke.

Svet kot celota ni reven. Preplavljen je z ogromnimi presežki varčevanja – okoli deset milijonov ljudi na celem svetu poseduje za 40 tisoč milijard dolarjev prostih sredstev, ki iščejo poti v naložbe (manj kot desetinko odstotka tega zneska letno bi zadoščalo za svetovno izkoreninjenje umiranja od lakote). Kakšno pomanjkanje je sploh mogoče v času, ki ga označujemo kot informacijski, v katerem so informacije po obsegu postale neobvladljive? V družbi znanja niso več najpomembnejše materialne omejitve ampak obilje znanja in ustvarjalnosti. Obilje postavljata gospodarjenju povsem drugačne izzive kot ekonomistom ljuba miselnost materialnega pomanjkanja.

Res je, da bo naš kolektivni občutek pomanjkanja tem večji, čim bolj smo energetsko in snovno odvisni. Torej doktrina pomanjkanja gotovo ni nujna posledica materialne omejenosti sveta ampak prej prevladujočega pogleda na svet z omejenimi možnostim in načina življenja v njem. Pri ustvarjanju našega občutka pomanjkanja je pogosto posredi tudi načrtno prizadevanje tistih, ki jim to pride prav. V enem zadnjih energetskih poročil evropske unije je zapisano mnenje, da k občutku pomanjkanja energije v veliki meri prispeva »energetska oligarhija« sama, prav ta izraz je uporabljen, ki skuša svojo monopolno moč, da nas preskrbujejo z nujno potrebno energijo pretvoriti v višje dobičke.

Bolj kot kaj drugega pa k občutku pomanjkanja prispeva sam ekonomski red in sicer najbolj s svojo denarno ureditvijo. Na celem svetu je nedvomno dovolj hrane, da bi nahranili vsakogar in dovolj delovnih priložnosti za zaposlitev vseh, ni pa dovolj denarja, da bi za to plačali, meni Bernard Lietaer, mednarodni centralni bančnik, ki je pomagal pri snovanju evra, danes pa se ukvarja s proučevanjem in popularizacijo »dopolnilnih denarnih sistemov«, ki naj bi deloma iz naših življenj izrinil uradni denar. Denar izdajajo centralne banke za obresti in s tem nadzirajo pomanjkanje denarja in tukaj je jedro ekonomskega pomanjkanja, pravi. Skrivnost te formule je v obrestih. Če do »svežega denarja« lahko prideš le prek posojila, na katero se zaračuna obresti, od kje potem pride denar, s katerim se plačajo obresti na posojila, saj tega denarja banka ne natisne? Lietaer razloži kruto resnico, da je treba denar za odplačilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurenčnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa se porazdeli med zmagovalce. Da bi lahko odplačevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno več kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tiče le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih plačujemo vsi, tudi če sami nimamo na grbi svojih posojil. Večina prebivalstva z velikim delom svojih dohodkov torej preprosto zgolj plačuje nanje prevaljene stroške obresti. Zato dosedanji način materialnega napredka ne bo nikoli mogel ustvariti materialnega obilja za vse, ker njegove sadove za večino ljudi sproti požirajo obresti. Tako umetno ustvarjeno pomanjkanje nima prav nič opraviti z globalnim pomanjkanjem surovin. Planetarne omejitve same po sebi ne opravičujejo ekonomskih predpostavk, da mora vsaka stvar, ki je kaj vredna, imeti svojo ceno, pa naj si bo to tudi znanje ali kulturne in javne dobrine.

Pomanjkanje ni bila vodilna misel v nobeni ekonomski ureditvi pred 18. stoletjem, čeprav so bile vse prejšnje družbe bistveno revnejše in v primerjavi z današnjim redom močno prikrajšane celo v osnovnih stvareh. Nasprotno, vse ekonomije dotlej so imele ekonomske skrbi predvsem s tem, da so prerazporedile ekonomske presežke. V kameni dobi, pravijo antropologi, so imeli ekonomijo darov, z njimi so se obdarovala sosednja plemena, da so s tem ohranjala mir. Za tiste pradavne čase je tudi potrjeno z raziskavami, da so vsi v plemenu bili deležni približno enake blaginje, tudi če k njej niso hoteli ali mogli veliko prispevati. V stari Grčiji so bogataši kar tekmovali med sabo, kdo bo od svojih zaslužkov plačal več javnih pridobitev, športnih iger, gledališča. Tudi v srednjem veku sta umetnost in arhitektura cvetela ravno na račun mecenstva.

V tem pogledu je posebej zanimivo sporočilo knjige Mosesa Finleya, enega najpomembnejših sodobnih zgodovinarjev stare Grčije, ki je prevedena tudi v Slovenščino (“Antična ekonomija”, Studia Humanitatis, 1987, prevedel Jože Vogrinc), ki je med drugim raziskal tudi porajanje tega, kar danes imenujemo podjetništvo. Ugotovil je nekaj zelo zanimivega, kar je zgovorno samo zase. Podjetniki so v stari Grčiji postali predvsem ljudje, ki so jih njihovi gospodarji osvobodili suženjstva. V tistih časih osebna svoboda ni pomenila veliko, če ni bila povezana z lastništvom zemlje, ki je podeljevalo meščansko pravico, nekako primerljivo z današnjim “stalnim prebivališčem”, saj so bili sužnji večinoma iz drugih, oddaljenih dežel kamor se mnogi niso mogli vrniti, zato so bili obsojeni na to, da so bili povsod, kamor so prišli, tujci. Tako jim ni preostalo drugega, kot da se selijo med grškimi mesti kot trgovci, dokler niso zaslužili dovolj, da so lahko nekje z nakupom zemlje končno pretvorili svojo osebno svobodo v resničnost.

Sodobni propagandisti prostega trga, s politiki in birokracijo vred, danes pravzaprav skušajo ljudem s predpostavko ekonomskega pomanjkanja dopovedati ravno isto, da si lahko s podjetništvom prislužijo materialne pogoje, da bodo lahko v resničnosti uveljavili svojo sicer formalno neoporečno svobodo. Glavna težava in razlog pogoste neuspešnosti njihovega prepričevanja, je danes povezana z dejstvom, da se veliko in vse več ljudi, tudi tistih, ki niso ravno  bogati, preprosto ne počuti, ne vidi samih sebe kot samo formalno osvobojene sužnje. Nasprotno, mnogi se danes počutijo svobodne ne glede na svoj materialni status, so pač materialno zadovoljni z manj, da imajo lahko drugega več. V tej luči je prizadevanje liberalcev vseh barv nadvse ironično saj se tako ravno ljudje z miselnostjo osvobojenih sužnjev najbolj oklepajo svoje formalne svobode na trgu.

Kakorkoli že, obilje in pomanjkanje sta dve možni ekonomski viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna od materialnega pomanjkanja ampak zlasti od »pogleda na svet«, od tega, kako svoje ekonomske zadeve razumemo in kako v svojem praktičnem življenju nanje odgovarjamo.

Izbira med miselnostjo pomanjkanja in obilja je torej možna, saj ne gre samo za to kakšen je svet ampak predvsem za to, kako ga hočemo živeti kot posamezniki in kot skupnost.

(Bojan Radej, Večer/Pogledi, 16. december 2009)

Spletna stran Slovenskega društva evalvatorjev: http:/www.sdeval.si)