Človeštvo čakajo številne katastrofe. Nekatere je možno napovedati, drugih ne. Človeštvo se bo tudi tokrat prečistilo skozi trpljenje. Dvigovalo bo ob tem zavest, svet se bo spreminjal. Velike katastrofe so vedno kot katarza vplivale na človeštvo. Spomnimo se zadnje svetovne vojne. Po njej so ljudje zmogli nekaj desetletij živeti v približnem miru.
Sodobni človek je še bolj ranljiv za velike katastrofe, kot je bil včasih. Če moderni urbani sistemi razpadejo, si ne znamo več predstavljati življenja in preživetja. Slepa zaverovanost v sodobno potrošništvo se lahko hitro in brutalno konča. Takrat bo treba začeti skoraj iz nič, na novo. Malokdo v svetu je na to pripravljen. Televizorji bodo ugasnili, računalniški sistemi razpadli, brezžična telefonija bo utihnila, električne povezave bodo prekinjene. Kdo bo še znal živeti?
Scenarij je strašen. In možen. Kdo ga lahko izključi? Stvari, ki so nam danes tako pomembne, ne bodo več obstajale. Kaj bo potem s svetom, ki se zna vrteti samo še z razvejanim materialnim potrošništvom?
Morda bi pa morali še enkrat razmisliti o naših vrednotah? O tem, kaj je pomembno in kaj ni.
Vse se utegne čez noč spremeniti. Naenkrat bomo potrebovali pomoč drugih ljudi. Ne bomo sami znali in zmogli preživeti. Naenkrat ne bomo več tisti srečnejši del človeštva, ki ne živi v pomanjkanju in lahko malo pomilovalno in zviška gleda na tiste, ki so stalno nekaj lačni in ubogi. Preživeli bomo samo, če si bomo drug drugemu pomagali in če nam bodo drugi pomagali. Če bodo hoteli. Če bodo na dovolj visokem nivoju zavesti. Če ne bodo sebični in jim ne bo vseeno za nas druge, ki ne zmoremo več sami. Grozen scenarij. Vendar možen.
Vojne in naravne katastrofe so se dogajale in se še bodo. Prav nobene garancije nimamo, da jih ne bo. Nasprotno, naravnih katastrof je vedno več. Tudi vojne in teroristični napadi velikih razsežnosti niso izključeni. Mi pa živimo kot da je sedanji ustroj sveta nespremenljiv in da je sedanji način življenja samo po sebi umeven. Le od kod nam to prepričanje, ko pa je človeška zgodovina polna katastrof. Tudi cele civilizacije so že izginile.
Tega ne govorim zato, da bi se zdaj bali in tresli za prihodnost. Le opozarjam, da so temelji na katerih smo si zgradili naš materialni svet lahko zelo krhki. Da se moramo tega zavedati in temu primerno živeti. Da potrebujemo veliko močnejše duhovne temelje, da bomo lahko zdržali, ko se bo naš udobni materialni svet sesul. Drugače se moramo vzgajati in pripravljati na prihodnost. Če ne bomo znali biti drugega kot razvajeni, mehkužni potrošniki, se nam bolj slabo piše v takšni prihodnosti. In če ne bomo vzpostavili medsebojne solidarnosti kot temeljnega principa našega skupnega bivanja na tem planetu. Če bo vsak znal skrbeti le zase in ne bo pripravljen nič tvegati, da bi pomagal drugim, na koncu ne bo nikogar, ki bi lahko pomagal nam.
Svet gre naprej in mi z njim, v dobrem in v slabem. Več kot bo v nas dobrega,več bo v svetu dobrega. Če bomo mi slabi, bo naš svet slab. In ko bo prišlo do svetovne katarze, se bosta ta dva svetova ločila.
|
dr. Janez Drnovšek |
Komentirajte