lonelyPobud za ustreznejši odnos do skupnosti, sočloveka in okolja, ki v zadnjem času prihajajo v javnost, ni mogoče prezreti. Veliko je govora o pozitivnem mišljenju in delovanju, sočutju in spremembi odnosa do marsikaterega problema, ki doslej ni bil deležen ustrezne pozornosti. Vsak, ki ima o sebi mnenje, da ne deluje le kot robot, ujet v ubijajoč ritem običajnega pehanja za ohranjanje doseženega standarda, se mora prej ali slej vprašati, kaj lahko stori v skladu z omenjenimi pobudami. Prav vsak od nas bi moral kaj prispevati k skupnemu cilju, če želimo, da se bo kaj premaknilo na bolje. Treba bo marsikaj spremeniti, postaviti znova, umestiti na primernejše temelje. Toda tako kot se gradnje nebotičnika ne moremo lotiti s krampom in lopato, je treba tudi pri obravnavanem podvigu poiskati prava orodja, metode, strategije in poti.

Z zahtevnimi sociološkimi, ekonomskimi, okoljskimi, tehnološkimi in drugimi vprašanji se bodo seveda morali spopasti strokovnjaki, ki so sposobni pripraviti ustreznejše rešitve, toda njihov trud bo poplačan le, če jih bo podprla javnost. Če ta ne bo ob zvečani stopnji zavesti sposobna podpreti novih načrtov, bo vse zaman. Tudi najboljše rešitve utegnejo ostati le na papirju, če se zanje ne bomo zavzeli tako masovno in s toliko zavzetosti, da bo vložena energija omogočila njihov preboj v politično ospredje in njihovo uresničenje. Najverjetneje s sedanjo ravnjo zavesti – s sedanjimi prepričanji, stereotipi, navadami, ideali in strahovi - ni pričakovati, da bi lahko zagotovili podporo novim idejam in pobudam, ki bodo precej drugačne od tistega, kar smo bili doslej vajeni.

Postavlja se torej vprašanje, ali bomo takšni, kot smo, z zavestjo, kakršno imamo, sposobni podpreti nove alternative ali pa bomo sedanji neustrezni sistem le zamenjali z drugim, neustreznim. Ali imamo prave sposobnosti in orodja za ta posel? Kako se procesa krepitve zavesti lotiti, kako se nanj pripraviti, kakšne strategije uporabiti, da poskusi prenove družbe ne bodo že v kali zatrti, kakšne težave se nam pri tem obetajo – vse to so vprašanja, ki se jim bomo v tem besedilu posvetili.

Pomen poznavanja duhovne razsežnosti

V življenju se ukvarjamo predvsem s stvarnimi problemi, ki se v največji meri povezujejo s snovnostjo (materialnostjo). Toda to je le ena plat medalje. Druga plat je nestvarna, nematerialna, duhovna dimenzija ali razsežnost, ki ima vsaj takšno »težo« kot materialna, a je močno odrinjena v ozadje, le da se tega, žal, velik del t.i. zahodnega sveta ne zaveda. Znanost se na področje duhovne razsežnosti ni spustila, za kar obstaja vsaj dvoje razlogov. Skozi dvatisočletno zgodovino je bila razlaga duhovnega sveta v domeni Cerkve, poseganja znanosti v to področje pa ni bilo. V duhovnem svetu se metodologija in instrumentarij znanosti ne obnese, saj ni oprijemljivih stvari, ki bi jih bilo mogoče preveriti s fizičnimi čuti. Tako je celotna duhovnost ostala borno obdelana njiva, kjer pravega raziskovanja in napredka, gledano s strani normalnega človeka, praktično ni bilo. Verske predstave (ki pa ne odražajo tudi celovitega duhovnega znanja in izkustev) današnjega človeka se komaj kaj razlikujejo od predstav srednjeveškega človeka. Če le pomislimo, kakšen napredek je v primerjavi s tem človekova zavest napravila na intelektualnem področju, ki se bogati v snovni razsežnosti!

Spričo precej ateistične naravnanosti družbe v zadnjih desetletjih se je v ljudeh pojavila nekakšna duhovna praznina, ki povzroča v njih svojevrsten nemir, nezadovoljstvo in razkrojenost. Sodobni človek je precej neuravnotežen, kar se kaže tudi v slabši razvitosti desne možganske polovice, zanemarjanju svoje čustvene plati, neenakopravne vloge spolov…

Spoznanje duhovne plati bivanja je tisto, kar današnjemu človeku zelo manjka, zato bo treba na poti krepitve zavesti prav tu največ storiti, kajti šele duhovno spoznanje odpre vrata v širše razumevanje sebe, sočloveka in stvarstva v celoti. Duhovnost in vernost (vera) sta različna pojma, pri čemer se vera omejuje predvsem na odnos človeka do Boga. Duhovnost ni zgolj v domeni vernikov tradicionalnih ver. Duhovnost je lastnost vseh tistih, ki z notranjim izkustvom in intelektom dojamejo duhovne fenomene, vključno s spoznanjem svojega izvornega porekla. Vpogled v duhovno sfero nam razširi obzorje, zato postanemo celovitejši in bolj uravnoteženi. S povečanim razumevanjem pa je moč poiskati boljše in ustreznejše civilizacijske rešitve, ki so bolj usklajene s pravim »kozmičnim redom«. Z duhovnimi spoznanji lahko svoje življenje oplemenitimo in razbremenimo neutemeljenih strahov, svojo prihodnost (materialno doživljanje) pa lahko uskladimo s svojimi željami in načrti.

Kdor je svojo duhovno plat zanemarjal (tu ni mišljen verski nazor temveč mnogo širše področje poznavanje nesnovne sfere, ki je domena človeške duše), se bo v prihodnosti srečeval z vse resnejšimi preizkušnjami. Prav te preizkušnje namreč človekov razvoj usmerjajo v pravo smer – to je njihov smoter. Kdor se za to ne bo zmenil, bo izpostavljen vse hujšim stiskam, saj sveta preprosto ne bo več mogel razumeti, njegovo življenje pa bo prazno zaradi odsotnosti spoznanja, kaj je njegov smisel.

Človek tretjega tisočletja bo v duhovnosti dobro podkovan, duhovna znanja in modrosti pa mu bodo omogočili bistveno višjo kakovost življenja in sožitja z naravo, katere neločljivi del je. Politiki tretjega tisočletja se bodo od današnjih razlikovali po tem, da bodo v marsičem prevzeli prvine duhovnih vodij, karierizem, stremuštvo, želja po oblasti in egoizem pa se bodo umaknili daleč v ozadje.

Na področju duhovnosti nas torej v splošnem čaka veliko dela. Ob nerazviti duhovni plati namreč ne bomo mogli delovati celovito, modro in v skladu s kozmično modrostjo.

Obširno o tem v daljšem tekstu »O duhovnosti«.

Poiskati prava orodja in ustrezen pristop

Človeštvo ne more biti bolj razvito, osveščeno in razumno kot posamezen človek, gledano v povprečju. Odgovornost vsakogar med nami, predvsem pa tistega, ki se zaveda kritičnosti sedanjega položaja, je, da poskuša prispevati k dvigu svoje zavesti in zavesti ljudi, s katerimi sodeluje. Tisti, ki odgovornost in iniciativo za spremembe pričakuje od politikov, bo čakal zaman, saj se tem predobro godi, da bi si želeli sprememb. Zagotoviti si naslednji mandat je njihova najpomembnejša skrb, vse drugo je odrinjeno v ozadje.

Pomembno je zavedati se naslednjih dejstev:

- če bomo nemo čakali, da drugi kaj storijo, smo vlak v prihodnost zamudili. Če ne bomo opravili svoje naloge (krepitev svoje zavesti), ki je ne more nihče napraviti namesto nas, bomo zaviralci vsake naprednejše rešitve, saj ne bomo sposobni in pripravljeni sprejeti novega. Družba s takšnimi, kot smo, ne bo mogla napredovati. Zavedati se moramo, da smo nepogrešljivi sestavni člen družbe in kot taki nezamenljivi. Stvarniku, naravi ali vesolju je pomemben prav vsak od nas, sicer bi nas ne ustvaril. Zato tudi računa na vsakogar od nas! Brez vlaganja zavestnih naporov (energije) se ne more nič spremeniti. V nas mora zato dozoreti trdna odločitev, da se bomo z veliko volje in smelosti lotili procesa svojega osebnostnega in duhovnega razvoja. Program, ki nas vzgaja v navdušenega potrošnika vse bolj nesmiselnih dobrin, zamenjajmo s programom, ki bo kritičnemu dvomu izpostavil vsako dejanje, ki ni v skladu z resničnimi ideali, ki jim želimo slediti.

- Izolirani od družbe, ki zasleduje enake cilje, pa tudi od informacij in znanja, do katerih so se že dokopali nekateri »naprednejši« med nami, bomo težko (predvsem pa prepočasi) napredovali in ne bomo mogli prispevati družbi tistega, kar bi sicer lahko. Velika priložnost je zato v sodelovanju, medsebojnem podpiranju in združevanju skupnih naporov.

- Stara znanja, metode in prepričanja so balast, ki nam preprečuje hitrejše napredovanje. Ko se bomo usmerili k novim idealom in se resnično zavzeli zanje, bo vsi ti okovi pričeli pokati sami od sebe. Ne poskušajmo se jih oklepati. Treba je napraviti prostor novemu, če želimo črpati iz njega in zaživeti na novo. Zelo pomembno je, da ničesar ne gledamo s starih pozicij, temveč poiščimo nov zorni kot na problem, s katerega bomo videli več, večji del celote.

- Zavedati se moramo, da je velika hiba današnjega pristopa k reševanju problemov – iskanje kratkoročnih rešitev. Ta pristop nas je privedel v zelo nezavidljiv položaj. Usmeriti se je treba v trajnostni razvoj, se zavzemati za rešitve, ki postavljajo dobro skupnosti pred dobro posameznika in se ravnati v skladu z naravnimi (kozmičnimi ali božjimi) zakoni, ki zadevajo ves pojavni in nepojavni svet.

- Polna usta kritike in obtožb prav nič ne pomagajo k napredku – nasprotno: so le prispevek k povečevanju nakopičene negativne energije, o kateri v zadnjem času govorimo. Ta svet je najboljši, kar jih imamo. Zato je potrebno, da predvsem tisti med nami, ki premorejo dovolj modrosti, žogo umirijo in pokažejo v pravo smer. Iskati krivce in jih obsojati nima smisla. Zavedati se moramo, da gre za razvoj človekove zavesti, v vsakem razvoju pa prihaja do napak. Treba jih je prepoznati in poiskati boljše rešitve, torej jih lahko obravnavamo tudi pozitivno - kot priložnost za napredek.

O strategijah za uresničitev ciljev

Naloge, ki smo si jo zastavili, se bomo običajni ljudje seveda lotili nekoliko drugače kot tisti, ki se ji nameravajo posvetiti kot profesionalci. Toda tako eni kot drugi se moramo zavedati, da uspeha brez pravega pristopa, pravih strategij in metod, ne bo. Kot smo že ugotovili, bo treba delovati usklajeno.

Bistvenega pomena je zavedanje, da napake, krivice in prizadevanja posameznikov, ki vodijo h krivičnim ravnanjem, ki so značilnost današnjega sveta, najpogosteje niso odraz zlobe, nemoralnosti, škodoželjnosti in podobnega temveč posledica – neznanja (in pohlepa, ki pa je v svojem bistvu posledica nizke duhovne ravni). Žal imajo ti posamezniki v družbi velik vpliv in moč, zato je sedanjo politiko in »družbeni voz«, ki drvi po klancu navzdol, težko spremeniti ali preusmeriti. Vendar pa ni nemogoče. Če bomo poskušali ta voz zaustaviti, se bo, v razplamtevanju konfliktov, razletel. Prava strategija je – preusmeritev na pravo pot. Toda poti še ni. Je le neutrjena steza, ki jo bo najprej treba utrditi, razširiti in opremiti s smerokazi ter opozorili, da gre za bolj primerno, čeprav sprva napornejšo, srečnejšo pot do cilja, ki je skupen vsem.

Sedanje stanje zavesti civilizacije bi lahko primerjali z zavestjo najstnika. Od najstnika (realno) ne moremo pričakovati, da se bo odrekel cigaretam, alkoholu, ponočevanju, cestnim vragolijam in neodgovornim spolnim izkušnjam kar sam od sebe. Pozni nasveti staršev (pravočasnih žal ni bilo) povzročijo le še bolj trmasto vztrajanje pri uresničitvi želja, ki še niso bile izživete. Potreboval bo precej časa, da na svoji koži spozna njihove negativne posledice in se odloči, da bo v prihodnje bolj preudaren in premišljen. Toda starši takšnega najstnika ne bodo ubili, ker je popolnoma zašel, temveč bodo počakali, da ga sreča pamet. Največ, kar lahko storijo je, da na različne načine pospešijo njegovo zorenje in mu otežijo ali preprečijo preizkušanje najbolj neugodnih scenarijev, ki bi mu še utegnili priti na misel. Podoben nasvet bi bil uporaben tudi pri ozaveščanju družbe, ki ji poskušamo pomagati, vendar moramo tu zavzeti zelo aktivno vlogo.

Brez čustveno neobremenjenega razumevanja položaja in potrpežljivosti ne bo šlo. Tisti, ki smo pripravljeni kaj storiti, se moramo zavedati, da so obsodbe, podcenjevanje, zaničevanje in nerazumevanje hude ovire pri doseganju cilja, kajti povzročili bodo le utrjevanje okopov na obeh straneh in pripeljali v pozicijsko vojno brez upanja na hiter napredek. Zelo pomembno je razumeti, da se nahajamo v precej kritični fazi razvoja, ko je treba modro postopati, da bi občutljivega ravnovesja ne podrli z nepremišljenimi dejanji. Prava strategija je torej: probleme obravnavati in reševati brez vpletanja čustev in osebnega identificiranja s problemi. To pa je zares mogoče le, če se razbremenimo potlačenih čustvenih travm in nakopičenih posledičnih energij.

Koristno branje: /33/

Svet pluje, kot danes pluje, predvsem po zaslugi majhne elite velebogatih samozavestnih »krmarjev«, ki dobro vedo, kako se »stvari streže«. Noben zelenec jim na njihovih ladjah ne bo jemal krmila iz rok. Vsak poskus spremembe smeri bo prepoznan kot poskus upora, uporniki pa bodo kaznovani. Konfrontacija s »kapitani« zato ni najboljša pot. Prava strategija je, da se »osveščena posadka« prekrca na rešilne čolne in odvesla na njih v pravo smer. Sprva bolj počasi, a z izkušnjami vse hitreje, nazadnje pa bo s povezavo čolnov moč sestaviti veliko plovilo, ki bo brez težav prehitelo ladje. Ko bodo »kapitani« spoznali, da ladij sami ne morejo voditi in da nihče več ne želi pluti v njihovo smer, bodo brez boja razoroženi, njihovi cilji pa bodo razvrednoteni.

Razumevanje položaja

Kaj torej lahko kot posamezniki storimo? Najprej se vprašajmo, ali smo za to primerno usposobljeni. Kramp in lopato moramo zamenjati s pravim »orodjem« in delovanje načrtovati v skladu z zgoraj omenjenimi strategijami in spoznanji.

Probleme moramo obravnavati v konstruktivnem duhu, brez obsojanja in ostrih kritik, brez ostrih konfrontacij z nosilci sedanjih civilizacijskih vzvodov, z mirno preusmeritvijo pozornosti k tistim problemom, ki so resnično pomembni za prihodnost. Družbene mehanizme, obstoječe koncepte, tradicionalne vzorce in stereotipe je treba spoznati, če jih želimo izboljšati. Treba je razmišljati o vseh stvareh, za katere nismo prepričani, da so v skladu s pravimi vrednotami, duhom časa in nove ravni zavesti. Treba je biti informiran, to pa danes ni več tako težko kot nekoč, ko še nismo poznali interneta in sodobnih sredstev komuniciranja. V svetu bo vzniknilo svetovno omrežje osveščenih, ki bo sposobno odzivov, kakršnim doslej še nismo bili priča.

Pravega napredka ne bo, če ne bomo usklajeno delovali na vseh področjih, na katerih smo kot ljudje dejavni: miselnem, čustvenem, fizičnem in duhovnem. Na vseh teh področjih se moramo primerno pripraviti, usposobiti prava orodja. Če bo le eno področje ostalo neobdelano, bomo kot atlet, ki se loti tekmovanja z nahrbtnikom na plečih. Celostni pristop je pomemben, saj bomo v nasprotnem obtičali pri razvoju v tisti točki, kjer se bo v praksi odrazil naš »šibki člen«.

Marsikdo bi dejal, da na miselnem nivoju ni težko delovati pozitivno. A ni čisto tako. Vedeti je treba, da smo v razmišljanju ujetniki tradicije in ustaljenih miselnih vzorcev, ki nam preprečujejo videti probleme objektivno. Tu velja uporabiti učinkovito orodje, ki je tudi gibalo napredka: dvom. Treba je podvomiti v vse, kar ni v skladu z novimi spoznanji in ideali, ki smo jih verificirali skozi lastno, notranje izkustvo in trezen premislek: Je dobrobit posameznika res pomembnejša od dobrobiti družbe? Je iskanje užitkov res tisto, kar je pomembno v življenju? Je sprejemljivo, da nekateri bajno bogatijo na račun intelektualne lastnine? Je spolnost res nekaj nemoralnega… Treba bo zavreči kopico preživelih stereotipov, ki so cokla napredku in razvoju zavesti.

Čustveni nivo bi marsikdo najraje prezrl, a bi se mu to kasneje grdo maščevalo. Vedeti moramo, da v nas nakopičena čustvena energija v resnici v veliki meri upravlja z nami skozi čustveno odziv, ki ga je miselno težko nadzorovati. Tu gre torej za pomemben proces, ki se ga velja čim prej lotiti: čiščenje zamer, obsodb, sovraštva do tistih, ki so nas kdajkoli prizadeli (zelo važno je otroštvo). Bistveno orodje je – odpuščanje, sebi in drugim. Čustvena energija je povezana s številnimi strahovi in negativnimi prepričanji, ki jih (tudi nezavedno) nosimo v sebi. Zaradi strahov se v medsebojnih odnosih pojavi podzavesten odpor do nekaterih posameznikov, konceptov in stvari v okolju, zato ne moremo biti objektivni. Strahovi so pri oblikovanju novih rešitev resna ovira, zaradi katere lahko zopet pride do ustoličenja napačnih konceptov.

Na fizičnem nivoju se bo v dejanjih manifestirala naša prenovljena miselnost. Tu velja omeniti tudi primernejši odnos do fizičnega telesa. Ali mu posvečamo dovolj pozornosti in skrbi za vzdrževanje kondicije? Ali skrbimo za pravo prehrano, ki je eden glavnih stebrov zdravja?

Pri omembi duhovnega nivoja se utegne marsikateri ateist namrdniti, češ – to me ne zanima. A stvar ni tako preprosta. Duhovna plat človeka je prav tako pomembna kot ne-duhovna. Lahko bi rekli, da še bolj, saj smo jo doslej preveč zanemarjali in tako ostali na nek način »duhovno zakrneli«. Če želimo zavest dvigniti na višji nivo, bo ta utemeljen prav z velikim napredkom na duhovnem področju. Manjka nam veliko duhovnih spoznanj, ki nas same in kakovost našega življenja bistveno obogatijo. Zato temu področju velja nameniti vso potrebno pozornost.

Marsikateri sodobni človek je tako ujet v materialna slepila, da se nikdar ne vpraša, kakšna je povezava med življenjsko silo v njem in isto silo v drugih živih bitjih. Življenje je gibanje energije, energija pa je neuničljiva. Spoznanje, da neumrljivi duši ni dano le eno življenje v fizičnem telesu in da snovni svet ni edini svet, ki ga je treba spoznati, sta dve silno pomembni spoznanji, brez katerih pravi napredek zavesti ni mogoč. In le korak proč sta pomembni vprašanji, ki bi prebujenemu človeku tretjega tisočletja ne smeli biti več neznanka: Zakaj sem tu in kakšen je smisel mojega življenja? Če človek ne ve odgovora nanje, kako naj svoja dejanja zastavi tako, da bodo v skladu z vesoljnim redom in kozmično modrostjo? In posledice so tu. Človeštvo s svojimi kratkoročno usmerjenimi, destruktivnimi, naravi in okolju sovražnimi dejanji prepričljivo dokazuje, da ne ve, kakšna je njegova naloga.

Človeške duše so poslane na Zemljo, da bi skrbele za planet. A nalogo skrbnika in negovalca številnih čudes enega najlepših planetov v širnem vesoljskem prostranstvu so pozabile in se pričele izgubljati v slepilih materije, ki jim je bila zaupana v oskrbo. Te napake ne smemo več ponavljati. (Glej /7/, Zgodba vseh zgodb)

Človek tretjega tisočletja

Pomembno dejstvo je, da zaradi velike vztrajnosti obstoječega sistema ni mogoče pričakovati hitrih sprememb. Vsaka nestrpnost, ker vidnih rezultatov v kratkem času ne bo, le otežuje položaj. Do očitnega napredka bo prišlo šele takrat, ko bo skupna družbena zavest dosegla takšen nivo zrelosti, da odmik od starega načina razmišljanja in starih miselnih vzorcev ne bo več tako težaven. Takrat se bodo spremembe vse hitreje vrstile druga za drugo.

Z zgoraj opisanim delovanjem bo človeku zagotovljen dvig zavesti, ki je porok za to, da bodo nove civilizacijske rešitve boljše, zrelejše in primerne človeštvu tretjega tisočletja. Vsak od nas bo prispeval k temu, čeprav vsi ne bomo napredovali na vseh omenjenih področjih enakomerno. V skladu s svojimi možnostmi pač. A prispevek vsakogar med nami je nujen in nenadomestljiv!

Napredek bo postopen. V vrste politikov bodo stopili ljudje, ki ne bodo ravnali kot sedanji politiki temveč bolj kot modreci in duhovni učitelji. Ti bodo lahko za seboj potegnili milijonske množice, ki po dolgem obdobju nekakšnega »duhovnega stradanja« hrepenijo po iskreni besedi, resničnem zavzemanju za pravičnost in človekoljubje, sočutju do vsega živega in dejanjih, ki odražajo duhovno globino. Masovna podpora teh množic bo omogočila lansiranje predstavljenih programov novih voditeljev na takšen način, da jih stare politične sile ne bodo mogle zavreti ali uničiti.

Tako bodo ustvarjeni pogoji za razvoj nežne nove rastline – nove, humane civilizacije, ki ji obetajo tisočletje sreče, miru in ljubezni na planetu Zemlja. Kajti človek je le drobni izraz božanske sile, tej pa ni nič nemogočega.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih