Čeprav marsikdo zmotno misli, da ni tako, je odnos do entitete, ki jo imenujemo Stvarnik ali Bog, ena od najpomembnejših stvari v življenju človeka. Ta odnos se namreč zrcali praktično v vsakem njegovem ravnanju, saj predstavlja osnovno orientacijo, osnovni ton glasbe, ki jo s svojimi dejanji ustvarjamo. A to se nam odkrije šele ob podrobnejšem pogledu v naše delovenje.

Pravilen odnos do tistega, kar je izvor življenja, ustvari trden temelj, ki je osnova notranjega miru, zadovoljstva in samozavesti. Nepravilen odnos pa se zrcali v občutku nemoči, manjvrednosti, ločenosti, osamljenosti in v posledičnih strahovih in negotovosti.

Junija 2004 so v ZDA izvedli anketo, ki je pokazala, da 69% odraslih Američanov meni, da so verske razlike največja ovira za dosego miru v svetu. Nič ne bi moglo biti bliže resnici. Bi res morali dopustiti nestrpnost, če je ta ukoreninjena v verskem prepričanju? Imajo ljudje pravico verjeti v rasističnega Boga, ki meče na milijone nevernikov v pekel? Nekateri trdno verjamejo, da ima Bog višje interese kot je človeško življenje. Zaradi tega naj bi lahko nekaznovano ubijali. Ali lahko s takšnim prepričanjem ustvarimo civilizacijo miru?

Ne glede na to, ali se imamo za vernika ali ateista ali pa celo za simpatizerja kake eksotične verske tradicije in filozofije, so nekateri od teh stereotipov tako globoko zakoreninjeni v nas, da se jih preprosto ne zavedamo. Gre za stereotipe, povezane z Bogom, s človeškim telesom, odnosom do spolnosti in spolne usmerjenosti, nasprotnega spola in ljudi drugih ras ter veroizpovedi. Ali so ta prepričanja res tako nedolžna, kot se zdijo na prvi pogled? Odgovor se skriva v nadaljevanju.

Marsikdo med bralci utegne pomisliti: »Verska vprašanja me ne zanimajo, z Bogom in verskimi zgodbicami se ne ukvarjam.« Toda stvar ni tako preprosta. Številne predstave o nas samih in drugih, ki so pogojene s tradicionalno miselnostjo minulih stoletij, so preprosto del naše (kolektivne) podzavesti, kot osnovni mehanizmi, ki usmerjajo naše razmišljanje. So kot prepereli zidaki, ki podpirajo našo celotno miselno stavbo. Kakšen je na primer vaš odnos do telesa, spolnosti in nasprotnega spola? Nanju je odločilno vplival odnos vaših staršev in starih staršev. Ste prepričani, da v podzavesti niste obremenjeni s stereotipi o nečistosti, grešnosti? Tega se zelo težko zavedamo, saj gre za stvari, o katerih v rani mladosti, ko se oblikujejo, ne govorimo in ne razmišljamo, temveč le prevzamemo. Enako velja tudi za občutek krivde, predstavo o izvirnem grehu, manjvrednosti ateistov ter ljudi drugih ras in veroizpovedi.

Tradicija nas torej na različne načine, tudi preko kolektivne zavesti, opremi s (problematičnimi) predstavami, ki imajo korenine v verskih prepričanjih naših prednikov. Ali ste kdaj pomislili, kakšne so posledice tega dejstva? Ste se v zrelejših letih kdaj domislili, da bi morali spremeniti kako vaše  (prevzeto) stališče - denimo v zvezi z manjvrednostjo žensk? In vendar to stališče nedvomno vpliva na kakovost vaših odnosov z ženskami. Napačen odnos do spolnosti pa utegne voditi v bolezni spolnih organov...

Človeške predstave o Bogu ustvarjajo človeške predstave o življenju in ljudeh.

 


 

Ljudje se bojimo Boga

Življenje vsakogar med nami poteka v skladu z osebnimi programi, programi naroda, ki mu pripadamo, ter programi, ki jih vsebuje tradicija družbe, v kateri živimo. Kdor se loti duhovnega čiščenja, se mora prej ali slej lotiti tudi miselnih temeljev, ki jih je sooblikovala tradicija. Zahodna civilizacija temelji na krščanskih temeljih; krščanski stereotipi in prepričanja so torej vtkani med njene osnovne gradnike. Hoteli ali ne, verske predstave ljudstva, ki mu pripadamo, so prikrito vključene v miselne mehanizme vsakogar izmed nas, saj se tradiciji okolja, v katerem živimo, ne moremo kar tako izogniti.

Večina ljudi, ki živi v 21. stoletju, verjame v Boga. Tudi če vanj ne verjamemo, določene tradicionalne predstave na nas vplivajo skozi kolektivno (pod)zavest. V dveh tisočletjih vzgoje, ki je bila nekoč poudarjeno verska, so se utrdila prepričanja, da je Bog ločen od nas in opazuje sleherno naše ravnanje. Bog noče nič drugega kot najboljše za ljudi; je skrben, je ljubeč, pa tudi jezen na tiste, ki ga ne ubogajo. Najpomembneje, kar moramo ljudje torej narediti, je, da ga ubogamo. Kajti le tisti, ki ga ubogajo, se bodo lahko vrnili k njemu. Ljudje zlahka vemo, kako Boga ubogati, ker je Bog ljudem natančno povedal, kaj smejo delati in česa ne smejo. Vse je zapisano v svetih spisih, prav tako pa tudi v besedah in učenjih Božjih poslanikov na zemlji. Ljudje se bojimo posledic, če Boga ne bomo ubogali. Bomo po smrti kaznovani z večnim trpljenjem? Čeprav Boga, vsaj v načelu, ljubimo, se ga obenem tudi bojimo. Torej do iste entitete gojijo obenem strah in ljubezen. Strah in ljubezen sta v zahodni civilizaciji povezana na čuden način.

Verni kristjani, ki verjamejo v "božjo besedo" in spoštujejo verske zapovedi, se ne zavedajo, v kakšnih duhovnih okovih se je znašla njihova duša. Vera, ki ji zaupajo, namreč pravi, da je vsak človek že od rojstva obremenjen z izvirnim grehom, da smo torej nevredna, grešna bitja od trenutka, ko smo prišli na svet. Kako težka obsodba je to in breme, ki ga je treba nositi vse do smrti!

Ista vera tudi pravi, da se lahko reši edinole tisti, ki veruje v rešitelja Jezusa Kristusa in se ravna po vseh verskih postavah in zapovedih duhovščine. Tudi, če si vse življenje živel plemenito, a nisi veroval v odrešenika, te to ne more rešiti pekla! Celo povsem nedolžen otrok, ki umre kmalu po rojstvu, ne more računati na takojšnjo pot v nebesa! In potemtakem se morajo v peklu znajti tudi vsi ne-kristjani, ki ne verjamejo v Jezusa odrešenika - takih pa je več kot polovico človeštva! Čudno in zelo žalostno. Čudno pa je v religijah še marsikaj drugega.

Ko bi se človek lahko v obdobju intelektualne zrelosti odločil, ali sprejme religijo in verske nauke ali ne, bi bile stvari čisto drugačne. Marsikdo bi se neprijetni indoktrinaciji uprl. Tako pa običajno te možnosti ni, saj verska stališča vsak od nas prejme kot nezrel otrok, ki ni niti sposoben niti željan načenjati bistvenih vprašanj, ki so vgrajeni v same miselne temelje družbe. Preprosto jih sprejme kot dejstvo, ki ga ni smiselno preverjati, in živi z njimi. Le v določenih okoliščinah se pri nekaterih, duhovno naprednejših, pojavi dvom v verske nauke in zgodbe in pričnejo raziskovati duhovnost na svojo pest. A ti so (bili doslej) v manjšini.

 


 

Kaj je Bog?

Kakšna je osebna vera, predstava o Bogu in njegovih pravilih, je v liberalnih okoljih zahodnega sveta stvar osebne izbire, v nekaterih deželah na vzhodu pa predvsem stvar tradicije. Tradicijam se praktično ne moremo izogniti. Bistveni del sleherne tradicije pa je vprašanje Boga. Ki je v vseh religijah predstavljen napačno. Zakaj? Ker je z izkrivljanjem tega stališča in spoznanja moč zelo dobro manipulirati in izkoriščati človeka. Na to temeljno predstavo se namreč opira na stotine in tisoče drugih izpeljanih prepričanj, ki tako ali drugače krojijo naše življenje. Tako so izumili religije, privlačne zgodbice, povezane s kupom zapovedi in pravil, ki človekovega duha utesnijo, iz človeka pa napravijo poslušno ovčico. Religije so miselna orodja za manipulacijo. O tem več tule .

Ko sedanje predstave o Bogu pustimo ob strani in sprostimo svojega duha okov ter se poglobimo v svoje bistvo, lahko dojamamo, da je Bog nekaj čisto drugega, kot smo doslej mislili.

Bistveno vprašanje, ki sodi v samo izhodišče tradicije, se glasi: Kdo ali kaj je Bog? Na to vprašanje je nemogoče neposredno odgovoriti z razumskim odgovorom, saj je resničen odgovor dosegljiv le skozi občutenje in ne skozi razum. Pa vendar se spoznanju intelektualno lahko približamo skozi naslednja vprašanja: Ali za nekoga ali nekaj, kar ni živo in nima zavesti, lahko kaj obstaja?

Odgovor je nedvomno - NE. Torej je življenje, ki se manifestira skozi zavest, nujen pogoj za zaznavo in opažanje česarkoli. Ali ima materialni svet kakšen smisel, če ga nihče ne more zaznati? Ali bi imel materialni svet sploh kak pomen, če bi obstajal v odsotnosti življenja in zavesti? S takšnim razmišljanjem pridemo do naslednje ugotovitve: Sama zase je materialnost brez pomena. Tu se srečamo z temeljno uganko o nastanku sveta, o kateri obširno govorimo v drugih besedilih (glej Kozmologija in Ustreznejši model resničnosti ). Materialni svet je dober pripomoček, ki pomaga pri razvoju življenja in zavesti.

Če nam je jasno, da je primarna in najpomembnejša zavest in tista njena manifestacija, ki jo imenujemo življenje, potem razumemo, da osnova obstoja ni materialnost. Duša, ki ima vse atribute inteligentnosti in življenja, ni materialna in nima fizičnih možganov. Intelekt ne potrebuje materialnosti za svoj obstoj. Idealistični svetovni nazor pravi, da nič razen kozmične zavesti ne more obstajati. Kozmična zavest, v kateri se dogaja prav vse, kar je in ki se izraža skozi življenje, je tisto, kar imenujemo Bog. Zavest je tista, ki ustvarja vse, kar je. Zavest, življenje in Bog so sinonimi. Kozmična zavest, ki jo lahko imenujemo tudi Veliki intelekt, je osnova vsega in obenem vse, kar je. O tem je do globokih spoznanj prvi prišel in o njih spregovoril filozof Benedikt Spinoza. (Glej besedilo Vizija celotne resničnosti).

Dognal je naslednje: vse, kar si prizadevamo razumeti, moramo vsaj delno, razlagati z nečem drugim; naše razlage imajo vedno, vsaj delno, obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta, za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega. Ta kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je mogoče razložiti z ničemer drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki intelekt…).

Nič torej ne obstaja izven celote vsega, kar je (Boga). Bog je vse, kar je, in hkrati edino, kar je. Bog je življenje in vse v življenju.

 


 

Ali Bog kaj pričakuje?

Naslednje bistveno vprašanje, ki sodi v samo izhodišče tradicije, se glasi: Kaj hoče Bog in zakaj?

Do odgovora zopet ne moremo priti, dokler se oklepamo lastne tradicije in utrjenih verskih predstav. Tisočletno pranje možganov je opravilo svoje in zato nam je še težko razmišljati neobremenjeno, s svojo glavo.

V luči zgornjih ugotovitev je odgovor nedvoumen: predstava, da Bog nekaj hoče in zahteva, je nesmiselna. Bog noče nič, ker ima in je vse, kar bi hotel imeti in biti. Edino, kar je, ne potrebuje ničesar; kako bi sploh lahko - saj prav vse že ima!

Edino, kar je, torej ne sodi nikomur in ne preračunava, kateri izmed njegovih delov se sme znova združiti s celoto, ker nobeden izmed delov ni bil nikoli ločen od celote in nikoli ne bo.

Ena od posledic novega učenja je tale: nihče se ne bo bal Boga, Alaha, Jehove… ali kakorkoli se bodo ljudje odločili poimenovati vse v vsem. Boga bodo kratko malo brezpogojno ljubili kot neverjetno zmes vsega, kar je Bog. Prav tako ne bodo več omogočali sobivanja ljubezni in strahu (tudi do Boga), saj se medsebojno izključujeta.

Naše vere so le čudovito različne poti do istega cilja – cilja, ki si ga duši ni potrebno prizadevati doseči, ker je že tam: nenehen Božji objem. Opustitev prepričanja, da Bog nekaj hoče od nas, je najbolj osvobajajoča stvar na svetu, saj nas osvobodi brezštevilnih bremen, ki so nam jih naprtile napačne predstave o Bogu, ki se vlečejo skozi celotno versko tradicijo družbe, ki ji pripadamo.

Ljudje so bili vedno svobodni. Le vedeli niso tega. Vse duše na svetu se lahko osvobodijo. Človeštvo se mora znebiti svojih lastnih prepričanj o ločenem, jeznem, nasilnem in strašnem Bogu.

Ne vi, ne kdo od vaših prednikov, ne predniki prednikov niso nikoli izneverili Boga. Saj vam nikoli ni nič ukazal. Komu naj bi Bog ukazoval? Samemu sebi? Bi Bog s svojo desnico udaril svojo levico?

Če takšna tolmačenja označite za novo duhovnost, ta nima namena nadomestiti svetovnih ver, temveč jih želi razširiti, želi jih osvežiti in jim povrniti njihovo moč in jih poživiti z večjimi resnicami in večjim pomenom za novo tisočletje.

Vedno enake stare misli o Bogu in življenju so tiste, ki nas ubijajo. Misli, besede in dejanja. Nova duhovnost pa je povsem enostavna: Bog je vse.

Kako silen uvid! Kako življenje spreminjajoče zavedanje! Iz tega zavedanja izhaja popoln sklep: Bog noče ničesar.

To vam odpre oči. Bili ste slepi, zdaj pa vidite.

Ljudje ne potrebujemo rešitve pred »hudičevimi spletkami«. So le naša izmišljotina.

To novo razumevanje lahko botruje tisočletnemu miru, o katerem se je že pisalo.

Ko boste pričeli živeti s tem novim spoznanjem, boste užili mir, radost in ljubezen. S svojim drugačnim načinom življenja boste odstopali od vsega, kar je za druge normalno. In zavidali vam bodo.

Zgoraj predstavljena ideja o Bogu je osvobajajoča in optimistična ter neobremenjena s strahom pred najvišjo možno avtoriteto. Vsak naj jo preveri z notranjim izkustvom in se odloči, ali je vredna zaupanja ali ne. Optimistična, srečna predstava o ljubečem Bogu omogoča ustvarjanje optimističnih in ljubečih odnosov in gradi srečno osebnost. Izbira je vaša.

V knjigi »Kaj hoče Bog?« /3/ se je o zgornjem razpisal Neale Donald Walsch, avtor trilogije »Pogovori z Bogom«. Gre za dragoceno branje za vse tiste, ki se želijo dokopati do resnice o svetu, življenju, smislu in sebi.

 


 

Ali je moj Bog lahko drugačen?

V imenu vere je bilo v svetovni zgodovini izvršenih brez števila vojn, pobojev in nasilja, ki tudi danes ne pojenja. Naj bi tako hotel Bog? Zdi se celo, da smo celo danes zelo blizu verskemu spopadu krščanskega in muslimanskega sveta. To je na moč žalostno. Treba je nekaj storiti, saj ljudje predolgo živimo v nevednosti, otopeli in prestrašeni. Temeljnih prepričanj, kot je predstava o Bogu, ni preprosto spremeniti. Tudi ni vsakomur dano, da bi se o vprašanju vere lahko zamislil in pretehtal njene postulate. Toda nekateri so o Bogu sposobni vsaj sprejemati informacije, ki jim pomagajo olepšati sliko. Lepši odnos do Boga se namreč zrcali v lepšem odnosu do sebe in drugih.

Ne želim kogarkoli prepričevati ali blatiti drugačnih verskih predstav. Vsak ima pravico do lastne ideje o Bogu. Drugačnih verskih pogledov na zahodu ne preganjajo, nasilno pokristjanjevanje pa je, k sreči, že stvar zgodovine. V vsakem od nas se Bog spoznava na svoj način. Vaše intimne predstave o Bogu vam ni potrebno razlagati ali deliti z drugimi. Nihče je ne more preverjati, saj uma ni mogoče nadzirati. Če si torej lahko svobodno izberem, kakšen bo moj Bog, zakaj bi ta predstava, ki je nedvomno ena najpomembnejših v življenju, ne bila takšna, da bi si z njo življenje olepšal in olajšal, namesto da si ga z njo zagrenim in otežim? Zato, ker nekateri trdijo, da samo oni lahko razlagajo vero?

V okviru naše osebne vere vsaka verska nestrpnost ali druga slaba primes vere predstavlja negativen program, ki mu nekritično sledimo in povzročamo trpljenje sebi in drugim – in to z nekakšno umišljeno legitimnostjo! Zato je zelo pomembno, da iz svoje osebne vere izključimo vse, kar ni etično, moralno, pravično in usmerjeno k dobremu namenu. Tako iz svojega ravnanja izključimo tisto, kar povzroča gorje, ki se prej ali slej, kot bumerang, vrne k nam.

Kdor se pred drugačnimi informacijami, ki so v nasprotju s trenutnimi prepričanji, zapira in jim odreka legitimnost, si zapira pot do svojega duhovnega napredka in se umika v prostovoljen intelektualni zapor. Vsako prepričanje, tudi versko, je treba neprestano preizkušati in preverjati, saj le tako lahko dosežemo večjo trdnost in konsistentnost svojih spoznanj. Napredek je dosežen, ko nasprotujočih stališč ne obsojamo in apriori zavračamo, temveč poskušamo razumeti logiko v njihovem ozadju. Potem pa jih odložimo na miselno polico. Kdo ve, morda pa bodo prav ta čez čas omogočila najti bolj pravo pot.

Religije ne prinašajo nikakršnih zanesljivih dokazov o verodostojnosti njihovih naukov in trditev. Noben s strani človeka napisan tekst (niti Biblija) ne predstavlja realne garancije, da so zapisane trditve resnične (glej tule ). Ali ni edini zanesljivi dokaz lastno izkustvo? In naposled – kako so lahko verniki različnih ver tako prepričani, da je njihov Bog pravi, ko pa se njihove prestave tako razlikujejo? Vsi govorijo o istem Bogu, le vsak ga drugače imenuje, pota do njega pa so zelo zamotana in čudna, včasih natrpana z vse mogočo navlako, ki naj bi po mnenju prerokov potovanje olajšala, v resnici pa jo otežuje.

Kako bi reagirali na trditev, da je popolnoma (do podrobnosti) enako zgodbo kot Jezus Kristus doživelo že kak ducat duhovnih učiteljev pred njim? Enako trdijo tudi za Mojzesa. Verjetno bi podvomili v avtentičnost Jezusove in Mojzesove zgodbe. Prav to je sporočilo prvega dela filma Duh časa (Zeitgeist - The movie 2007 ), ki je zadnji čas razburkal javnost po vsem svetu.  Ali lahko te informacije, katerih verodostojnost je moč preveriti, preprosto ignorirate?

 


 

Prihodnost je v znamenju osebne vere

Kdor omalovažujoče govori o veri, je v zmoti. Vera ni isto kot religija (indoktrinirana, vsiljena predstava o Bogu). Vera - osebna predstava o Stvarstvu ali o Bogu - je izredno pomembna stvar v življenju, ki daje verujočemu silno močno oporo, navdih in občutek povezanosti z virom, iz katerega izhajamo in katerega del v resnici smo. O moči vere priča dejstvo, da v njenem imenu žrtvovati življenje ni nič nenavadnega. Ko se zavemo dejstva, da smo del Stvarnika in ne ločeni od njega, ter da imamo duhovne potenciale, o kakršnih se nam sedaj niti ne sanja, vključno z dostopom do vse kozmične modrosti, dobi življenje povsem nov smisel in novo globino.

Na pragu tretjega tisočletja se bo (kot kaže) človek zamislil nad svojimi verskimi predstavami, sicer bo ohranil poglavitno žarišče medsebojnih sporov in konfliktov, na vseh ravneh. Življenje, ki je nenehna sprememba, terja od nas, da neprestano spreminjamo predstave in ideje; zakaj naj bi bila izjema predstava, ki se ni spremenila dva tisoč let? Znanost je dojela, da popolne stvaritve ni in se ne pritožuje, ko stara spoznanja, teorije in ideje nadomestijo nove, popolnejše. Čas je, da tudi verniki spoznajo, da popolne verske ideje ni. Osebna verska ideja doživi potrditev skozi notranje izkustvo, skozi globoko notranje doživetje tistega, kar v resnici smo. To se zgodi, če ne prej, v tretji fazi umiranja (glej Mit o smrti ). Občutkov se z besedami žal ne da zadovoljivo popisati.

Strah pred smrtjo, ki se je v zahodni civilizaciji naselil zaradi verske tradicije, je kot Damoklejev meč, ki obvladuje vsakogar med nami. Zaradi tega strahu se s problemom smrti ne upamo niti resno soočiti. A kdor ne ve, kaj je v resnici smrt, ta ne more poznati niti življenja, kajti rojstvo in smrt sta le dva mejna dogodka, ki razmejujeta bivanje duše v snovnem in nesnovnem svetu. Fizično telo ni bistvo človeka in zato smrt ni popoln konec bivanja človeka, temveč je le konec bivanja nesmrtne duše v enem fizičnem telesu, ene epizode v cikličnem krogu rojstev in smrti, ki ga imenujemo reinkarnacija. S črtanjem navedkov o reinkarnaciji iz Biblije in uradnega cerkvenega nauka je bila kristjanom napravljena neprecenljiva škoda. Ta nauk je bil ena temeljnih sestavin starokrščanskih skupnosti.

Prihodnost ne pripada nobeni od danes uveljavljenih tradicionalnih ver. Zaradi togosti, ki jih zaznamuje že tisočletja, preprosto ne morejo več zadostiti spremenjeni naravi človeka, katerega intelektualna raven in zahtevnost sta danes neprimerljivo drugačni kot pred dvema tisočletjema. Postopoma bo njihov vpliv bledel in sprijazniti se bodo morale z dejstvom, da je sprememba osnovni zakon življenja. Kar se ne prilagodi življenju, se mora prej ali slej umakniti.

Prihodnost bo v znamenju osebnih ver posameznikov, saj bodo ljudje prej ali slej spoznali, da je verska indoktrinacija, ki vceplja strah, nekaj, kar ne prinaša sreče v njihova življenja. Verska pravila religij, ki bodo želele obstati, se bodo morala močno poenostaviti in omejiti na nekaj zelo preprostih načel osnovne etike - in to bo povsem zadostovalo. Tradicionalne religije bodo ostale kot zanimiva eksotika okolja, ki pa ji ne bodo pripisovali večjega pomena in vpliva.

Zelo pomembno spoznanje se glasi: Bog od nas ne pričakuje ničesar. Vse omejitve si je izmislil človek. Smo delci njega samega, s potenciali, ki si jih zdaj ne znamo niti predstavljati. A jih bomo, prej ali slej, spoznali. Bog v nas se ne želi v neskončnost pretvarjati, da je neveden.

 

* * *

Koncept, ki ste ga spoznavali zgoraj, je seveda laž. A veliko manjša od tiste, ki ji zdaj morda dajete veljavo. Noben koncept ne more pojasniti Resnice. Da bi obvarovali um pred prevelikim naporom, se je koristno pred visokim ciljem opreti na nekaj (zgornjih) miselnih opor, od katerih se lahko odženemo naprej. Ostro podnebje, ki obkroža najvišje vrhove, odvrne vsakogar, ki si ni prej nabral potrebnih alpinističnih veščin.

 

Glejte tudi tekste:

Kaj je najpomembnejše?

Biseri zahodne filozofije

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Ko služabnik postane gospodar

Um, gospodar sveta

O trdnosti snovi

O relativnosti časa

Kaj se gre duša v vesolju

Najvišje dobro

Komentarji   

0 #1 frane 09:30 06-12-2012
Pozdravljeni.zanima me če se kje v Ljubljani odvijajo delavnice, predavanja na tu temu.Moja parola je borimo se za svoje. Borimo se za mir.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih