Avtor besedila: Samo Simčič

Lepota se kaže človeku neposredno z izkušnjo in prepričljivo. Treba ji je le posvetiti pozornost in videti tam, kjer je resnična. Je dejstvo v svetu. Vzvišena je in lepa, zemeljska in nadzemeljska. O tem lahko pričam s svojo izkušnjo. To je bilo in je tako.

Moj oče je bil biolog in predvsem botanik. Ko sem bil otrok, me je vodil v naravo, kjer je raziskoval rastlinski svet. Veselil se je vsega, kar je odkrilo njegovo oko. Včasih mi je tudi govoril o tem, vendar ga večinoma sploh nisem razumel, ker sem bil zatopljen v svoje vtise o vsem, kar me je obdajalo. Veliko bolj kot podrobnosti in razlagalne besede je name delovalo živo razpoloženje v naravi. Podrobnosti sem začel opazovati šele kasneje, zavestno šele od pubertete dalje. Menim, da je bilo to zdravo za mojo dušo. Razpoloženje v naravi sem doživljal kot skrivnostno pesem, ki je neslišno zvenela in me zasanjala, vendar tako, da sem bil napol buden in v tem stanju prisoten.

Bilo pa je v meni še nekaj usodnega za moje življenje. Čutil sem, da me spremlja nekaj svetlega. To sem kot otrok občutil tako, kot da je vse v svetu in življenju treba pogledati v luči te svetlobe. In če sem to storil, je vse postalo idealno. Čistost, jasnost in dobrota so se kazale v tem, vendar jih nisem mogel tako imenovati, saj sploh nisem poznal abstraktnih besed za to. Tudi mi ni nihče vtepel morale in njenih pravil v glavo, toda čutil sem se dolžan slediti temu svetlobnemu spremljevalcu. In če sem mu sledil, sem doživljal svet in misli o njem v siju lepote. Otroštvo in mladost sem doživljal v materialističnem okolju in tako ni bilo nobenega razloga, da bi svoja doživetja lahko razumel duhovno. Enostavno bila so. O tem ni bilo dvoma.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih