Identifikacije

Prvo in najpomembnejše vprašanje
, s katerim lahko preverjamo koncepte, ki razlagajo stvarnost, zadeva naše lastno bistvo - kaj pravzaprav smo? Gre za vprašanje identifikacije. Vsak koncept daje drugačen odgovor. Z razvojem oz. z menjavanjem konceptov se naša identifikacija spreminja. Nekoč smo bili še prepričani, da obstaja (in da smo) le telo, danes si morda mislimo, da smo pravzaprav bolj duša...

Kako bomo ugotovili, da je neka identifikacija prava? Preprosto - vprašamo se, ali zdrži preprost preizkus. Ta se izrazi skozi preprosto vprašanje: ali je tisto, s čimer se identificiramo, sposobno zavedati se samega sebe? Če namreč človek to sposobnost ima, potem jo nesporno mora imeti tudi njegovo bistvo.

Telo

Ko smo podvrženi konceptu materialnosti, ki ne priznava ničesar, kar ni opredeljivo z našimi petimi čuti, se identificiramo z materialnostjo oz. s fizičnim telesom. Ko mislimo, da smo fizično telo, zapostavljamo vse druge vidike in naša stvarnost je omejena na zagotavljanje fizične eksistence in reševanje problemov na nizki ravni.

Istovetenje človeka z njegovim telesom je prisotno v začetni fazi njegovega zavedanja samega sebe. Identifikacija z njim bi bila bolj upravičena, če bi se tudi (na videz mrtva) materija zavedala same sebe. Znanost še vedno ne zna razložiti življenja ali zavesti; zanjo to ostajata naključna pojava v materiji, ki se prekineta s smrtjo.

Zavest na gostoti zavesti 3D (raven človeka) potrebuje fizično telo. To je domišljen instrument, ki omogoča zelo neposredno doživljanje učinkov. Najhitrešji način učenja je skozi odnose z drugimi, ki so ogledalo nšega jaza. Da se sistem telesa, uma in duha lahko razvija, uči, spreminja ter manifestira Stvarnika, potrebuje telo za vsak nivo gostote. Telo je tisto, ki omogoča hiter razvoj; razvoj breztelesnih form je počasnejši.

Z zavedanjem telesa kot instrumenta zaznave lahko hitreje napredujemo. Tolle govori o vzpostavljanju stika s svojim notranjim telesom (prihajanje v stik s celovitim občutkom telesa). Biti stalno povezan s svojim notranjim telesom je ključnega pomena. Več, ko boste vanj usmerili zavesti, višja bo njegova vibracijska frekvenca in manj bo možnosti, da negativnosti vplivajo na vas. Pritegnili boste tudi nove okoliščine, ki podpirajo to povišano frekvenco. Če boste usmerili več svoje pozornosti v telo, boste postali bolj prisotni v sedanjem trenutku. Um bo izgubil prevlado.

Um

Telo in um se rada povezujeta. Razviti zahodni svet trpi pod dominacijo uma, ki na vsakem koraku poje hvalnico razumu: ta je ustvaril monumentalne dosežke v znanosti in tehniki in se napihuje, da je zavladal naravi. Z umom smo tako fascinirani, da si marsikdaj predstavljamo, da je prav on naše bistvo. Um, možgani, inteligenca, logika, ustvarjalnost uživajo najvišje lovorike, čustva, intuicija, nesnovne sfere pa so odrinjene in omalovaževane. Danes se že razločno kaže, da nas je um zapeljal v slepo ulico: nagrmadil je toliko problemov, ki jih ne zna (in zmore) več reševati, da padamo iz krize v krizo.

O umu smo obširneje pisali v drugih besedilih. Tu se ne bomo znova poglabljali vanj, poudariti želimo le ugotovitev, da je um le orodje naše zavesti, ki je nesposoben dokopati se do najvišje resnice - spoznanja samega sebe, preprosto zato, ker je pač le - orodje. Mi nismo orodje temveč nekaj, kar to orodje uporablja. Um je stroj za manipulacijo z oblikami - s predstavami, idejami. Ena od teh idej v umu je tudi ego - ideja o nas samih, kajti um ne ve, kaj v resnici smo. Zato pripravi priročen spisek predstav o nas samih, konstrukt, ki naj zamenja tisto, česar (še) ne znamo spoznati. Konec koncev - kdo drug kot um bi nam lahko ponudil informacijo o tem kaj smo? Informacijo, ki pa je seveda napačna. Povrh vsega pa informacija - z besedami izražen opis, ne more popisati našega bistva.

Energija

Identifikacija z energijo je ena najbolj problematičnih, to pa zato, ker je energija nekaj zelo izmuzljivega, nedoločenega, neopredeljivega. Za nameček naj bi bilo "vse" energija, ki se pretvarja iz ene vrste energije v drugo, pa tudi v materijo ter obratno. Vesolje naj bi bilo polno energije. Toda - ali se energija zaveda sama sebe? Odgovor je - ne. Če se človek lahko zaveda svojega obstoja, potem energija ne more biti njegovo najožje bistvo. Tudi tu gre le za lažno identifikacijo.

Več o energijah kasneje.

Duša

Prej ali slej spoznamo, da je tisto, kar je primarno, nič drugega kot - duhovna dimenzija, ki stoji tudi za materialno stvarnostjo. Tradicija nam skozi daljna verska izročila govori, da smo duša, nekakšna vez med materialnim in duhovnim svetom. Tisti, ki se bolj poglobijo v fenomen duše, spoznajo, da so od nekdaj govorili tudi o tem, da duša telesa upravlja in jih tudi menja (reinkarnacija).

A duša je precej manj konkretna kot telo, katerega obstoj potrjuje petero naših čutov. Ali dušo lahko začutimo? Kje se pravzaprav nahaja? V srcu? Nad glavo? Različne šole se v razlagah razlikujejo. Komu verjeti? Obstajajo bogata izročila o posebni vrsti duhovnih bitij - angelih, ki komunicirajo z dušami in jim pomagajo pri napredovanju.

Okrog duš in angelov se je spletlo silno bogato področje, ki bega vsakega iskalca resnice. Ali je potem človek v svoji biti duša?

Čeprav duša prestane test - zavedanje samega sebe, se z odgovorom ne moremo zadovoljiti. Z izrazom "duša" poimenujemo enega od vmesnih duhovnih dejavnikov, ki sodelujejo na relaciji telo-zavest; gre za nekakšnega posrednika, ki pa zagotovo ni naša bit. V ozadju duše se nahaja prav tisto, kar iščemo. V tretji fazi smrti naj bi človek po nekih virih spoznal, da je tudi identifikacija z dušo le iluzija, in se dotaknil božanskega bistva, preden se poda v nov reinkarnacijski cikel.

Duša je sicer dokaj dober približek za bistvo človeka, a ne ustreza povsem. Tisto, kar nas zanima je entiteta, ki oživlja tudi dušo.


Naša ugotovitev, ki marsikomu kar nekako "ne gre v račun", je naslednja: nismo ne telo, ne um, ne energija in ne duša. Vse te identifikacije so le privid, poenostavitve, zasilne informacije, ki nas držijo proč od resnice, našega pravega bistva.

Ko se tega zavemo, fenomeni telesa, uma, energije in duše ne igrajo več tako velike vloge v našem življenju. Do njih pridobimo nekakšno distanco, nekakšen prijaznejši odnos; prenehamo jih obravnavati s takšno resnostjo kot sicer. To pa ne pomeni, da izgubijo na vrednosti ali prepričljivosti. Še vedno so prisotni, še vedno nam pestrijo življenje, še vedno jih "jemljemo resno", vendar je pri tem občutiti več mehkobe in manj ostrine. Pridobimo nekakšno svobodo, zavedanje, da so del naše prividne stvarnosti, na katero lahko vplivamo.

Prekinitev istovetenja z zgornjimi entitetami povzroči številne prijetne posledice. Ko telo ni več tako resna stvar temveč zgolj prepričljiva predstava, nas bolezni ne prizadenejo več v enaki meri kot doslej. Njihov pomen nam postane veliko bolj razumljiv - so korektivi za napačne odnose. Ko um ni več glavni in najpomembnejši dejavnik v našem življenju, smo sedanji trenutek sposobni v veliko večji meri uživati kot sicer. S tem se v nas naseli več sreče in notranjega miru. Ko energija dobi pravo mesto v naših nazorih, nas stvari ne mečejo več tako iz tira kot sicer. Duša pa preneha biti tisto edino, kar naj bi vodilo naše življenje, saj se zavemo, da je tisto, kar nas zares vodi, skupni izvor.

 

Komentarji   

+2 #1 miha 06:13 25-05-2010
Super članek ...
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih