Pojavlja se vprašanje, kakšno vrednost ima znanje, če nam to ne ponuja odgovora na osnovno, bistveno vprašanje: Kdo sem? Kakšno korist ima znanje, če ti ne omogoča prodreti do tistega osnovnega, do jedra vsega, kar je? Če ne poznamo sebe, kako bomo potem zares poznali kaj drugega? Kako naj vemo, da vse zbrano znanje ni samo skupek iluzij nekoga, ki ni v stiku z resnično realnostjo, halucinacije lažne persone, katere identitete ne poznamo?

Tisto, kar ljudje najbolj cenimo, je znanje. Vse življenje si prizadevamo zanj. Pomagalo naj bi nam iz težav in stisk, razrešilo naj bi naše probleme. Vsaka civilizacija znanje kopiči od svojega nastanka dalje. Toda, knjiznica.jpgali smo po več tisočletjih zbiranja znanja dosegli raven, ko nas je znanje osvobodilo strahu, nam omogočilo blagostanje ter mirno in prijetno življenje v harmoniji z naravo in samim seboj? Očitno ne. Kot kaže, je z znanjem, ki smo ga zbrali, nekaj narobe, kajti ni nam prineslo pričakovanega napredka. Očitno se bo potrebno preusmeriti k drugačnemu znanju.

Sedanje znanje je osredotočeno na materialnost. Snovnost je pravzaprav vse, kar nas je doslej zanimalo. A človek je vse prej kot le materialno bitje, čeprav znanost o tem ne govori. Predstava, da smo telo, je le ena od predstav, ki se nahajajo v naši zavesti, v umu. Težava je v tem, da smo dovolili, da je um, ki je le orodje zavesti, prevladal nad vsem drugim in nas ujel v svoje miselne zanke, iz katerih skorajda ne najdemo več poti.

Vprašanje kdo sem je temeljno vprašanje, na katerega človek išče odgovor že tisočletja. Ko ga razjasnimo, vse ostalo izpade v povsem drugačni luči. A spoznati sebe ni tako preprosto. Zavest ne more postati objekt sami sebi. Kako naj oko vidi samo sebe? Ker v trdilni obliki ne moreš izraziti tistega, kar si, se lahko približaš temu le tako, da odkriješ in zavržeš vse tisto, kar nisi (kar si zmotno mislil, da si). Torej - kar si mislil, da si, so ovire, prepreke do tistega, kar v resnici si. Dokler jih ne odstraniš, ni napredka. Pot do spoznanja svojega bistva je takšna, da odvržeš vso sedanjo umsko navlako.

V življenju nas polnijo z vse mogočimi informacijami - o nas samih, o dobrem in zlu, nebesih in peklu, grehu in ljubezni, zakonih sveta... A nikoli se nismo potrudili, da bi kaj od tega verificirali z lastnim izkustvom! Resnici na ljubo - doslej ni bilo zaželeno, da bi to storili. S človekom, ki bi to vedel, bi bilo namreč nemogoče manipulirati tako, kot to počno zdaj. Nemogoče bi ga bilo pripraviti, da bi šel nad sočloveka, da bi zasledoval sebične cilje in ogrožal harmonijo z naravo.

Vse znanje je nekoristno, če ne omogoči spoznanja svojega bistva, božanske iskre v nas.

Brez spoznanja lastne biti ni miru za iskalca Resnice.

 

Resnično znanje o sebi ni znanje. To ni nekaj, kar bi našli z iskanjem, čeprav bi iskali povsod. Tega se ne da najti v prostoru in času. Znanje je samo spomin, način mišljenja, mentalna navada.

Znanost se bavi z imeni in oblikami, s kvantiteto in kvaliteto, z načini obnašanja in z zakoni. Vse znano je preteklost.


Na videz absurdna vprašanja

Spoznanje Resnice je za človeka, ki je ujet v tradicionalne vzorce razmišljanja, šok. Resnica je tako drugačna od ustaljenih predstav, tako v navzkrižju z "zakoni", ki smo jih doslej imeli za merodajne, da ob prvem stiku z njo običajno reagiramo povsem odklonilno. Zdi se nam absurdna. A tisti hip, ko trčimo ob njo, se v nas naseli seme, ki bo neizogibno raslo in nas slednjič pripeljalo do cilja - končnega spoznanja sebe, samorealizacije, razsvetlitve. To je namreč cilj razvoja neopisljivega fenomena, ki se v nas manifestira kot življenje.

Predstave o svetu, ki jih imamo sedaj za veljavne, so del naše tradicionalne podobe o svetu in smo jih sprejeli brez pomislekov in preverjanja, vredne zaupanja. To miselno zgradbo moramo preizkusiti pri samih koreninah. Najbolj temeljna vprašanja se zdijo na prvi pogled nesmiselna, a le zato, ker si jih nismo nikoli zastavili. A prav zato - kako naj vemo, da so sedanji odgovori v skladu z Resnico?

Vprašajmo se na primer: Ali sem resnično rojen? Kaj pa, če je rojstvo le iluzija v moji zavesti? Sem jaz bitje iz mesa in krvi? Tudi predstava o trdni snovi je lahko le prepričljiva prevara. Kako vem, da obstajam kot bitje? Kaj pa, če sem le struktura v zavesti? Ali lahko verjamem tistim, ki trdijo, da se s smrtjo vse konča? Morda pa zavest le preklopi na »drug program«! Kdo so moji starši? Ali so oni ustvarili mene ali sem jaz ustvaril njih? Ali kaj neizpodbitnega potrjuje obstoj duše? Kaj pa če je le miselni, logični tandem s telesom, vmesnik med snovnim in duhovnim? Kdo je tisti, ki omogoča, da se moja zavest zaveda same sebe?

Ta na videz absurdna vprašanja naletijo na isto zadrego: odgovorov ne moremo potrditi z ničemer razen z lastnimi mislimi in občutki, ti pa so del nas samih, vsebina naše zavesti. Nikakršnega objektivnega dokaza nimamo, da so odraz neke dejanske, zunanje objektivne danosti. Če smo objektivni in razumni, potem ne moremo izključiti možnosti, da so vse, kar doživljamo, le ideje, iluzije v naši zavesti. Tudi slika na filmskem platnu je zelo prepričljiva (kaj šele v 3D kinu!), a ni odraz Resnice.

Tisto, kar dojemamo kot resničnost in opisujemo z besedami, ni odraz dejanske resničnosti, temveč odsev slik, ki se porajajo v naši zavesti. Prepričani smo, da je tisto, kar se pojavlja v naši zavesti, slika dejanske resničnosti, kot bi jo videli skozi okno. A okna ni! Povezave z objektivnim svetom ni! Naša zavest, v kateri se vse dogaja, je nekaj, kar nima povezave z nekim objektivnim zunanjim, trdnim svetom zunaj. Kako naj bi ta sploh segel do nas?

Ko pogledaš drevo, se zavedaš drevesa. Ko se v tebi porodita misel ali občutek, se zavedaš te misli ali občutka. Ob prijetnem ali bolečem doživetju se zavedaš tega doživetja...

To se zdijo resnične in logične izjave. Toda če si jih pobliže ogledaš, boš ugotovil, da že njihova struktura pretanjeno odseva temeljno iluzijo, ki se ji v jeziku ni mogoče izogniti. Misel in jezik ustvarjata navidezno dvojnost in vzpostavljata ločeno osebo, medtem ko v resnici ne obstaja nič takšnega. Resnica je drugačna: ti nisi nekdo, ki se zaveda drevesa, misli, občutka ali doživetja. Ti si zavedanje, zavest. Vse našteto se poraja iz zavesti in se v njej tudi razodeva.

Ali se lahko v vsakdanjem življenju zavedaš sebe kot zavesti, v kateri se razgrinja celotna vsebina tvojega življenja?
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 74 /89/


Odkriti Resnico

Koncept, ki vam ga ponujamo v besedilih te sekcije je, da je vse, kar je, dogajanje v zavesti. Tako naše telo kot naša osebnost, pa tudi zunanji svet, ki ga opažamo, so le slike, predstave in ideje v zavesti. Le da se tako zelo identificiramo z njimi, da jih imamo za resnične, za neizpodbitno danost. Nič od tega ni objektivna resnica, saj gre za kratkotrajne pojave, gibanje v zavesti. Resnično in obenem večno, (pravilneje - brezčasno) je le tisto, kar se skriva za najbolj temeljnim občutkom "jaz sem", ki vse to ustvarja, doživlja in opazuje. Tisto, kar želimo storiti je, da spoznamo tega edinega tvorca, opazovalca in okuševalca življenja (Absolut), ki oživlja mojo (vašo) zavest.

Ponujeni koncept, ki ga razlagamo v drugih besedilih te sekcije, je seveda le miselni koncept in ne more odražati dejanske Resnice, ki je onkraj razumske spoznave. Z umom, kot smo že ugotavljali, ne pridemo do konca skrivnosti. Pa vendar je ta koncept bliže Resnici kot koncept materialne stvarnosti, o katerem govori znanost.

Bistvo življenja, bivanja, pa tudi osnova vsega, kar je, je zavest, v kateri nastajajo brezštevilne miselne strukture in pojavi. Ena od teh struktur je tudi osebnost, lažni jaz, lažna podoba nas samih, ki se je zgradila na temelju minulih izkustev in spoznanj o nas. Tako kot je morski val le začasen, bežen pojav na gladini globokega oceana, tako je tudi osebnost (naš lažni jaz) le začasna tvorba na platnu brezčasnega in neomejenega oceana zavedanja.

Človek, ki doseže Resnico, vstopi v stanje, ko je popolnoma svoboden, brez strahu, pa tudi brez želja. Ko deluje, deluje brez napora, dejanja sledijo mislim brez kasnitve ali odpora. Misli postanejo samo-uresničujoče, stvari pridejo na svoje pravo mesto nezmotljivo, gladko in nežno. To je stanje, ko je dosežena sprememba uma: ta postane pomirjen in tih, ne-begajoč, deluje hitro in preudarno. Človekovo delovanje postane spontano, iskreno in naravno. Človeka napolnjujejo brezmejna naklonjenost do drugih, simpatija, iskrena ljubezen, pomirjenost, iskren interes za vse, kar se dogaja, Vse se zdi zanimivo in čudovito, popolno, pomembno in pravilno. To je stanje brez vsakršne sodbe in obsodbe, opredeljevanja, uveljavljanja svojega interesa. V tem stanju se človek zaveda, da ni telo, ne um in ne duša, temveč nekaj neizrazljivega, kar vsemu temu omogoča obstoj. To je stanje razsvetljenosti, realizacije človeka, ki je spoznal svojo resnično, božansko naravo. (Eckhart Tolle)

Glejte tudi tekste:

Razmišljanja o Jaz sem

Jaz sem to

Nepoznana moč misli

Kaj je najpomembnejše?

Biseri zahodne filozofije

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Ko služabnik postane gospodar

Um, gospodar sveta

O relativnosti časa

Kaj se gre duša v vesolju

Najvišje dobro

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih