Navodila za ezoterično šolanje

Nadaljnjo vrsto vaj prikazujejo »Navodila za ezoterično šolanje« (R.Steiner: Anweisungen für eine esoterische Schulung). Opravljamo jih z opazovanjem in vedno bolj zavestnim urejanjem duševnih procesov. V vsakem človeku se odigravajo bolj ali manj zavedno.

Prav zdaj in v vedno težjih zahtevah socialnega življenja do človekove individualnosti se zdi zavestno oblikovanje osebnosti vedno nujnejše.

Te vaje vodijo k utrjevanju in nadaljnjemu duhovno duševnemu razvoju notranjega človeka in preko tega v izoblikovanje duševnih organov zaznavanja.

Človek mora biti skrben in pozoren do določenih duševnih procesov, ki običajno potekajo brez njegove skrbnosti in pozornosti. Je osem takšnih procesov.

Seveda je najbolje lotiti se naenkrat le ene vaje, na primer osem ali štirinajst dni, nato druge itd., nato pa spet od začetka. Osmo vajo je nato najbolje opravljati vsak dan. Bolj in bolj dosegamo pravilno spoznanje samega sebe in tudi vidimo, kako napredujemo. Kasneje se morda – recimo v soboto – dnevno lotimo ene vaje poleg osme, tako da to vadimo okrog pet minut; določena vaja naj pride na vrsto vsakokrat na isti dan. Torej v soboto vaja iz mišljenja, v nedeljo iz odločitve, v ponedeljek iz govora, v torek iz ravnanja, v sredo iz dejanja itd.

SOBOTA

Biti pozoren do svojih predstav (misli). Misliti le pomembne misli. Spet in spet se učiti razlikovati bistveno od nebistvenega, večno od prehodnega, resnico od zgolj mnenja.

Pri poslušanju govorjenja soljudi poskušajmo povsem umolkniti v svoji notranjosti in se odpovedati vsakemu nestrinjanju, namreč vsaki neprijazni sodbi (kritiziranju, odklanjanju), tudi samo v mislih in občutkih.

To je tako imenovano »pravilno mišljenje«

NEDELJA

Odločati se le iz utemeljenega razmisleka prav do najnepomembnejših zadev. Oddaljimo se od vsakršnega ravnanja brez misli, od nepomembnega početja. Za vse naj imamo stalno pretehtane vzroke. Brezpogojno opuščamo vse, k čemur nas ne sili kak pomembnejši razlog.

Če smo prepričani v neke izvršene odločitve, se moramo tega držati v svoji notranji stalnosti.

To je tako imenovano »pravilno presojanje«, ki ni odvisno od simpatije ali antipatije.

PONEDELJEK

Govorjenje: le to, kar je smiselno in ima pomen, naj pride iz ust onega, ki teži k višjemu razvoju. Vsako govorjenje zaradi govorjenja – na primer, da preganjamo čas – je v tem primeru škodljivo.

Običajnemu načinu zabavnega preganjanja časa, ko se govori vsevprek o vsem, se je treba izogibati; pri tem se ne smemo izključevati iz občevanja s soljudmi. Ravno v odnosu z drugimi razvijajmo svoje govorjenje bolj in bolj k pomembnosti. Vsako svoje govorjenje in vsak svoj odgovor premislimo v vse smeri. Nikdar ne govorimo brez razloga! Raje molčimo. Poskušajmo uporabljati ne preveč ne premalo besed. Najprej mirno poslušajmo, nato to predelajmo.

Ta vaja se tudi imenuje »pravilna beseda«.

TOREK

Zunanje ravnanje z dejanji. Naše ravnanje naj ne moti naših soljudi. Če smo po notranjem nagibu (po vesti) naravnani k temu, da nekaj storimo, pretehtajmo skrbno, kako naj to najbolje ustreza vzroku za blagor celote, za trajno srečo ljudi, za večnost.

Ko delujemo iz sebe – iz lastne iniciative – pretehtajmo najprej v temelju učinke svojega načina ravnanja.

To se imenuje tudi »pravilno dejanje«.

SREDA

Urejenost življenja. Naravno in duhu primerno življenje, ne se predajati zunanjemu hrušču življenja. Izogibati se vsemu, kar prinaša nemir in hlastanje.

Ne se prenagliti, vendar tudi ne biti len. Življenje razumeti kot sredstvo za delo, za višji razvoj in temu primerno ravnati.

V tem pogledu govorimo tudi o »pravilnem stališču«

ČETRTEK

Človeško teženje. Pazimo, da ne storimo nič, kar presega naše moči, vendar tudi, da ne opuščamo ničesar, kar je znotraj njih.

Gledati v svet preko vsakdana in trenutka ter si zastavljati cilje (ideale), ki so povezani z najvišjimi dolžnostmi človeka, na primer hoteti se razvijati v smislu nakazanih vaj, da bi lahko ljudem toliko bolj pomagali in jim svetovali, četudi morda ne ravno v najbližji prihodnosti.

Kar smo tu povedali, lahko povežemo v naslednjo celoto: »vse dosedanje vaje vadimo, da postanejo navada«.

PETEK

Težimo k temu, da se čim več naučimo od življenja. Nič ne gre mimo nas, ne da bi bilo priložnost za zbiranje izkušenj, ki so potrebne za življenje. Če pa naredimo nekaj nepravilnega ali nepopolnega, naj bo to priložnost, da to kasneje opravimo pravilno ali popolno.

Ko vidimo, kako ravnajo drugi, jih opazujmo s težnjo k podobnemu cilju (vendar ne s pogledom brez ljubezni). In ne storimo ničesar, ne da bi se ozirali nazaj na doživetja, ki so lahko nekomu pri njegovih odločitvah in njegovemu delu v pomoč.

Če smo dovolj pazljivi, se lahko od vsakega človeka, tudi od otrok, veliko naučimo.

Ta vaja se imenuje tudi  »pravilno spominjanje«.

To pomeni, da se pri tem, kar izkusimo, spomnimo tega, česar smo se naučili.

 

POVZETEK

Od časa do časa obrnemo pogled v svoja dejanja, četudi vsak dan le pet minut ob istem času. Pri tem se potopimo vase, se posvetujemo sami s sabo, preverjamo svoja življenjska načela in jih oblikujemo, svoja spoznanja – ali tudi nasprotja – naj stečejo skozi naše misli, pretehtajmo svoje dolžnosti, premišljajmo o vsebini in resničnemu smislu življenja, naj nam lastne napake ne bodo všeč, z eno besedo: prizadevajmo si od tega, kar tako ostane, poiskati bistveno ter si resno zastaviti ustrezne cilje, na primer vrline, ki naj si jih pridobimo. (Ne prepuščajmo se napakam in ne mislimo, da smo s tem naredili nekaj dobrega, temveč vedno težimo naprej k višjim zgledom.)  Ta vaja se tudi imenuje »pravilna premišljenost«.

* * *

Kot primerjavo k temu vzemimo drugo ustrezno besedilo iz knjige »Kako doseči spoznanja višjih svetov?« Rudolfa Steinerja. Tudi tu nam bodo rahli pomenski odtenki zaostrili pogled.

Človek mora biti skrben in pozoren do duševnih procesov, do katerih je običajno neskrben in nepozoren. Obstaja osem takšnih procesov.

Prvi je način, kako si ustvarjamo predstave. Običajno se človek v tem pogledu povsem zanaša na slučaj. Sliši to ali ono, vidi eno ali drugo in si glede na to ustvarja pojme. Dokler ravna tako, ostane njegov lotusov cvet s šestnajstimi listi popolnoma neučinkovit. Šele ko se loti vzgoje samega sebe v tej smeri, začenja ta učinkovati. V ta namen mora paziti na svoje predstave. Vsaka predstava mora zanj dobiti pomen. V njej mora videti določeno poslanstvo, sporočilo o stvareh v zunanjem svetu. In naj ga ne zadovoljujejo predstave, ki tega pomena nimajo. Tako naj vodi vse svoje pojmovno življenje, da to postane zvesto zrcalo zunanjega sveta. Težiti mora k temu, da nepravilne predstave izloča iz svoje duše.

– Drugi duševni proces zadeva človekove odločitve. Človek naj se odloča le iz utemeljenega razmišljanja v polnem smisli tudi o najnepomembnejših stvareh. Vsako ravnanje brez misli, vsako dejanje brez misli je treba odstraniti iz duše. Za vse je treba imeti pretehtane vzroke. Opusti naj, k čemur ga ne vodi kak pomemben razlog.

 – Tretji proces se nanaša na govor. Le kar ima smisel in pomen, naj kane z ust tajnega učenca. Vsako govorjenje zaradi govorjenja samega ga odvede z njegove poti. Običajnemu načinu občevanja, kjer se govori vsevprek, se tajni učenec izogiba. Pri tem naj se ne izobči iz družbe soljudi. Ravno v družbi naj se njegovo govorjenje razvije k pomembnosti. Govori z vsakomer in mu daje odgovor, vendar to počne z mislijo o tem, kam naj usmeri razmišljanje. Nikoli ne govori neutemeljeno. Poskuša uporabljati ne preveč ne premalo besed.

– Četrti proces je urejanje zunanjega ravnanja. Tajni učenec skuša voditi svoje ravnanje tako, da je v skladu z ravnanjem njegovih soljudi in z dogajanjem v njegovem okolju. Opušča ravnanje, ki druge moti ali je v nasprotju s tem, kar se godi okrog njega. Skuša tako urediti svoje ravnanje, da postaja harmoničen člen v njegovi okolici, v njegovem življenjskem položaju itd. Kjer obstaja nujnost, da ravna drugače, skrbno opazuje, kako lahko najbolje ustreže tej nujnosti. Kjer ravna iz samega sebe, pretehta učinke svojega načina ravnanja do največje jasnosti.

– Bistvo petega, kar naj tukaj upoštevamo, je urejanje celotnega življenja. Tajni učenec skuša živeti po naravi in po duhu. Ne prenagli se in ni len. Prezaposlenost in nemarnost sta mu enako tuja. Življenje vidi kot sredstvo dela in temu ustrezno ravna. Zdravje, navade in tako dalje ureja zase tako, da je posledica tega harmonično življenje.

– Šesti proces zadeva človekovo teženje. Tajni učenec preverja svoje sposobnosti, to, kar zmore, in ravna v smislu takšnega spoznavanja samega sebe. Ne skuša storiti nič, kar je zunaj njegovih moči; toda tudi ne opušča, kar je znotraj njih. Sicer pa si zastavlja cilje, ki so povezani z ideali, z velikimi dolžnostmi človeka. Ne naveže se zgolj brez misli na kolo v pogonu človeštva, temveč skuša doumeti svoje naloge in gledati preko vsakdanjosti.

– Sedmi proces v njegovem duševnem življenju zadeva težnjo, kar največ naučiti se od življenja. Nič ne gre mimo tajnega učenca, kar mu ne nudi priložnosti, zbirati izkušnje, ki so koristne za življenje. Če je storil nekaj nepravilnega in nepopolnega, bo to zanj vzrok, da bo kasneje to opravil pravilno in popolno. Ko vidi, kako ravnajo drugi, jih opazuje s težnjo k podobnemu cilju. Skuša zbrati bogat zaklad izkušenj in se stalno posvetovati z njimi. In ne stori nič, ne da bi se oziral nazaj k doživetjem, ki so mu lahko pri njegovih odločitvah in njegovemu delu v pomoč.

 – Končno smo pri osmem procesu. Tajni učenec mora od časa do časa obračati pogled v svojo notranjost; mora se potopiti vase, se skrbno posvetovati sam s sabo, oblikovati svoja življenjska načela in jih preverjati, svoja spoznanja popeljati skozi misli, pretehtati svoje dolžnosti, razmišljati o vsebini in cilju življenja itd.

Iz nemščine prevedel Samo Simčič

 

 

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih