Navodila za ezoterično šolanje

Nadaljnjo vrsto vaj prikazujejo »Navodila za ezoterično šolanje« (R.Steiner: Anweisungen für eine esoterische Schulung). Opravljamo jih z opazovanjem in vedno bolj zavestnim urejanjem duševnih procesov. V vsakem človeku se odigravajo bolj ali manj zavedno.

Prav zdaj in v vedno težjih zahtevah socialnega življenja do človekove individualnosti se zdi zavestno oblikovanje osebnosti vedno nujnejše.

Te vaje vodijo k utrjevanju in nadaljnjemu duhovno duševnemu razvoju notranjega človeka in preko tega v izoblikovanje duševnih organov zaznavanja.

Človek mora biti skrben in pozoren do določenih duševnih procesov, ki običajno potekajo brez njegove skrbnosti in pozornosti. Je osem takšnih procesov.

Seveda je najbolje lotiti se naenkrat le ene vaje, na primer osem ali štirinajst dni, nato druge itd., nato pa spet od začetka. Osmo vajo je nato najbolje opravljati vsak dan. Bolj in bolj dosegamo pravilno spoznanje samega sebe in tudi vidimo, kako napredujemo. Kasneje se morda – recimo v soboto – dnevno lotimo ene vaje poleg osme, tako da to vadimo okrog pet minut; določena vaja naj pride na vrsto vsakokrat na isti dan. Torej v soboto vaja iz mišljenja, v nedeljo iz odločitve, v ponedeljek iz govora, v torek iz ravnanja, v sredo iz dejanja itd.

SOBOTA

Biti pozoren do svojih predstav (misli). Misliti le pomembne misli. Spet in spet se učiti razlikovati bistveno od nebistvenega, večno od prehodnega, resnico od zgolj mnenja.

Pri poslušanju govorjenja soljudi poskušajmo povsem umolkniti v svoji notranjosti in se odpovedati vsakemu nestrinjanju, namreč vsaki neprijazni sodbi (kritiziranju, odklanjanju), tudi samo v mislih in občutkih.

To je tako imenovano »pravilno mišljenje«

NEDELJA

Odločati se le iz utemeljenega razmisleka prav do najnepomembnejših zadev. Oddaljimo se od vsakršnega ravnanja brez misli, od nepomembnega početja. Za vse naj imamo stalno pretehtane vzroke. Brezpogojno opuščamo vse, k čemur nas ne sili kak pomembnejši razlog.

Če smo prepričani v neke izvršene odločitve, se moramo tega držati v svoji notranji stalnosti.

To je tako imenovano »pravilno presojanje«, ki ni odvisno od simpatije ali antipatije.

PONEDELJEK

Govorjenje: le to, kar je smiselno in ima pomen, naj pride iz ust onega, ki teži k višjemu razvoju. Vsako govorjenje zaradi govorjenja – na primer, da preganjamo čas – je v tem primeru škodljivo.

Običajnemu načinu zabavnega preganjanja časa, ko se govori vsevprek o vsem, se je treba izogibati; pri tem se ne smemo izključevati iz občevanja s soljudmi. Ravno v odnosu z drugimi razvijajmo svoje govorjenje bolj in bolj k pomembnosti. Vsako svoje govorjenje in vsak svoj odgovor premislimo v vse smeri. Nikdar ne govorimo brez razloga! Raje molčimo. Poskušajmo uporabljati ne preveč ne premalo besed. Najprej mirno poslušajmo, nato to predelajmo.

Ta vaja se tudi imenuje »pravilna beseda«.

TOREK

Zunanje ravnanje z dejanji. Naše ravnanje naj ne moti naših soljudi. Če smo po notranjem nagibu (po vesti) naravnani k temu, da nekaj storimo, pretehtajmo skrbno, kako naj to najbolje ustreza vzroku za blagor celote, za trajno srečo ljudi, za večnost.

Ko delujemo iz sebe – iz lastne iniciative – pretehtajmo najprej v temelju učinke svojega načina ravnanja.

To se imenuje tudi »pravilno dejanje«.

SREDA

Urejenost življenja. Naravno in duhu primerno življenje, ne se predajati zunanjemu hrušču življenja. Izogibati se vsemu, kar prinaša nemir in hlastanje.

Ne se prenagliti, vendar tudi ne biti len. Življenje razumeti kot sredstvo za delo, za višji razvoj in temu primerno ravnati.

V tem pogledu govorimo tudi o »pravilnem stališču«

ČETRTEK

Človeško teženje. Pazimo, da ne storimo nič, kar presega naše moči, vendar tudi, da ne opuščamo ničesar, kar je znotraj njih.

Gledati v svet preko vsakdana in trenutka ter si zastavljati cilje (ideale), ki so povezani z najvišjimi dolžnostmi človeka, na primer hoteti se razvijati v smislu nakazanih vaj, da bi lahko ljudem toliko bolj pomagali in jim svetovali, četudi morda ne ravno v najbližji prihodnosti.

Kar smo tu povedali, lahko povežemo v naslednjo celoto: »vse dosedanje vaje vadimo, da postanejo navada«.

PETEK

Težimo k temu, da se čim več naučimo od življenja. Nič ne gre mimo nas, ne da bi bilo priložnost za zbiranje izkušenj, ki so potrebne za življenje. Če pa naredimo nekaj nepravilnega ali nepopolnega, naj bo to priložnost, da to kasneje opravimo pravilno ali popolno.

Ko vidimo, kako ravnajo drugi, jih opazujmo s težnjo k podobnemu cilju (vendar ne s pogledom brez ljubezni). In ne storimo ničesar, ne da bi se ozirali nazaj na doživetja, ki so lahko nekomu pri njegovih odločitvah in njegovemu delu v pomoč.

Če smo dovolj pazljivi, se lahko od vsakega človeka, tudi od otrok, veliko naučimo.

Ta vaja se imenuje tudi  »pravilno spominjanje«.

To pomeni, da se pri tem, kar izkusimo, spomnimo tega, česar smo se naučili.

 

POVZETEK

Od časa do časa obrnemo pogled v svoja dejanja, četudi vsak dan le pet minut ob istem času. Pri tem se potopimo vase, se posvetujemo sami s sabo, preverjamo svoja življenjska načela in jih oblikujemo, svoja spoznanja – ali tudi nasprotja – naj stečejo skozi naše misli, pretehtajmo svoje dolžnosti, premišljajmo o vsebini in resničnemu smislu življenja, naj nam lastne napake ne bodo všeč, z eno besedo: prizadevajmo si od tega, kar tako ostane, poiskati bistveno ter si resno zastaviti ustrezne cilje, na primer vrline, ki naj si jih pridobimo. (Ne prepuščajmo se napakam in ne mislimo, da smo s tem naredili nekaj dobrega, temveč vedno težimo naprej k višjim zgledom.)  Ta vaja se tudi imenuje »pravilna premišljenost«.

(Se nadaljuje ...)

 

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih