dotik-2Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je kak osebni projekt stekel kot po maslu: problemi, ki so se ob tem pojavili, so se reševali kar sami od sebe, pojavile so se nekatere ugodne okoliščine, ki so olajšale uspeh projekta, v dosego cilja pa vam je bilo treba vložiti prav malo napora. Dobro prispodobo za izkoriščanje naravnih sil in ugodnih tokov, ki so jih nekoč s pridom izkoriščali, najdemo na primer pri drvarjih: hlode so napeljali v vodo, ki je zagotovila brezplačen transport do kraja, kjer so jih potegnili na suho.

Brez poznavanja kozmičnih zakonov ter subtilnih sil in zaupanja vanje naši projekti večinoma potekajo brez kozmične podpore. Zapletajo se, komplicirajo, pojavlja se kup negativnih okoliščin in težav, ki ogrožajo postavljeni cilj in ga včasih celo onemogočijo. Toda z njihovo pomočjo bi marsikaj lahko steklo mnogo gladkeje. Vendar pa pri projektih, ki so povezani z zakonom karme oziroma s poravnavo karmičnega dolga, ni pričakovati prav lahkega doseganja rezultatov.

S poznavanjem naravnih mehanizmov si lahko marsikaj olajšamo. Kot prvo nam mora biti jasno, da ničesar ne moremo doseči sami temveč se dosega po posredstvu kozmičnih sil. Predstava, da smo mi tisti, ki obvladujemo položaj in dogajanje, je povsem zmotno prepričanje ega. Ta si silno rad pripenja medalje za zasluge, ne zavedajoč se, da je le neveden popotnik v kozmičnem labirintu.

Stvari dejansko stečejo najbolje, ko jih zaupamo kozmičnim silam in se prepustimo razvoju dogodkov, ob zavedanju, da bodo te pripeljale stvari da najboljšega zaključka, pa čeprav nam ta ne bo takoj razumljiv. Nekoč so s tem vedenjem v mislih radi pritaknili »kakor bo Bog dal«. To se sodobnemu človeku zdi smešno, toda nemalokrat se pojavi »višja sila«, ki na mah izniči še tako skrbno voden projekt. Kdor pozna pravo naravo stvarnosti, razume, da vsako upiranje naravnemu razpletu stvari le otežuje in kvari izid.

Na vse skupaj lahko pogledamo tudi s stališča energije. Vsak načrt se bo uresničeval bolje in hitreje, če vanj vložimo dovolj energije. Tisti, ki imajo dovolj denarja, ki je tudi oblika energije, si uspeh in hitrost marsikdaj lahko preprosto kupijo. Tisti, ki pa se ne morejo zanašati na denar, lahko izkoristijo psihično energijo in energijo kozmičnih sil, ki jih pritegnejo k sodelovanju, če so naši motivi plemeniti.

In prav tu se zaplete. Kadar delujemo iz ega – in to je najpogosteje, poskušamo rezultat izsiliti vsem danostim navkljub. Kadar je naš motiv ozek in sebičen, ne izvira iz duše in zato ta ne vzpostavlja stika s pozitivnimi duhovnimi silami, ki podpirajo dobre namene, usklajene z zakonom univerzalne enosti ali ljubezni. Brez posredstva teh pa ne moremo računati na »čaroben izid« in okoliščine v katerih se stvari razrešujejo kar same. Nanje ne moremo računati niti takrat, kadar v kozmične sile in njihovo pomoč ne verjamemo. Tisto, v kar ne verjamemo, pač ne more delovati nam v prid. Materialistično usmerjen človek zato nima »pomočnikov«.

Pametni vedo, da obstaja višji naravni red, ki skozi delovanje kozmičnih zakonov nenehno zagotavlja vzdrževanje harmonije, in vse, kar jo krepi, je deležno podpore vesolja, vse kar jo ruši pa je prej ali slej odstranjeno. Ko bi ne bilo tako, bi se vesolje že davno sesulo. Recept za uspeh je tako: krepiti naravno harmonijo, v sebi in zunaj sebe.

Ko govorimo o osebnih projektih, je pomembno vprašati se po motivu za doseganje postavljenih ciljev in preveriti, ali izražajo plemenit namen. Če si želimo uresničiti nek cilj, ki je povezan s krepitvijo našega znanja ali sposobnosti ali s sredstvi s katerimi bi laže pomagali ali služili drugim, je plemenitost utemeljena. Nikakor pa ne moremo, niti pred samim seboj, opravičiti plemenitosti ciljev, s katerimi zaradi svoje koristi oškodujemo ožjo ali širšo skupnost ali okolje. S plemenitimi cilji se lahko obrnemo na kozmične sile, jih predamo njim in jih zaprosimo, da se zavzamejo zanje in jih sprejmejo za svoje. Ob tem v te cilje tudi sami usmerjamo svojo voljo in duhovno moč ter prispevamo k njihovi uresničitvi po svojih močeh.

Trik je v tem, da z zaupanjem predstavi, da so kozmične sile prevzele postavljene cilje za svoje, razblinemo vsak dvom o njihovi uresničitvi. Zato jih obravnavamo, vizualiziramo in občutimo kot že uresničene, z zavedanjem, da je časovni odmik rezultatov le stvar subjektivnega dojemanja stvarnosti, dejansko pa so cilji že doseženi, le tok časa jih še ni pripeljal k meni. Ker vemo, da je kozmični um neskončno domiseln in iznajdljiv, nas ne presenečajo zanimive podrobnosti kot na primer osupljiva naključja in čudežne okoliščine, ki se pojavijo v pričakovanju cilja in ga tudi marsikdaj popestrijo.

Odveč je povedati, da »čarobnega uresničevanja ciljev« ne načrtujemo z egom pač pa z dušo, iz svojega duhovnega jedra torej. Zato se tega lotimo ob popolni sprostitvi, ob obračanju navznoter in vzpostavljanju stika z duhovnim prostranstvom v sebi, ko osredotočene misli lahko vzpostavijo komunikacijo z duhovnimi silami.

Duhovni mojstri takšen način delovanja, ki ni nič drugega kot usmerjanje kozmične volje, uporabljajo brez razmišljanja in samodejno, drugi pa potrebujemo nekaj miselnega truda, da nam takšen način »preide v kri«. Miselno vodilo bi lahko formulirali v naslednje smernice: telesna in miselna sprostitev (meditacija), prepoznava plemenitega motiva za želene cilje, priporočitev kozmičnim silam, ob polnem zaupanju v njihovo sodelovanje pri uresničitvi, usmerjanje svoje duhovne volje v te cilje z vizualizacijo in zavedanjem, da so že doseženi.