Večina tega, kar se v naših življenjih dogaja, je posledica odločitev. Pomena odločitev se premalo zavedamo. Vajeni smo, da za neuspehe in neprijetnosti krivimo druge in se poskušamo otresti odgovornosti za nastali položaj, beri – za pravilno odločitev. Nihče nas ni učil, kako se pravilno odločati, čeprav je to tema življenjskega pomena.

Razlikovati je treba med odločitvami in »odločitvami«, ki to niso. Večina naših odločitev je neustreznih, ker za njimi ne stojimo s srcem. Mislimo, da smo se odločili, a se v resnici nismo. Oblikovali smo le miselno namero. Imeli smo željo in si rekli – tale cilj bom poskušal uresničiti. Gre za mentalno odločitev, za katero ne stojimo s svojo Bitjo, ne predamo se ji z dušo. In zato takšna odločitev ne deluje.

Odločitvam se radi izogibamo kajti vsaka odločitev povzroči posledice; nikoli ne vemo ali ne bodo tudi neprijetne. Tudi takrat, ko se odločamo, gre največkrat za razumske odločitve, pri katerih srce ne sodeluje. V sodobnem času, ko nam je potrošniška miselnost zlezla pod kožo, nenehno tehtamo, preračunavamo, taktiziramo in iščemo “rezervne rešitve”, a to je delovanje, tuje srcu. Pri takšnem odločanju nas ovira kopica dejavnikov, ki so vsi mentalne narave: prešibko zaupanje vase, kopica strahov, predstava, da uresničitev presega naše moči, bojazen, da so različni zunanji dejavniki resna ovira, že omenjena preračunljivost in seveda neznanje; ne vemo, da je prava odločitev – odločitev srca. In tako gredo stvari po poteh, ki jih začrtujejo drugi, ki se znajo odločati, njihovi cilji pa niso identični z našimi. In potem smo razočarani, nezadovoljni, še bolj prepričani v lastno nemoč in nesposobnost.

Prava odločitev je tista, ko se za nekaj odločimo z dušo in srcem, na čustveni in miselni ravni. Odločimo se tako, da se nameri predamo z vsem svojim bitjem in stavimo na kocko ves svoj potencial. Brez vsake preračunljivosti, naj stane kar hoče. Tvegamo, a se ne menimo za posledice. Stopimo na pot, ne oziraje se na nevarnosti. Zavedamo se možnosti neuspeha, a nam to ni mar. Odločitev dobi takrat velik naboj, sorazmeren potencialu našega celotnega bitja. Ob tem se zgodi pomemben premik: k sodelovanju pritegnemo vse vesoljne sile. Zdi se, da se k zadanemu cilju usmerijo kozmični dejavniki. Takrat so možne stvari, ki so videti kot čudeži. Pride do spremembe okoliščin, nepredvidenih zasukov, nepričakovanih priložnosti, olajšanja položaja, razšiščenja dotlej nerešljivih zagat, razblinjenje dolgotrajne stiske in druge nenavadne stvari. Jasno nam je, da smo pri uresničevanju cilja imeli nadnaravno pomoč. A s to močjo ne moremo računati, kadar odločitve nismo sprejeli celostno, z dušo in srcem.

Srčna odločitev ni slepa; zaveda se potencialnih ovir in groženj pri uresničitvi ciljev, a se jih ne ustraši. Ve se, da imamo morda sami premalo moči, a zaupa v zunanjo pomoč, v »božje zavezništvo«. Ne obremenjuje se s tem, kako in kdaj, s kakšnimi sredstvi in napori bo cilj uresničen. Srčno odločen človek preprosto zakoraka proti cilju, pa naj se zgodi, kar hoče. Prepreke mu ne jemljejo moči in jih ne jemlje tragično, saj jih obravnava kot »zanimive popestritve, ki prinašajo nove izkušnje«. Prepreke so pač sredstva, ki zahtevajo kopičenje znanja. Ko jih sprejmemo brez odpora, se razblinejo kot sneg na soncu.

Človeško bitje, ki nosi v sebi božansko bit, je upravičeno do pomoči »vesoljnih sil«. Naša neomajna odločitev in jasna namera je kažipot energijam, ki oblikujejo stvarnost. Ko se tega zavedamo in sprejemamo takšne odločitve, so problemi povsem drugače rešljivi, stvarnost pa postane osupljiva izkušnja doživljanja polnosti življenja. Da bi lahko tako delovali, se moramo od razumskega delovanja preusmeriti k celostnemu delovanju, delovanju s srcem. Srčni potencial razumskega daleč presega.

Ko se pričnemo zavedati, kaj je pravilno odločanje, lahko temeljito oplemenitimo svoje življenje. Razmislimo, kaj so za nas pomembni življenjski cilji in oblikujemo trdne odločitve. Odločimo se na primer, da bomo živeli in ne životarili. Odločimo se, da bomo živeli srečno in ustvarjalno življenje, v duhu poštenosti, iskrenosti in ljubezni, z izkoriščanjem vseh potencialov božanskega bitja. Odločimo se, da bomo ustvarili srečno partnersko zvezo in jo negovali kot najdragocenejšo rožo na svojem vrtu. Odločimo se, da si bomo pridobili ustrezno izobrazbo in našli ustrezno zaposlitev. Ko se s srcem odločimo rešiti poljuben zahteven življenjski problem, ta preneha biti problem in postane izziv. Izziv kot priložnost za naš napredek.