Če bi se s pomočjo kakega čudežnega časovnega stroja lahko preselili v telo človeka iz predgrških časov, bi osupnili ob veliki spoznavni moči svojega prednika. Notranje, božansko bistvo stvari mu je bilo tako blizu kot naše današnje vizualno gledanje ali logično sklepanje, imel pa je tudi živo občutenje, ki ga dandanes lahko le še slutimo.

Nedvomno je naša sedanja predstava o naših intelektualnih sposobnostih, znanju, veščinah, poznavanju zakonov narave, kakovosti življenja in podobnem zelo dobra; zavest 1mislimo si, da v vsem tem daleč prekašamo naše oddaljene prednike. Toda – ali je temu res tako? Izkaže se, da smo resda intelektualno napredovali in postali strokovnjaki za zunanje, površinsko opazovanje stvari, a ob tem smo izgubili sposobnost kakovostnega dojemanja, videnja v notranjost, pomenskost, celovitost stvari; izgubili smo vsebino in globino opazovanega. Pojmovanje sveta skozi oči današnjega človeka je bistveno drugačno od tistega pri človeku srednjega veka ali pri predatlantskem človeku.

Raziskava razvoja zavesti in zavedanja skozi posamezna obdobja človeške zgodovine pokaže presenetljive stvari. Antropozof Rudolf Steiner, katerega uvid v akaša zapise je segal do običajnemu človeku nedoumljivih spoznanj, je bil mnenja, je človek v zadnjih dveh tisočletjih marsikaj izgubil. To je utemeljil s poglobljeno razlago posameznih razvojnih faz, ob čemer je pokazal njihove podrobnosti in pomen za nadaljnji razvoj človeka. Na dlani je, da so se človeško duševno življenje, občutenje sveta, dojemanje stvarnosti in sebe skozi čas dramatično spremenili. V tem besedilu povzemam nekaj njegovih spoznanj, objavljenih v knjigi Vpogledi v prihodnji razvoj človeštva, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Kako bi najbolje ponazorili razliko med (ob)čutenjem in dojemanjem sodobnega človeka in človeka atlantskega časa? Vzemimo primer preprostega sprehoda od točke A do točke B. Kako ta proces doživimo danes? Ne da bi se zavedali notranjih občutkov ob hoji, kot stroj, štejemo korake. Petnajst korakov. Kako je to občutil atlantski človek? Ko je med hojo premikal noge, je vsak trenutek drugače doživljal ravnovesni položaj; neprestano je doživljal težnost, pa tudi padanje in dvigovanje telesa, napenjanje mišic, premik sklepov, ritem dihanja … Zavedal se je, kako je njegovo telo oblikovano, kako je razmerje in število vgrajeno v njegovo telo … Pomislite, kako drugače je to od našega današnjega občutenja, ki je veliko bolj površinsko.

Dandanes pred občutki pogosto bežimo, pomena in simbolike stvari se ne zavedamo, zato pa se bistveno več ukvarjamo z merjenjem časa, ocenjevanjem stvari in dogodkov, s površinskim, plitvim, analitičnim zaznavanjem dogajanja. Zgodil se je premik od notranjega k zunanjemu, od konkretnega k abstraktnemu, od čutenja h gledanju. Takšnega dojemanja seveda ne moremo opredeliti kot celovito, popolno zavedanje.

Štetje, merjenje in tehtanje niso med najbolj pomembnimi stvarmi v naših življenjih, pa vendar jim namenjamo osrednjo pozornost. Tudi znanost pravzaprav ne počne nič drugega kot da šteje, meri, tehta, vrednoti, primerja in ocenjuje, s tem pa tisto naravno vse bolj odriva v abstraktno.

Merjenje in tehtanje sta procesa, ko nekaj primerjamo z vnaprej določeno dolžinsko oziroma težnostno normalo, ki pa sta nam nevidni, zato je naše zaznavanje mere in teže potisnjeno v abstraktno. Kaj si znate predstavljati ob podatku, da ima kmet petdeset juter zemlje? Tako živimo življenja, ki minevajo v suhoparni, neživljenjski obravnavi podatkov, pri čemer nas najbolj zaposluje merjenje časa; kdo dandanes ni njegov ujetnik?

Tudi štetje je izgubilo notranji pomen in prešlo na raven abstrakcije, saj stvari običajno štejemo, ne da bi se zavedali raznolikosti in simbolnega pomena elementov. Pitagorejci so še dobro poznali globok simbolni pomen števil. Vsako od njih je vsebovalo neko skrivnost; število dva jim je simbolno označevalo dva ločena posameznika (razdvojenost), tri je predstavljalo nekaj zaključenega, celoto in stabilnost (oče-mati-otrok), sedem ali dvanajst uravnotežen sistem itd.

Steiner je menil, da v toku razvoja človeštva mora priti do dogodkov, ki človeštvo potisnejo navzdol, pod določen nivo, da bi se zatem z lastnimi napori lahko dvignilo. Takšen spust navzdol, faza v zgodovini človeštva, je tudi padec v materializem. Materialist meni, da je človek tisto, kar tvorijo materialni procesi njegovega telesa. Duhovno prepoznava le kot proizvod fizičnega dogajanja. A to je popolnoma izkrivljen, omejen pogled. Materializmu lahko štejemo v dobro, da je pripeljal do preiskovanja človeške fizične narave in popolnejšega razvoja fizičnih organov. Po Steinerju je proces izpopolnjevanja fizične oblike dosegel vrhunec sredi 19. stoletja.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih