Koliko vemo o poslanstvu spolnosti? Splošno poznavanje tega pojava je presenetljivo skromno. V knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti nam njen avtor Zoran Železnikar razkriva številna dejstva, ki spolnost kažejo v mnogo jasnejši, popolnejši luči.

V tem prispevku združujemo njegova besedila na to temo, objavljena v kolumni revije Sensa.

 

Senčne plati običajnega seksa (1)

 Za naša življenja, ki so polna stresa, napetosti in pritiskov, predstavlja seks dobrodošlo sprostitev, ki vsaj kratkotrajno izklopi naš pregreti um in množico mentalnih vtisov, s SPS naslkaterimi nas nenehno zasipa. Ob zadovoljstvu, ki ga prinaša, se ne sprašujemo, ali ima tudi kake senčne plati. Ko pa se nekoliko poglobimo v to vprašanje, se odkrijejo presenetljive stvari.

Pri seksu izgubimo ogromno naše spolne energije, ki je naša življenjska sila. Moški ob izlivu semena, ki je dragocena substanca, izgubi še več vitalne energije kot ženska; namesto da bi ljubimca to vitalno silo zadržala v telesu in izkoristila v svoj prid, dovolita, da iz njunih teles nekontrolirano odteče. In čeprav posebno starejši moški razločno občuti, kako je to osušilo njegove vitalne baterije, se le redko kdo vpraša, ali je tako razmetavanje z energijo naravno in smiselno. Ne vprašamo se, ali je možno privoščiti si enake užitke brez izgube svoje vitalne energije.

Vitalnost, ki je s seksom močno prizadeta, nadalje izgubljamo še z različnimi oblikami zasvojenosti, s prekomerno ješčnostjo, pretiravanjem v čemer koli in z uživanjem različnih drog. Zaradi izgube testosterona, ki se ob izlivu izgublja iz telesa, trpi tudi um. Izguba energije prizadene tudi žleze z notranjim izločanjem, kar vpliva na duševne in čustvene funkcije. Hormonsko stanje tako neposredno vpliva na osebnost, značaj in sposobnost kreativnega mišljenja.

Čeprav genitalni orgazem prinaša kratkotrajno potešitev spolne sle in začasno telesno sprostitev, pa se um in duh ne sprostita; še vedno sta lačna subtilne energije, ki se, neusmerjena, izgublja skozi telesne odprtine.

Senčnih plati spolnosti se ne zavedamo dovolj, zato teh problem ne jemljemo dovolj resno, posebno ne moški, ki ima prav iz tega razloga v povprečju krajšo življenjsko dobo. Razsipavanje semena in energije je znak, da moški svoje notranje moči ne obvladuje. A kdor ne obvladuje notranjih moči, tudi zunanjih ne more.

Taoisti pravijo, da genitalni orgazem ruši čvrstost celotnega spodnjega dela telesa, zaradi česar nastopi kronična ohlapnost tkiv, posledica pa je nenehno odtekanje energije. V dolgotrajni zlorabi oslabljena tkiva ne morejo več pravilno vdihovati življenja. Zelo očitno se to izraža na zadnjici, ki postaja vse bolj mlahava in izpraznjena. Čvrsta zadnjica je znak velike življenjske moči; ženske vedo, da so moški s čvrstimi zadnjicami boljši ljubimci.

Fiziološke posledice se pokažejo šele z leti, a še hujše so psihološke, ki so prisotne ves čas. Spolni odnos je za moškega precej stresno dejanje zaradi strahov, ki se s staranjem vse bolj zaostrujejo. Prvi, imenovan erektilna disfunkcija ali pešanje erekcije, se lahko pojavlja že po štiridesetem letu in se s starostjo zaostruje.

Nič manj neprijeten ni strah pred prehitrim izlivom. Znana raziskovalca spolnosti, Masters in Johnsonova, sta že pred desetletji ugotavljala: več kot polovica testiranih moških po štiridesetem je imelo prezgodnji izliv; danes so ti rezultati še slabši. Ob tem devetdeset odstotkov žensk običajno ni doživelo orgazma; večina jih niti ni vedela, kaj je to. No, to se k sreči postopoma popravlja.

V psihi moškega je prisoten strah, da partnerke najverjetneje ne bo zadovoljil. Močan upad energije ob orgazmu mu prepreči nadaljevati spolni odnos, partnerka pa se je komaj razvnela. Ta odpoved moškega, ki je dokaz njegove spolne šibkosti, ga spravi v neenakopraven položaj s partnerko. Zdi se mu, da ženski preprosto ne more biti kos. Seks dejansko ruši njegovo samopodobo.

Tudi partnerka ni v nič boljšem položaju. Vedno znova prikrajšana za pravo zadovoljstvo v sebi krepi prepričanje, da se možnost za njeno spolno potešitev vse bolj odmika. Čuti se izkoriščeno, občutek ima, da je bila partnerju le objekt za lastno zadovoljitev. Občutek opeharjenosti in globoko potlačeno razočaranje postaneta vir pogoste razdražljivosti ter neizčrpne, pretirane kritičnosti. Spolno nezadovoljna ženska pogosto razvije neiskren značaj. Ker v spolnosti ne najde ničesar, jo marsikatera ženska uporabi kot orožje proti partnerju. Z njo skuša trgovati ali izsiliti kako prednost. Položaj izkorišča tako, da se kaže v vlogi žrtve.

Opisana psihoza pri moškem povzroča pritajeno nezadovoljstvo s seboj in strah, da je izgubil naklonjenost partnerke. Občutek nemoči skuša na različne načine nadomestiti, marsikdaj z agresivnostjo – pretirano uporabo moči v normalnem življenju. Za vsako ceno se poskuša izkazati drugje, čeprav na področjih, ki njej nič ne pomenijo, na primer v športu ali kakem hobiju, vložena energija pa marsikdaj preseže zdrav okvir.

Seks, kakršnega poznamo, je pravzaprav naprezanje, da bi doživeli orgazem v dvoje, a pri tem so le redki zakonski pari uspešni. Ob vseh omenjenih negativnih posledicah takšen seks vodi v izguboharmonije in zaupanja med partnerjema ter ustvarjanje medsebojnih napetosti. Želja po spolnosti posledično vse bolj usiha. Izgubljena medsebojna iskrenost vodi k vse večjemu odtujevanju, medsebojno zaupanje se ruši, spoštovanje pa se umika preziru in nestrpnosti. Namesto da bi se srečevala kot dve ljubeči bitji, se partnerja srečujeta le še na ravni egov in skušata drug drugemu dokazovati svoj prav.

Nič čudnega torej, da v takšnih razmerah med pari nastajajo nova in nova nesoglasja, zakonski odnosi pa se spremenijo v rivalstvo, tekmo za prevlado ali celo v vojno med zakoncema. Ob tej grenkobi ljubezen nima možnosti za preživetje, kaj šele za razcvet. Partnerja, ki ne moreta doseči spolnega zlitja, postajata sebična in zagrenjena, njuna vitalnost in zdravje vse bolj slabita. Namesto da bi ju spolnost povezovala in utrjevala njun odnos, prinaša vedno novo grenkobo in nezadovoljstvo.

Spolnost je doživela udarec s krščansko obsodbo spolnega akta, ki je bil ožigosan kot sredstvo za mesene užitke; prenehala je biti nekaj naravnega, izgubila je spontanost. Predvsem v moškega se je naselil nemir in podzavestna želja, da bi dejanje čim prej opravil. Namesto da bi se popolnoma predal trenutku in partnerki, je nenehno v strahu in pričakovanju prezgodnjega vrhunca in neslavnega konca. Njegova napetost in nesproščenost se preselita tudi na partnerko in odnos, namesto da bi bil ljubeče in sproščeno čustveno dejanje, prepuščanje življenjski energiji, postane miselni program, nekakšno razburjenje, računanje, kaj je potrebno storiti, obremenjeno s strahom, ali bo partnerko zadovoljil ali ne. Napetost in nesproščenost pa sta glavni razlog prezgodnjega izliva. Spolna združitev je postala vse kaj drugega kot dejanje resnične ljubezni, v katerem partnerja izrazita medsebojno občudovanje, izmenjata svoji energiji in se prežameta z njo.

Izgubljanje življenjske energije je prispevalo k pospešenemu staranju. Življenjska doba človeka se je od Adamovih časov krepko skrajšala. Adam naj bi dočakal 930 let, danes pa v povprečju ne dosegamo niti desetine njegove starosti! Čas je, da se pri seksu naučimo svojo spolno energijo ohranjati in jo izkoristimo v svoj prid.



Spolnost in izvirni greh
(2)

Marsikdo je bil presenečen ob opisu številnih pomanjkljivosti seksa, o katerih je tekla beseda v prejšnji številki revije Sensa. Seveda se kar samo ponuja vprašanje, kako je mogoče, da je Stvarnik človeku za oplemenitenje življenja namenil tako pomanjkljivo orodje. Poglobljen pogled pa razkrije, da je vprašanje neustrezno, kajti spolnost, kakršna je bila namenjena človeku, je bila izvorno nekaj povsem drugega. To, kar danes imenujemo seks, je degradirana verzija spolnosti.

Današnjo spolnost je očitno mogoče močno izboljšati. Pri spolnem odnosu je namreč enak ali še večji užitek dosegljiv tudi brez prelitja semena. Ker je za zaploditev potrebna ena sama semenčica, moški pa izlije desetine milijonov semenčic, očitno obstaja tudi mnogo ekonomičnejši način. Namesto da pri seksu nepovratno izgubimo svojo vitalno energijo, jo lahko zadržimo v sebi in jo izkoristimo za plemenitenje telesa in duha. Pri seksu se osredotočimo na partnerjevo telo in se prepustimo telesnim nagonom, duhovno plat pa prezremo. Toda seks ima tudi duhovno poslanstvo - je najmočnejše orodje za duhovno poživitev.

Naveden razmislek kaže, da obstaja tudi boljša spolnost. Seveda sta zelo aktualni vsaj dve vprašanji: kakšna je bila izvorna spolnost in kako je prišlo do njene degradacije. Kje iskati odgovore? V znanosti jih ne najdemo. Najbolj cenjeno berilo kristjanov, Sveto pismo, o tem nekaj govori, a z jezikom, razumljivim samo posvečenim. Največ informacij najdemo v gnostičnih spisih, skrivnih evangelijih in izročilih starih ljudstev, nekaj tudi pri tantrikih in taoistih, a ti spisi seveda niso široko dostopni. V nadaljevanju bom predstavil gnostični pogled, ki črpa iz bogate duhovne dediščine človeštva.

Zakaj zaupam gnozi? Najprej je treba razumeti, da sta spolnost in duhovnost mnogo bolj povezani kot si predstavljamo. Spolnost ustvari bogato dogajanje v naši notranjosti. Občutki in čustva, ki nas napolnijo, so bogastvo našega notranjega sveta, duhovne dimenzije, ki jo komajda poznamo. Spolnost predstavlja vrata v novo življenje, zato ni le bistveni element življenja temveč tudi temeljni mehanizem vesolja. Razumeti spolnost pomeni dojeti širše razsežnosti življenja, ne le na mikro temveč tudi na makro ravni. Spolna sila, sila, ki vleče planete k soncem in elektrone k atomskemu jedru so vse sile privlačnosti. V vesolju se isti mehanizmi ponavljajo v različnih inačicah.

Če želimo zares spoznati življenje, je gnostična pot, pot proučevanja življenja skozi lastna izkustva, ena najboljših izbir. Gnoza je večna modrost, ki so jo poučevali Jezus, Krišna, Buda, Hermes, Pitagora, Quetzalcoatl in drugi. Pot gnostika je pot prebujanja zavesti in inteligence, razvijanja notranjih moči in doseganja samozavedanja. Z gnozo si lahko pridobimo zavidljivo raven zavesti, kakršno imajo duhovni mojstri.

Vse religije, vključno s krčansko, so zrasle na gnostičnih temeljih. Temeljna razlika med religijami in gnozo je, da prve med človeka in Boga postavljajo ostro ločnico, gnoza pa se zaveda polne povezanosti Boga z vsemi njegovimi stvaritvami. Gnoza uči, da Bog, Stvarnik ali Prasila deluje skozi vsako živo bitje, najbolj popolno pa se izraža in govori človeštvu preko plemenitih in visoko zavedajočih se bitij, duhovnih učiteljev človeštva.

Sveto pismo je že dva tisoč let za ves krščanski svet vir modrosti in navdiha, a v njem zapisanih sporočil zaradi nepoznavanja ključev velika večina vernikov še vedno ne prepozna. Gnostiki te ključe imajo in svetopisemske dogodke jasno razumejo. Kako razlagajo zgodbo o Adamu in Evi, o zaužitju prepovedanega sadu in njunem izgonu iz Raja? Kako to razumeti?

Adam in Eva predstavljata prvi človeški par v razvojni fazi, ko je človek postal spolno bitje. To se je zgodilo v razvojni fazi v času Lemurije. S pojavom polarnosti je prišlo tudi do ločevanja dobrega in slabega; slabo prej ni obstajalo, pojavilo se je šele z rojstvom ega.

Raj predstavlja stanje bivanja, ko je prisotna le ljubezen, brez vsake sebične primesi. Adamu in Evi je bilo dovoljeno jesti z drevesa življenja, ne pa z drevesa spoznanja. Simbolični pomen izraza drevo življenja je človeško telo. Hrbtenica kot nosilni element telesa je namreč podobna narobe postavljenemu drevesu, z lasmi kot koreninami. Jesti z drevesa življenje je pomenilo uživati sadove telesa – izkušati vid, zvok, okus, voh in otip.

Prepovedano drevo, drevo spoznanja, umeščeno sredi raja, simbolično označuje organ, ki se nahaja sredi telesa – spolovilo. Prepoved jesti s tega drevesa je imela namen človeka obvarovati pred tem, da bi se pretirano ukvarjal s spolnimi organi, krepil živalske instinkte in spolnost izkoriščal po živalskem vzoru. Človeku je bila namreč spolnost dana za drugačen, višji namen kot živalim.

Dejanje zaužitja prepovedanega sadu – jabolka (ta sadež simbolizira orgazem), simbolizira odklon od naravne spolnosti v takšno, ki povzroči orgazem in prelitje semena - nečistovanje. S to kršitvijo Božje volje sta Adam in Eva zagrešila izvirni greh ter krenila po poteh sebičnosti. Zato sta bila izgnana iz Raja ter izgubila Božjo milost. Ker sta zavrgla ljubezen, sta se morala soočiti s krutostjo sveta, katerega sta s svojo sebičnostjo ustvarjala sama.

Izvirni greh torej simbolizira odklon od naravnega spolnega akta, nekoč svetega dejanja, v katerem je človek zadovoljil telo in duha. Za spolni padec so odgovorne »temne sile«, konkretneje »padli angel«, ki je navdušil človeka za spolnost, oropano svetosti in ljubezni. Ko je orgazmični užitek postal prevladujoč motiv za spolni odnos, je živalski paritveni nagon prevladal, višji smisel spolnosti pa je prekrila tenčica pozabe. Dogodek, ob katerem se je rodil ego, pomeni duhovno nazadovanje človeštva, ki se do današnjih dni vse bolj poglablja. Zaradi spolne napake sta Adam in Eva izgubila pravico do bivanja v nebeškem vrtu božanske samozadostnosti, ki je naravno dana ozaveščenemu, popolnemu človeku.

Spolnost nam je bila dana kot najmočnejše in najpopolnejše sredstvo za plemenitenje nas in našega partnerja. Ker nismo le materialna temveč v prvi vrsti duhovna bitja, spolni odnos obsega združevanje tako telesa kot duha. Opuščanje duhovnega stika je tragična napaka kajti z reduciranjem duhovnosti se obsodimo na istenje z nepopolnim, minljivim in boleznim podvrženim telesom, ki je le orodje duše, ne pa naše bistvo. Resnično velik dogodek je zlitje duš; tako dosegamo kozmični spoj dveh izvornih polarnosti in dosegamo stanje božanske enosti in popolnosti. Zlitje duš je možno le ob popolni predaji partnerju (partnerki), kadar je med njima iskrena ljubezen. Združen tok spolne energije skozi telesi ljubečega para ustvarja osupljive učinke za oba: zdravi njuni telesi, polni vse organe z vitalno energijo in prinaša vsesplošno blagostanje telesa in duha; odpira in krepi duhovne darove in plemeniti človeka. Zato prava spolnost zagotavlja človeku telesno in duhovno blagostanje.

Po spolnem padcu je spolnost izgubila duhovno komponento. Seks je postal združevanje dveh teles zaradi telesnih užitkov; ljubezen med partnerjema zanj ni več pogoj. Toda prav ljubezen je tista, ki spolnosti da resnično moč in spolni odnos spremeni v tisto, kar je nekoč bil: praznik življenja.



Kako je človek izgubil sebe
(3)

Marsikomu ne gre v glavo, zakaj so – kot pravi religija – vsi ljudje obremenjeni z izvirnim grehom, ko pa sta napako zagrešila le prva predstavnika človeške vrste. Brez razumevanja, kaj izvirni greh dejansko je, nam ne pride na misel, da isto napako – izgubljanje semena in spolne energije, prakticiranje pomanjkljive spolnosti – ob vsakem orgazmu ponavlja vsak od nas. Ta napaka je povzročila zdrs človeštva v temo sebičnosti, a tega se z današnjo ravnjo razumevanja stvarstva ne zavedamo.

Kot omenjeno je do odklona od naravne spolnosti pri človeku prišlo kmalu zatem, ko je človek postal spolno bitje, v času Lemurije. V tretji zemeljski rasi je razmnoževanje pričelo potekati s spolno združitvijo moškega in ženske. Pri spolnem odnosu orgazma in spolnega užitka ni bilo.

Lemurijski človek, Adam-Kadmon, je svet zaznaval drugače kot mi. Materialni svet je bil takrat še v fazi zgoščanja in strjevanja, vse forme so bile še napol tekoče in spremenljive. Meja med človekovo zunanjostjo in notranjostjo je bila še nejasna; človek se je čutil kot del duhovnega sveta, opažal je tudi višje duhovne ravni narave in vesolja. Zrak je bil mnogo bolj barvit, obrisi predmetov niso bili ostri. Avre bitij so močno presegale fizično telo, bogovi, h katerim so se Lemurijci obračali, pa so bili vidni njihovim očem. Samozavedanje, osebna identiteta lemurijskega človeka je bila slabo izražena. Danes svet in samega sebe zaznavamo bistveno drugače, naš pogled v duhovne sfere pa je skoraj v celoti zastrt.

S spolno opredelitvijo udejanjena polarnost je pomenila napredek, prinesla pa je tudi kopico nevšečnosti: manjšo avtonomnost in večjo nebogljenost fizičnih teles, občutek mraza, teže, utrujenosti … Gnostiki pravijo, da so se številne duše začele upirati in zavračati življenje v fizičnih telesih. V takšnih pogojih je bilo treba povečati privlačnost bivanja v človeškem telesu. Človek je dobil orgazem in spolni užitek, kar je prineslo številne posledice.

Zaploditev otroka je bila od vsega začetka dejanje svetosti človeka, spolni odnos pa se je kot posvečen obred izvajal v posebnih templjih. Nikomur ni prišlo na misel, da bi občeval izven templja, na nesvetem mestu. Moški in ženska sta se združila ob sodelovanju posebnega svečenika. Ob spolni združitvi so na delu posebne duhovne sile, saj se lahko zgodi pomemben kozmični dogodek –utelešenje duše. Oploditev je potekala brez izliva semena, pač pa so duhovne sile poskrbele, da se je ena sama semenčica skozi telesne sokove prebila do jajčeca ženske in ga oplodila. Spočetje, do katerega pride brez prelitja semena in izgube spolne energije, se imenuje »brezmadežno spočetje«.

Toda prišlo je do dogodka, ki je usodno zaznamoval človeštvo. Zanj je poskrbel padli angel, nekoč velik in spoštovan svečenik, ki je postal genij zla. Ljudi je navdušil za spremembo spolne prakse. Zapeljani so pričeli verjeti, da lahko spolno opravilo povsem ustrezno opravljajo tudi brez pomoči in izven templjev, v svoj užitek. Svetost tega dogodka je vse bolj bledela in nazadnje popolnoma ugasnila. Ko so se zapeljani ljudje zopet pojavili pred svetišči, so bili odslovljeni z besedami: »Odidite, nedostojni!«

Lemurijski človek je s tem krenil na pot duhovnega nazadovanja, na kateri so pričele ugašati njegove duhovne sposobnosti in prirojene moči, obenem pa se je krepila njegova individualnost, njegov ego. Na videz nepomemben odklon od naravne spolnosti je povzročil daljnosežnejše posledice, ki se vse očitneje kažejo.

Kaj se je v resnici zgodilo? Pred spolnim padcem se je človek v duhovnem svetu počutil povsem »doma«, duhovna bitja pa je videl in občutil kot del duhovne skupnosti, ki ji pripada. Spolnega akta ni dojemal kot nekaj osebnega, pač pa kot najvišji izraz ljubezni, dejanje širšega pomena s kozmičnimi posledicami. Tudi sramu ni bilo in z njim želje po zasebnosti. Po padcu pa se je zaradi želje po telesnih užitkih zavest človeka začela zoževati. Od svojega duhovnega bistva se je vse bolj omejeval na tisto, kar je užitek omogočalo – na telo, ki je postajalo osrednji objekt njegovega zanimanja. A ne le njegovo, pač pa tudi partnerjevo telo, ki je užitek omogočalo. Vzniknila je želja, da bi to telo posedoval in ga izkoristil za čim večjo naslado. Rodil se je prvi ego, ego pohote.

S tem, ko so se potrebe telesa pomikale v ospredje, je zavedanje našega duhovnega bistva in duhovne dimenzije bledelo, oboje pa je vodilo v materialnost. Odvračanje od duhovnih temeljev je krepilo odvisnost od materialnih dejavnikov ter od spolnih uslug partnerja. S poglabljanjem v minljiv in z zakoni stvarstva bistveno bolj omejen materialni svet se je odprl neizčrpen poligon za izkušanje strahu in prakticiranje egoizma. Pogled na stvarnost se je začel tragično omejevati. Sebe in partnerja smo začeli obravnavati kot fizično telo, zavedanje, da je telo le eno od orodij našega kompleksnega, večdimenzionalnega bitja pa je bledelo. Postali smo prestrašena, nemočna bitja.

S spolno energijo dobro hranjeni človeški ego se je vse bolj »redil«. Ljubezenski akt – nekoč dejanje najvišjega izraza ljubezni – je postal »nečist«, sebično dejanje, omejeno le na telo in čutne užitke, v katerem duša ne sodeluje. Razum je prevladal nad čustvi, glava nad srcem, s tem pa se je svet ljubečih bitij pričel spreminjati v svet egoističnih posameznikov, ki v bližnjem opažajo predvsem objekt za izkoriščanje.

Spust v materialnost in razvoj ega je bila faza v razvoju, namenjena krepitvi naše individualnosti in občutka svobodne volje. Toda ob tem se krepi naša sebičnost, ego, zaradi vse večje zasužnjenosti duše pa postajamo vse bolj brezčutni. V smeri krepitve individualnosti smo šli predaleč. Dosegli in presegli smo zdravo mero, zdaj pa nam grozi, da bomo samovšečni in pohlepni uničili sebe in svet.

Brez ljubezni smo prepuščeni besnečim viharjem ega, ki nas pretvarjajo v razcepljeno, nesrečno in trpeče bitje, ki si prizadeva poiskati sebe tam, kjer se nikoli ne more najti. Čas je, da se zavemo, da brez povratka k ljubezni, najmočnejši sili v vesolju, za nas ni rešitve.

Človek je Raj zapustil skozi vrata seksa in le skozi ista vrata se lahko vanj vrne – z odpravo spolne napake torej. To bo lahko popravil le tako, da se bo od čutne spolnosti preusmeril v spolnost iz ljubezni. To ne pomeni povratka k občevanju v templjih pač pa prakticiranje spolnega odnosa, ki je akt združevanja duš, predaja ljubljeni/ljubljenemu in povratek k tistemu neopisljivemu izvoru, iz katerega izhajamo. Ob tem veličastnem dogodku pa vse ostalo preprosto zbledi.



Spolnost v novi luči
(4)

Ena od posledic materialističnega pogleda na stvarnost je tudi, da je naš pogled na spolnost tragično pomanjkljiv. Človeka obravnava le kot fizično bitje in duhovno komponento popolnoma prezre; prezre pa tudi dejstvo o spolni naravi vesolja. Razumeti spolnost pomeni dojeti širše razsežnosti življenja, ne le na mikro, temveč tudi na makro ravni. Sila, ki napaja vse v naravi, na vseh ravneh, je spolna sila, odraža pa se na različne načine: kot spolna privlačnost, privlačnost med kozmičnimi telesi (gravitacija), privlačnost med delci v strukturi atoma (jedrska sila) itd.

Naš svet je svet dualnosti, nasprotij. Življenje – nenehna sprememba – je pravzaprav neprekinjeno osciliranje med številnimi nasprotji, ki so razdeljena v dva tabora – jin in jang oziroma moškega in ženskega. Življenje je tako nepretrgan niz izbir in poteka kot nenehno odločanje med ženskimi in moškimi izbirami. Tudi vsako dogajanje lahko opišemo kot zaporedje sprememb, izbir. Prav te spremembe so tisto, kar ustvarja tok časa.

Izbira se pri živih organizmih dogaja iz trenutka v trenutek. Živeti modro pomeni uravnotežiti ženske in moške izbire. Bolj ko smo duhovno razviti, močnejšo žensko-moško harmonijo znamo ustvarjati. Vztrajanje pri nečem je ženska lastnost. Kadar ni spremembe, je izbrana možnost vztrajanja pri starem. Daljše vztrajanje pri enovrstnih izbirah povzroči izgubo ravnovesja in vodi v propad. Smrt je pojav, ko možnost odločitve in izbire ugasne.

Spolnost je najplemenitejši izraz dualnosti zato, ker obe nasprotji združuje v celoto. Ko se moško in žensko bitje zlijeta v eno(st), se zgodi dogodek kozmičnega pomena: ustvari se novo bitje, ki v sebi nosi izkušnje svojih staršev.

Spolna narava vesolja se mora odražati tudi v matematiki, ki je precizno orodje za popisovanje dogajanja v naravi. Tu operiramo s številkami in števili, med katerimi imata najpomemb­nej­še mesto nič in ena. Ničla in enka sta ponazoritev spolnega dogajanja na matematičen način.

Ali ste kdaj pomislili, kaj simbolizira številka ena (1)? To je simbol, ki spominja na falus. V njem se skriva moško načelo. Vedno začnemo šteti z ena, nikoli z nič, kajti začetni impulz v naravi daje moški. Ničla (0) pa nezgrešljivo spominja na ženski spolni organ. Ničla je izvor vsega; tako kot se vse rojeva skozi žensko spolovilo, tako vsa števila izhajajo iz števila nič. Zato ničla predstavlja tudi število neskončne vrednosti.

Moško in žensko število, 1 in 0, imata lahko družino – »otroke«. V najbolj uporabljanem, desetiškem številskem sistemu s številom članov 10 so to števila 2 do 9. A nobeno število ni pomembnejše od staršev, od 0 in 1. Druga števila ju na videz dopolnjujejo, v resnici pa gre le za simboličen, bolj zgoščen prikaz zaporednih izbir. Toda starša 0 in 1 lahko vse opravita tudi sama. V binarnem številskem sistemu, ki je temelj vseh računskih strojev in računalnikov, starša sama izvedeta vse operacije. Desetiško število pet (5) binarno zapišemo kot 101, torej gre za opredelitev sosledja moške, ženske in moške izbire.

Ustreznejša opredelitev spolnosti

Spolnost v najširšem pomenu besede pomeni dejavnost, vključujočo spolne organe, katere namen je zagotoviti čutne užitke, kdaj pa kdaj tudi potomstvo. A takšen pogled zgreši bistvo. Ne upošteva namreč dejstva, da je spolnost predvsem energijski pojav in se omeji le na posledice. Bistveno pri spolnem odnosu je, da se v telesu v zelo kratkem času zbere velika količina vitalne energije. Toliko vitalne moči v tako kratkem času ne moremo zbrati na noben drug način. Pa tudi izgubiti ne! Nobena druga aktivnost tudi ne more sprožiti tako obsežnega in usklajenega delovanja celotnega telesa.

Toda spolnost ni le akt zbiranja energije, temveč precej več. Naši spolni organi so ustvarjeni tako, da sta moško in žensko telo idealno povezljiva, združljiva s posebnim namenom: da si energijo in spolne substance v spolnem stiku izmenjata. Spolnost je proces izmenjevanja, prepletanja, prežemanja. Ne drži namreč, da le moški da svoje seme ženski; tudi on prejme od nje določene telesne sokove in energijo, ki v kombinaciji z njegovimi substancami sprožijo procese, vidne predvsem na subtilnih, energijskih ravneh.

Primerneje bi bilo torej reči, da je spolnost mehanizem za hipno mobiliziranje vitalne energije in telesnih sokov in njihovo izmenjavo med spoloma. Zgolj z energijo enega pola ne moremo ustvariti čudeža. Ko pa se združita spolna energija in sokovi moškega in ženske, se lahko zgodi čudež, kakršen je na primer nastanek novega bitja. Le spolni ogenj lahko ustvarja.

Da bi bila zgornja opredelitev spolnosti popolnejša, je treba dodati še tretji element – učinke. Poleg užitkov obstajajo tudi mnogo pomembnejši učinki, ki jih spolna energija ustvari, če jo ohranimo v človeškem telesu in usmerimo k doseganju plemenitih ciljev. Gre za doseganje plemenitenje materije in doseganje velike duhovne moči, kar je bilo v preteklosti najstrožje varovana skrivnost. Vključujejo fiziološke učinke – pomlajevanje in zdravljenje telesa, močno poživitev žlez in polnjenje vseh notranjih organov z energijo, ter psihološke oziroma duhovne učinke, ki odločilno pripomorejo k odpiranju in izgradnji duhovnih potencialov; o tem bomo več govorili kasneje. Na kratko povedano gre za drastično pospešitev našega psiho-fizičnega razvoja.

Z upoštevanjem zgoraj povedanega lahko zaključimo, da je spolnost sredstvo za krepitev telesne in duhovne vitalnosti ter plemenitenje človeka. Gre za mobiliziranje vitalnih moči ljubečega para za dosego psiho-fizičnega ali bolje rečeno telesno-duhovnega blagostanja. Takšen napreden proces, ki predstavlja opredmetenje ljubezni v najširšem smislu, spremlja tudi užitek, podoben kozmični ekstazi.

Nova opredelitev spolnosti meče nanjo povsem drugačno luč. Vsak pečat nečistosti ali celo grešnosti izgubi oporo. Kako takšno spolnost prakticirati, nam še ni jasno, očitno pa je, da njeno pravo poslanstvo pri običajnem seksu popolnoma zgrešimo.

V nadaljevanju bomo spolnost brez izgubljanja spolne energije in telesnih sokov, ki prinaša telesno-duhovno blagostanje, imenovali »napredna spolnost«, spolni odnos, pri katerem se to zgodi, pa »napreden spolni odnos«. Povem naj, da teh nazivov ne boste našli v literaturi. Uporabljam ju zato, da ju ločim od običajnega seksa in navadne spolnosti z orgazmom in izlivom semena, pa tudi od nekaterih drugih, taoističnih in tantričnih spolnih praks.

Nepoznavanje pravega poslanstva spolnosti ni le žalostno dejstvo, temveč je prava katastrofa, saj našo vitalno energijo namesto v zagotavljanja telesno-duhovnega blagostanja usmerjamo k prav nasprotnim ciljem. Žal se posledic ne zavedamo, čeprav so na dolgi rok očitne.

Zgornja opredelitev bistva spolnosti in njenega poslanstva je marsikomu tuja, ker v ozadju ni pravega razumevanja. Omejenim z materialističnim pogledom na svet so nam dogajanja v naši notranjosti ter o pojavih na subtilno-energijskih oziroma na duhovnih ravneh velika neznanka. Znanost se tem temam izogne, religije pa jih prikazujejo zamegljeno in na način, ki sodobnemu človeku ni blizu. Prvi šok je marsikomu že spoznanje, da fizično spolnost spremlja bogato dogajanje na subtilnih ravneh, ki niso dostopne fizičnim čutom.



Neznani potencial spolnega akta
(5)

Slišati je nenavadno, a spolnost je najboljše sredstvo za psiho-fizični in duhovni napredek. Na prvi pogled se zdi, da spolnost in duhovnost nimata nič skupnega, a resnica je prav nasprotna. Spolnost je rojevanje življenja, je pojav, ki omogoči rojstvo novega bitja, utelešenje duše. Torej sta spolnost in duhovnost tesno povezana.

Pomembno je razumeti, kaj nam spolnost nudi. A spolnost lahko resnično razumemo le, ko se poglobimo v širše razsežnosti življenja. Ta razsežnost je seveda najtesneje povezana z notranjimi dogajanji, ki pa jih razumemo šele, ko presežemo ozko zunanjo obravnavo človeka ter se poglobimo v njegov notranji svet, v duhovnost, v področje svetosti življenja.

Duhovnost je poglabljanje v skrivnosti življenja. Razumeti življenje pomeni vse kaj drugega kot spoznati njegovo fiziološko plat. O življenju vemo silno malo, saj se s tem vprašanjem skoraj nihče ne ukvarja. A pozor – govorimo o bistveni stvari, zaradi katere sploh obstajamo! Ne znamo pojasniti, kaj je tisto, kar majceno vodno strukturo z nekaj minerali spremeni v živo celico, niti kaj živo celico zapusti, ko ta umre, kaj šele, da bi znali modro živeti!

Življenja ni brez inteligentne, zavedajoče se življenjske sile. To silo najmočneje občutimo v spolnosti. Smisel življenja pa je občutiti njegov polni potencial, ali ne? To pomeni prisluhniti, občutiti dogajanje v notranjosti, ga opazovati in zavestno plemenititi. Napredek je posledica odpiranja duhovnemu znanju. Kje iskati pravo znanje, je vprašanje, ki se zastavi vsakemu iskalcu resnice.

Moja iskanja so me pripeljala na pot gnoze, ki zajema iz bogate duhovne dediščine človeštva. Gnostika je duhovna smer, ki proučuje življenje skozi lastno izkustvo. Pot gnostika je pot prebujanja zavesti in inteligence, razvijanja resničnih sadov notranjih moči in doseganje samozavedanja.

Ustanovitelj gnostične šole, Samael Aun Weor, uči, da je napredek človeštva možen le z revolucijo na dveh najpomembnejših področjih, ki omogočata pravi preboj zavesti: z revolucijo v psihologiji človeka - tu se vse vrti okrog osrednjega psihološkega problema – ega, in z revolucijo v spolnosti. Za napredno spolnost ali spolno magijo učitelj Samael trdi, da je najmočnejše orodje za razvoj človeka. Svojo vitalno energijo lahko edinole z njo usmerimo v razvoj svojih duhovnih potencialov. Vsi veliki duhovni mojstri so svojo veličino dosegli z njeno pomočjo. Seveda pa je možna tudi zloraba spolnosti, ko naša spolna energija služi krepitvi ega. To je seveda druga, neprijetna skrajnost.

Zaslepljeni z lažnim bliščem zunanjega sveta smo slepi za čudesa, ki se skrivajo v duhovni stvarnosti. A kdor si želi kakovostnejšega življenja, ne da bi se poglobil v svojo spolnost, ta ni storil niti prvega koraka.

Spolnost za duhovno rast

Da spolnost ni namenjena doseganju zgolj orgazmičnih užitkov, temveč ima pomembnejše poslanstvo, dokazuje že zgradba človeškega telesa. Spolni organi so tako pri ženski kot pri moškem neposredno povezani z najpomembnejšimi žlezami v možganih – češeriko (epifizo), hipofizo in žlezo ščitnico. Ženski ščegetavček (klitoris) je neposredno povezan s češeriko, na glavici moškega penisa pa si sledijo štiri področja od vrha proti korenu: področje hipofize, področje češerike, področje ščitnice in nadledvičnih žlez, na robu oziroma najširšem delu glavice pa je refleksno področje prostate.

Hipofiza ali možganski privesek je kot grah velika žleza na spodnji strani možganov, ki preko izločanja hormonov – teh je kakih deset – nadzoruje številne druge žleze z notranjim izločanjem, skupaj s hipotalamusom pa usklajuje delovanje vseh organov. Žleza češerika, podobna majhnemu storžku v samem središču možganov, pa je zagotovo eden najbolj življenjsko pomembnih in čudežnih delov človeškega telesa. Odgovorna je za razvoj duhovnih sposobnosti, zato so jo nekoč upodabljali kot simbol duhovne moči. Ko se staramo, češerika apni zaradi škodljivih učinkov umetnih substancfluoridov, hormonov in aditivov, umetnih sladil in še česa. Posebno nevarno je sevanje mobilnih telefonov in WiFi naprav, kajti visokofrekvenčni valovi večjih moči jo poškodujejo.

Pri spolnem odnosu tako neposredno spodbujamo žleze, ki so odgovorne za harmonijo v telesu in so bistven dejavnik pri našem psihofizičnem in duhovnem razvoju. Žal pa je pri običajnem kratkotrajnem seksu spodbuda prekratka za opaznejše učinke, nakopičena spolna energija pa ob orgazmu uide iz telesa.

Kakšen namen bi lahko imela povezava spolnih organov z omenjenimi žlezami? Odgovor je na dlani: spolnost v svojem originalnem namenu – kot dejanje resnične ljubezni - naj bi bila sredstvo za plemenitenje in duhovno rast. Velik energijski potencial, ki ga zberemo pri spolnem aktu, naj bi uporabili za naše najvišje dobro.

Pri naprednem spolnem odnosu pa omenjenih žlez ne spodbujamo le s fiziološkimi dražljaji, z draženjem spolovil, pač pa tudi tako, da vanje zavestno usmerjamo združeno spolno energijo. Taoisti in tantriki to prakso načrtno uporabljajo. Ko skozi obe telesi v ljubezenskem objemu, skozi hrbtenici, spolovila in glavi, usmerijo krožen tok moško-ženske energije, to oplemeniti vse organe in žleze na poti, jih vitalizira, zdravi in krepi. Pravijo, da ni boljšega načina za razvoj duhovnih potencialov in krepitev duhovne moči.

Ko govorimo o povezavi duhovnosti s spolnostjo, ne moremo mimo kundalini. Vse duhovne šole se ukvarjajo s tem pojmom. Na dnu našega telesa, v predelu trtice, se skriva v nas položena božanska sila, izvor naših magičnih moči, imenovana Kundalini. Ponazarjajo jo z ognjeno kačo, ki zvita na dnu telesa čaka, da se duhovno prebudimo. Gnostiki jo imenujejo Božanska Mati Kundalini in v njej vidijo izvorno silo Univerzuma, okultno moč, položeno v materijo. To moč pooseblja grška boginja Diana ali egiptovska Izida. Dvig kače po hrbtenici navzgor do možganov pripelje do razsvetlitve, najvišjega cilja duhovnih iskalcev. A dviga kače ni lahko doseči, saj je odvisen od prehodnosti naših čaker oziroma duhovne čistosti. Kundalini naj bi prebudili z jogijskimi vajami, z asanami, mudrami, s pranajamo in še čem, a učitelj Samael odločno zatrjuje, da se kundalini zares aktivira le ob prakticiranju spolne magije. Da je napredna spolnost glavno orodje za duhovni razvoj, je dobro varovana skrivnost.

Prezreti pa ne gre še enega vidika spolnosti, ki presega fiziološko in energijsko obravnavo: stika duš. Ustrezen (napreden) spolni akt je za dušo vrhunsko doživetje. Kaj se zgodi, ko se duši, duhovni biti ljubimcev, dotakneta, objameta, prežameta? Tu seveda ostanemo brez besed, kajti jezik ne premore niti besed za opis posameznih dušnih stanj, ki pri tem nastanejo, niti ne more izraziti občutkov, ki se ob tej porajajo. Jasnovidni vedo povedati, da skupna avra objetih duš močno zraste, se poveča in dobi osupljivo moč. Kot beremo pri učitelju Samaelu, je to moč možno s prošnjo duhovnim silam, ki v aktu asistirajo, usmeriti v uresničitev visokih osebnih življenjskih ciljev.

Pri napredni spolnosti ne gre za izvajanje tehnik, ki povzročijo zgoraj opisane učinke. Vse se dogaja kot spontan, z ljubeznijo voden proces medsebojnega zlivanja teles in duš, brez načrtovanja, v ozračju popolne sproščenosti. Takšen spolni akt si resnično zasluži naziv praznik življenja.



Spolnost in religija
(6)

Spolnost in duhovnost sta povezani. Tudireligije, katerih poslanstvo je razlagati duhovne pojave, ne morejo mimo dejstva, da je spolnost izvor življenja. Spoznali smo že, da je spolnost največja moč človeka in tudi orodje za dosego razsvetlitve, najvišjega spoznanja, a ta informacija je bila doslej dobro varovana. Spolnost je pomemben predmet obravnave večine religij, kar pa pred verniki dobro skrivajo.

V ozadju vseh religij se skrivajo ista gnostična spoznanja, ki pa jih predstavlja vsaka po svoje. Tudi temeljna usmeritev krščanstva ne more skriti gnostičnega duha, vendar pa so izvorno čista izročila cerkveni voditelji krepko izmaličili, spremenili ali celo izbrisali. O spolnosti govorijo na skrivnosten način, tako da je težko razbrati, kaj se skriva v ozadju. V kasneje odkritih evengelijih (l. 1945), predvsem tistih iz knjižnice v Nag Hammadiju – Filipov, Petrov, Tomažev in Judov evangelij, najdemo pomembna sporočila ranega krščanstva, ki razjasnijo marsikaj iz Jezusovega učenja, tudi v zvezi s spolnostjo. Eno od najpomembnejših je, da je ljubezenski odnos moškega in ženske enako svet kot odnos človeka do Boga, kajti partnerja prav skozi ta odnos dosežeta spoznanje Boga in odrešitev. To je enako sporočilo, ki so ga pred Jezusom oznanjali avatarji in duhovni učitelji človeštva.

Sveto pismo, temeljni dokument krščanstva, bi lahko kratko povzeli takole. Prva človeka, Adam in Eva, sta srečno živela v Raju, potem pa sta zagrešila izvirni greh in bila iz Raja izgnana. Zašla sta v težave, ker sta kršila božje postave ter se odvrnila od Boga. Toda Bog je poslal Jezusa, svojega sina, da človeštvo pouči o pomenu ljubezni do Boga in do človeka. Jezus je zastavil vse svoje napore, da bi nas zopet pripeljal domov, k Bogu, a ga nismo razumeli.

Izhodiščni dogodek, ki sproži celotno svetopisemsko dogajanje, je torej izvirni greh, v katerem smo že prepoznali spolni prekršek. Vendar pa kljub njegovim usodnim posledicam v Svetem pismu ni izrecno pojasnjeno, za kakšno konkretno napako je pravzaprav šlo. Ali z vcepljanjem strahu pred Bogom – kar počne Stara zaveza – in z zgledi, kako naj Boga vzljubimo – po Jezusovem zgledu – ne da bi vedeli, v čem grešimo, lahko dosežemo odpravo napake?

Ko poskušamo stvarem priti do dna, se nam pojavi vrsta vprašanj. Zakaj je v krščanski religiji spolnost zastrta? Zakaj telo velja za grešno, nečisto, spolni odnos, ki ni namenjen spočetju otrok, pa za nečistovanje? Zakaj je odnos med moškim in žensko popolnoma izkrivljen; položaj moškega je povzdignjen, ženska pa je odrinjena na obrobje? Pri vsem omenjenem gre za poseganje na področje spolnosti. O teh vprašanjih bo več govora kasneje.

Simbolika križa in heksagrama

Da je spolnost kot bistveni element vključena v same temelje krščanske religije, dokazuje njen osrednji simbol – križ, ki velja za enega najmočnejših simbolov nasploh. Nepoučeni v tem simbolu prepoznavamo predvsem mučilno napravo, na kateri je bil Jezus iz Nazareta križan, kar vzbuja v nas neprijetno, tesnobno počutje. Toda temeljna simbolika križa je povsem drugačna.

Križ nakazuje, da je stvarstvo v znamenju dveh sil, dveh vidikov – moškega in ženskega, jina in janga, ki sta temeljni načeli stvarstva. Vodoravna, ležeča prečka križa simbolizira žensko načelo ali vagino (v sanskrtu joni), navpična pa moško načelo oziroma penis (v sanskrtu lingam, v latinščini falus). Sekanje prečk nakazuje, da je srečanje moškega in ženskega principa izvor vsega življenja in kozmičnih moči, spolni akt pa sredstvo za rojstvo novega življenja, pa tudi odrešitev.

Pri zgodnjih krščanskih skupnostih je bil križ enakokrak (imenovan tudi grški križ), pogosto vrisan v krog, ki simbolizira Enost, kasneje pa je bila navpična prečka podaljšana (latinski križ), s čemer je bil pravi pomen zabrisan, obenem pa je križ postal podoben mučilni napravi. Nekatere verske sekte, ki so poznale resnični Jezusov gnostični nauk, denimo vitezi templjarji, so kot svoj simbol uporabljale enakostranični križ.

Stari Egipčani so namesto križa uporabljali nekoliko drugačen simbol – ank, ki se od križa razlikuje po tem, da sta spolni načeli grafično nekoliko konkretneje nakazani. Moško načelo je, tako kot pri križu, v spodnjem delu simbola ponazorjeno z vertikalno črto, zgornji del pa z mandljastim ovalom – nazornejšim prikazom ženskega spolovila – ponazarja ženski princip. Oba organa se dotikata na ločilni, vodoravni črti. Sporočilo je identično!

Enakostranični križ z zakrivljenimi roglji se imenuje svastika, življenjsko kolo, ki je prastar budistični in hinduistični simbol, pa tudi poganski simbol sreče. Uporabljal ga je tudi Hitler, ki pa je smer vrtenja zasukal, da se vrti v levo … in priklical nesrečo.

Tudi muslimanski simbol zvezde z mladim Mesecem simbolizira isto stvar – sveti spoj moškega načela (zvezde ali Sonca) z ženskim (Mesec), s katerim se doseže božansko.

Temeljna simbolika križa je torej zlitje moškega in ženske, torej ljubezen, njegovo sporočilo pa, da pot do cilja, osvoboditve, vodi skozi spolni odnos! Ko razumemo pravi pomen tega simbola, nas ta navdaja z optimizmom in krepi vero v ljubezen, ki je bila temeljno sporočilo Jezusovega delovanja.

Gnostiki omenjajo še en pomen križa. Vodoravna črta predstavlja materialni, fizični razvoj, navpična pa duhovnega. Prebujen človek mora zasledovati oba.

Enako simboliko kot križ ima tudi heksagram, šesterokraka ali Davidova zvezda, simbol judovstva. Sestavljena je iz dveh enakostraničnih trikotnikov; s konico navzgor obrnjeni ponazarja moški vidik, navzdol obrnjeni pa ženskega. S prekrijem trikotnikov oziroma združitvijo moškega in ženskega principa dobimo šesterokrako zvezdo, ki ima enak pomen kot križ: moško in žensko načelo sta izvorna arhetipa stvarstva, spolni akt kot dejanje njune združitve pa je izvor življenja.

Portali gotskih cerkva ne spominjajo po naključju na vagino, kupolaste zgradbe katedral in mošej pa na maternico. V zvonikih cerkva in muslimanskih minaretih ter obeliskih je zlahka prepoznati simbol falusa. Ali menite, da je naključje, da v najpomembnejših svetovnih prestolnicah (denimo v Rimu, Londonu ali v Washingtonu) zgradba s kupolo in obelisk vedno nastopata v paru?

Vidimo torej, da je tudi pri krščanstvu – kot pri vseh religijah, ki temeljijo na gnostičnih temeljih – spolnost osrednji koncept, ki daje smisel vsemu ostalemu. V tem se krščanstvo prav nič ne razlikuje od hindujskega pojmovanja, pri katerem je simbolika veliko iskrenejša, odkritejša – čaščenje spolnih organov, lingama in jonija. Razlika je predvsem v tem, da krščanstvo spolnost dosledno prikriva in navzven celo zatira, hinduizem pa se z njo sooča, čeprav »navadnim« hindujcem globlja simbolika ni več jasna in razumljiva.

Pravo sporočilo religij je, da vse stvarstvo temelji na načelu ljubezni, na srečevanju moškega in ženskega načela, kot tudi to, da je spolni akt kot dejanje ljubezni pot do naše uresničitve. Ko je svet krenil v smeri krepitve ega, sporočilo križa – sporočilo ljubezni in ljubečega povezovanja spolov – ni bilo več zaželeno. Pa vendar to sporočilo tisti, ki imajo dovolj duhovnega znanja, še vedno lahko razberejo.



Spolnost v evangelijih
(7)


Čeprav nam osrednji krščanski simbol, kot smo videli, govori o spolnosti, so v Svetem pismu, ki ga sestavljajo štirje glavni evangeliji, sporočila o spolnosti dobro zamaskirana, kar pa ne velja za kasneje odkrite evangelije. To ni presenetljivo, saj so bili prvi kristjani gnostiki, ki so dobro poznali in uporabljali moč spolnega ognja.

Rano krščanstvo je sestavljala skupina slabo povezanih gnostičnih skupnosti z različnimi tolmačenji Jezusovih sporočil. Običajno se je vsaka opirala na enega od številnih evangelijev. Jezus je bil gnostik, izvirna krščanska cerkev, katere poglavar je bil apostol Peter, pa je bila gnostična cerkev. Jezus je bil poročen in je s svojo družico Marijo Magdaleno, ki jo je Cerkev v verski doktrini – tako kot vse ženske – odrinila in razvrednotila, prakticiral napredno spolnost.

Nekateri voditelji gnostičnih skupin so imeli globoka lastna duhovna izkustva Boga in so razumeli ezoterični, tajni pomen biblijskih zgodb ter skrivnost spolne magije; govorimo o »Petrovi liniji«. Več pa je bilo Pavlovih sledilcev, ki so razumeli sporočilo ljubezni, niso pa bili sposobni sprejeti praktične poti, poti popolne spolnosti oziroma spolnih misterijev. Njihova pot je bila predvsem slepa vera, ki je postopoma prerasla v fanatizem. Spolnost in vse, povezano z njo, so zavračali. Žal je prav Pavlova linija prevladala, zgradila močno cerkveno hierarhijo, odrinila in zatrla vse ostale. Vse sledilce so doletele številne neprijetne posledice, s katerimi se soočamo še danes. Jezusova zgodba in originalni evangeliji so bili močno spremenjeni, Jezusova sporočila svetu pa so doživela več zaporednih cenzur.

Človeška spolnost je bila razglašena za nečisto in grešno, razen tiste, namenjene zaploditvi potomstva. Takšna spolnost seveda ne spodbuja k temu, da se moški in ženska v spolnem aktu zlijeta in v spoju duš dosežeta stik z božanskim Očetom. Naravno ravnovesje med moškim in ženskim polom je v krščanski religiji zrušeno.

V drugem stoletju je Lionski škof Irenaeus iz široke palete evangelijev izbral štiri primerne, vse ostale pa prepovedal. Bil je velik borec proti gnosticizmu in je sprožil obračunavanje z vsem, kar je dišalo po mistiki, magiji in nadnaravnem. Cesar Teodozij je razglasil vse ostale evangelije za krivoverske in v naslednjih stoletjih so bili poskriti ali uničeni.

Za ogromno škodo je poskrbel tudi Cesar Konstantin. Nekdanji svet matriarhalnega poganstva je spremenil v patriarhalno krščanstvo, pri čemer je demoniziral ženskost in ženske izobčil iz aktualne religije. Ženska, ki je dotlej veljala za nepogrešljiv ključ za človekovo razsvetlitev, je bila vržena iz vseh božjih hramov. Iz Svetega pisma je bilo na drugem cerkvenem koncilu l. 553 izločeno tudi učenje o reinkarnaciji človeka.

Toda leta 1886 je bil v egiptovski puščavi najden Petrov evangelij, ki so mu v 20. stoletju sledila nova odkritja: evangelij po Tomažu, Judi in Mariji Magdaleni. Ko pa je bila l. 1945 v gornjem Egiptu najdena knjižnica Nag Hammadi, zbirka trinajstih starodavnih zapisov s preko petdeset besedili, je bil človeštvu znova vrnjen velik del gnostičnega znanja, za katerega je veljalo, da je bilo v bojih Cerkve s heretiki izgubljeno. Tako smo prišli do Tomaževega in Filipovega evangelija, Evengelija resnice, Razlage duše in drugih pomembnih besedil, ki Jezusovo učenje in sporočila ranega krščanstva razkrijejo v mnogo jasnejši luči.

Iz novo odkritih besedil je razbrati več pomembnih Jezusovih sporočil. Eno najpomembnejših je, da ljubezenski odnos moškega in ženske enako svet kot odnos človeka do Boga, kajti partnerja prav skozi ta odnos dosežeta spoznanje Boga in odrešitev. Gre za enako sporočilo, ki so ga že mnogo pred Jezusom oznanjali veliki avatarji in duhovni učitelji človeštva. Že bežen pogled zadostuje za spoznanje, da so pred krščanstvom božanstva vedno častili v moško-ženskih parih: Krišno in Radh, Ramo in Sito, Šivo in Parvati …

V Filipovem evangeliju in v zvitkih iz Nag Hamadija tudi izvemo, da je smrt ženske ali moškega posledica spolne razdvojitve oz. diferenciacije človeka. Preden sta padla v izvirni greh, sta bila pri Očetu v Raju združena v Enosti. S padcem se je vse spremenilo. Kristus je prišel, da bi njuno rano zacelil, razkril stapljanje duš v ognju ljubezni kot pot do ponovnega zlitja in tako ohrabril tiste, ki se želijo vrniti k Očetu.

Pomembna je še ena podrobnost: odrešitev ni bila obljubljena vsem, temveč le tistim, ki bodo ljubezen – predvsem tisto med moškim in žensko – zopet povzdignili v dejanje svetosti. Povedano drugače – Raj si zaslužimo le s čisto spolnostjo, ki vključuje elemente spolne magije. Uporabo spolnih misterijev v spolnosti sem v svoji knjigi poimenoval »napredna spolnost«.

Starodavno skrivnost spolne magije, ki govori o naravnem obvladovanju, razvijanju in oplemenitenju naše uspavane spolne energije za dosego naše popolne preobrazbe, so poznala in skrbno varovala vsa najnaprednejša in najčistejša človeška bitja. To skrivnost gnostiki poimenujejo sveta alkimija ali Arkana A.Z.F., tantriki maithuna, Tibetanci pa yab-yum.

Ko znamo razbrati skrivni pomen besedil Svetega pisma, ugotovimo, da uči o transmutaciji spolne energije, torej o istem kot gnostični tantristi z vzhoda. Žal pa je malo takšnih, ki o tem kaj vedo, in še manj tistih, ki si drznejo o tem govoriti. Spolna magija je bila zlorabljena za namene tistih, ki služijo temi; uporabljajo jo za zasužnjevanje zavesti, čaščenje spolne sle, krepitev strasti ter za naše razčlovečenje.

Izgon iz Raja je bil, kot smo omenili, posledica nespoštovanja misterija spolnosti. Kako se vrniti v Raj (v simbolnem pomenu) je bilo javno razkrito šele preko mojstra Samaela, pred tem pa ni bilo nazorno pojasnjeno v kakem dostopnem besedilu ali duhovnem sistemu.

Kristus je bil poslan človeštvu, da bi ga naučil, kako s pravo spolnostjo zopet zbuditi v sebi božansko bitje; to simbolično pomeni vračanje v Raj. V omenjenih tekstih iz Nag Hammadija pa ni razkrito le dejstvo, da je spolnost najsvetejši zakrament, temveč je tudi razloženo, kako ga izvajati v realnem življenju. Čist spolni odnos vodi k drugemu rojstvu, o katerem Jezus govori Nikodemu, in v nas se rodi Kristus, kar predstavlja povratek človeka v nedualno Enost. V takšnem spolnem odnosu, ki ga vodi Duh in ne spolni organi, se rojeva nekaj nesmrtnega, težke in grobe energije se prečiščujejo v božansko svetlobo.

Vsakdo lahko v sebi ob ustreznem duhovnem čiščenju in prakticiranju spolne magije zbudi dovolj visoko zavest, da začuti Stvarnikovo moč – Kristusa v sebi.

Skrinja zaveze

Skrinja zaveze je najsvetejši predmet čaščenja starih Hebrejcev, a tudi krščanstvo, ki se v številnih podrobnosti naslanja na hebrejsko Biblijo (Tanakh), je ta predmet postavilo med najpomembnejše verske relikvije.

Kakšen je, če nekolikopoenostavimo, pravi simbolni pomen Skrinje zaveze? Da bi to dognali, je treba razvozlati pomen predmetov v njej. Kot navaja Sveto pismo, so bili v njej: Mojzesove plošče Zaveze z vklesanimi desetimi božjimi zapovedmi, zlata kupa z mano (Sveti gral) in Aronova palica. Po opisih iz babilonskega Talmuda sta se na pokrovu skrinje nahajala dva kerubina z razprostrtimi krili. Kako si vse to razlagati?

Mojster Samael pokaže, da so vse to spolni simboli. Aronova palica je simbol falusa, zlata kupa je simbol vagine (kupa je znan gnostični simbol zanjo), plošče Zaveze z desetimi božjimi zapovedmi pa so navodila za izvedbo »čarovnije ljubezni«, spolne magije, ki prebudi Mojzesovo bronasto kačo – kundalini.

Kot vemo, sta kerubina angela, ki ju je Bog postavil na vhod v Raj, ko sta ga Adam in Eva zapustila. Pri izvirni skrinji se kerubina na pokrovu nahajata v položaju, ki spominja na položaj ljubimcev v tantričnem odnosu (a pozor - pri kasnejših upodobitvah so kerubina ločili); moški kerubin je v položaju lotosa, ženska pa mu sedi v naročju. Njuno simbolno sporočilo: v Raj lahko prideš le preko svete spolnosti. Spolni akt je svet; preko njega prideš do zaklada, ki se nahaja znotraj.



Grešna spolnost in odrinjena ženska
(8)

V krščanski religiji veljata telo in spolnost za grešna, spolni organi za nečiste, ženski spol pa je v primerjavi z moškim v podrejenem položaju. To je v nasprotju s starimi religioznimi kulti Grčije, Egipta, Perzije, Indije, Mehike, Peruja in drugih, ki so visoko cenili spolnost in spoštovali enakopravnost spolov. Zakaj je v krščanstvu prišlo do teh anomalij? Vas prepriča razlaga, da žensko telo in spolni organi usmerjajo k čutni, živalski spolnosti?

Če ne pristajamo na površinsko obravnavo, si moramo stvari ogledati nekoliko podrobneje. Stari narodi na vzhodu so častili predvsem Sonce, falus, ogenj in kačo. V kultu Sonca so se častilci obračali h kozmičnemu Kristusu, ki je isto božanstvo kot hinduistični Višnu, egipčanski Oziris ali Ra, grški Zevs, rimski Jupiter, azteški Quetzalcoatl itd. Krščanstvo slika Kristusa kot učlovečeno božansko bitje, ki je sin Boga Očeta. Gnostiki ga obravnavajo kot najvišjo duhovno entiteto našega vesolja, ki domuje v centralnem Soncu naše galaksije, Siriju. Na nas nenehno siplje božanski ogenj, življenjsko silo, ki napaja vso kreacijo in daje življenje svetovom, planetom in živim bitjem. Vse stare človeške civilizacije od lemurijske dalje so to silo častile kot izvor življenja, po atlantidski pa se je čaščenje v obliki kultov preneslo v starodavno Indijo in Egipt. Pri krščanskem čaščenju Kristusa se torej obračamo k istemu božanstvu, ki so ga častila stara ljudstva.

Tu pa se podobnost krščanstva s starimi verovanji konča. Poglejmo si kult falusa. Nekateri zgodovinarji ga obravnavajo kot znamenje barbarstva, poganstva in brezboštva, a visoko inteligentni eliti faraonov in svečenikov falus ni bil simbol boga užitkov. Bil je simbol plodnosti, ustvarjalca novega življenja, pa tudi ustvarjalnosti in moči. Spolni organi moškega in ženske so bili pri starih civilizacijah spoštovani tako kot Stvarnik sam, saj se skozi njih najkonkretneje izraža njegova moč na mikrokozmični ravni. Spolovila so bila zanje sveti organi, »prebivališče Boga«, zato pri priseganju roke niso polagali na srce, temveč na spolovilo. Danes spolne organe obravnavamo kot nekaj vulgarnega, grešnega in sramotnega, ostudni izrazi za spolne organe pa se uporabljajo kot najgrše psovke.

Pri alternativnem zdravljenju zdravilec – bioenergetik – prenaša magnetni tok preko rok ali oči. Toda penis in vagina sta tisočkrat močnejša prenosnika energije od vsakega drugega oddajno-sprejemnega organa. Sta organa, ki prevajata in udejanjata ogenj kot izvor življenja. Tega na makrokozmični ravni ponazarja Sonce.

Kult Sonca in falusa sta bila vedno ozko povezana, kajti sončna božanstva so vedno povezana s plodnostjo; v falusu je potrebno gledati ustvarjalno moč Sonca. V vseh časih, na vseh kontinentih in pri vseh ljudstvih je bila plodnost kot vir življenja temelj vseh učenj in verovanj. Zakaj ga krščanska religija zavrača? Zakaj zavrača tudi kult ognja in kače?

V kultu falusa so vsebovane skrivnosti spolne magije, v kultu ognja pa se časti ognjena sila, kundalini. Krščanska doktrina zavrača vse, kar diši po spolnosti, naravnih silah in močeh, ki človeka povezujejo z naravo. Pometla je s kozmičnimi atributi in moško-žensko uravnoteženostjo ter v ospredje postavila eno samo božansko avtoriteto, ki se razkriva preko božjega sina, Kristusa.

Krščanska religija izhaja iz hebrejske religije; obe sta patriarhalni. V nasprotju s starimi verskimi sistemi - številni med njimi so tantrični - je v patriarhalnih religijah verska moč utemeljena na moškem vodilnem liku - patriarhu. Tantrična verstva takšnih avtoritet ne potrebujejo, saj je tantrični par samozadosten in stabilen, svojo moč črpa iz spoja moško-ženske polarnosti, ki jo najbolje izkoristi v naprednem spolnem odnosu. Tantrične religije ne potrebujejo posrednikov, ki v patriarhalnih sistemih tvorijo višjo kasto - hierarhično cerkveno strukturo z monopolno vlogo pri tolmačenju verske dogme. Cerkev ima pozitiven odnos le do moči, ki prihajajo od Boga in pri katerih je sama udeležena kot posrednik.

Nič čudnega torej, da je v patriarhalnih religijah, tudi v krščanski, spolnost odrinjena in z njo vse, kar izenačuje vlogi spolov, krepi spolno moč in izkorišča spolnost za telesno-duhovni napredek. Obsojene so vse tantrične prakse in vsak spolni odnos, ki odstopa od cerkveno zapovedane norme, ki torej ni namenjen spočetju potomcev.

Ženska je v patriarhalnih religijah odrinjena na obrobje. Neželena je iz več razlogov. Kot bitje, skozi katerega se rojeva novo življenje, ima posebno naravno poslanstvo, sposobnosti in moči. Ženska je bolj povezana s svojimi naravnimi koreninami in notranjim bistvom kot moški, z močnejšo intuicijo pa je tudi bolj v stiku s svojimi nadčutnimi močmi in duhovnimi darovi. V času, ko so z religijo odrinjene ženske pokazale nekaj svojih potencialov, je to nagnalo takšen strah v kosti cerkvene hierarhije, da so z lovom na čarovnice uprizorili pravi pokol žensk. Tragično je končalo na sto tisoče, morda celo milijone žensk; dovolj je bilo, da so inkvizitorji le posumili, da bi utegnile ogroziti avtoriteto Cerkve. Strah pred žensko premočjo je imel grozljive posledice.

V očeh Cerkve je moteče še eno dejstvo: zaradi svoje naravne vloge je ženska nezanesljiva vernica; nepredvidljiva je, ker je mnogo bolj emocionalno vodena kot moški, obenem pa je usmerjena prvenstveno k varovanju svojih otrok in družine; ni cilja, ki bi bil ženski pomembnejši kot varno domače ognjišče. Ker sledi svojim primarni, naravni vlogi, je kot vernica nezanesljiva: ko joče otrok, pozabi na vse, ne zanima je niti Bog, niti politika.

Nevarnim, nezanesljivim, »iracionalnim elementom« se skušajo religije izogniti. So racionalni sistemi, ki temeljijo le na razumu, nedvoumnih pravilih in redu in so lahko uspešne le, če izključujejo vse iracionalne, čustvene komponente in nevarne posameznike. Zato ima osrednjo vlogo moški, ki je sam po sebi racionalno, stabilno, emocionalno manj obremenjeno bitje, ki je sposoben premočrtno in brezkompromisno slediti umetnim ciljem, kakršne postavljajo religije.

Zaradi dominantne vloge moškega patriarhalne religije ne priznavajo, da je moški brez ženske nepopoln in njegovo poslanstvo brez ženske nesmiselno. Da bi se kar se le da zavarovali pred konflikti, so ženski element iz religiozne doktrine preprosto odstranili. Ženskam, ki ne morejo biti članice cerkvene hierarhije, niti duhovnice in razlagalke verskega nauka, so tako odvzete vse možnosti, da bi se skozi strukturo Cerkve dokopale do kakršne koli moči. Dovoljeno jim je le, da se udejstvujejo na najnižjem nivoju, v najponižnejši vlogi redovnic, »Kristusovih nevest«, ki so zaobljubljene edinole Odrešeniku.

Religije niso namenjene duhovno močnim ljudem pač pa vernikom, ki potrebujejo duhovno oporo in tolažbo. Moški in ženska, ki se ljubita, ne potrebujeta nobene religije, opore ali zunanjega sistema, ki bi življenju podeljeval smisel. Zadošča jima, da imata drug drugega, se vzajemno podpirata in rasteta na naraven način.

Odveč je povedati, da neharmonični spolni koncept, kakršnega prinaša krščanska doktrina, ne prispeva h resnični duhovni rasti vernikov. Toda življenje je samo po sebi paradoks. Smisel življenja se nam razkrije šele, ko pride smrt. Vrednost ljubezni lahko prepoznamo šele, ko smo soočeni z njenim nasprotjem. Pomen ženske pa je lahko prepoznan šele takrat, ko je ženska poteptana. Šele z usihanjem moškosti dandanes prepoznavamo pomen prave moškosti. Tudi odnosi lahko postanejo harmonični šele, ko smo doživeli njihov polom. Naša življenja potekajo med številnimi skrajnostmi, naj nam bo to všeč ali ne.



Preobrazba spolne energije
(9)

Spoznanje, da lahko spolnost človeku nudi bistveno več kot le čutne užitke, vodi k še tehtnejši ugotovitvi: pravilna izraba spolne energije je ključ človeške evolucije. S to trditvijo soglašajo alkimisti, kabalisti, taoisti, tantriki, mistiki, jogiji, katari, templjarji, magi in tudi številni sodobni avtorji.

Kako pojasniti to dejstvo? Da materija služi duhu in ne obratno, ni dvoma. Stvarstvo je poligon za razvoj duha; duh oziroma zavest se razvija ob materialnih objektih. Tudi energija kot posebno stanje materije služi duhu. Preobrazba spolne energije v duhovno je ena od najučinkovitejših metod razvitih bitij za krepitev zavesti.

S preobrazbo ali transformacijo spolne energije v duhovno so se ukvarjale vse napredne stare kulture ter duhovne in ezoterične šole sveta, seveda skrito pred očmi javnosti. Skope informacije o tem, ki so prodrle v javnost v Egiptu, Indiji, Tibetu ali Evropi, so bile običajno na nejasni, abstraktni, teoretični ali teološki ravni, praktične metode pa so bile še bolj zakrite.

Alkimisti so svoje raziskave seksualnosti in spolne magije skrili pod pretvezo, da se ukvarjajo s kemičnimi in metalurškimi raziskavami, s pretvarjanjem navadnih kovin v zlato, kar je pozneje tlakovalo pot pravi kemiji. A iskanje »kamna modrosti« je bilo vse kaj drugega kot je bilo videti. Njihov pravi cilj je bil s spolnim ognjem okrepiti duhovno moč, se dokopati do najvišjih modrosti ter si celo zagotoviti nesmrtnost.

V Indiji in na Kitajskem so tantriki in taoisti že pred tisočletji razvili dodelan seksološko-antropološki sistem. S preobrazbo surove, telesne energije so pospeševali svoj razvoj, razvijali sončna telesa in se dvigovali na višje ravni zavesti. Taoisti so trdili, da s pravilno uporabo spolne energije lahko zgradimo neprebojno telesno obrambo. Za tako okrepljeno telo noben napor ni pretežak. Duhovna moč zagotavlja trdno zdravje, življenje globokega in polnega diha, radost bivanja in veselje ustvarjanja. Svoje znanje so strogo čuvali in zaupali le posvečenemu krogu in cesarskemu dvoru. V zadnjem času pa se to neprecenljivo znanje počasi in sramežljivo odkriva javnosti.

Tudi med starimi učenjaki v Evropi jih je bilo veliko posvečenih v skrivnost spolne energije. Eden najvidnejših je bil Theophrastus Paracelsus, znameniti zdravnik in izvrsten alkimist iz 16. stoletja, ki je imel izjemno medicinsko znanje. V zvezi s transformacijo spolne energije je zapisal:

»Vsi organi človeškega sistema, njihove moči in dejavnosti enako prispevajo k nastanku semenske tekočine ... Semenska tekočina je esenca človeškega telesa, v kateri so zastopani vsi telesni organi v popolni obliki … V semenski substanci ni le bistvo življenjske sile, temveč tudi izvor ustvarjalnosti«.

Nadalje je trdil, da stik moškega s privlačno žensko spodbudi proizvodnjo zelo kakovostne bio-fizične energije, ki jo lahko tudi izločimo iz semenske tekočine. To ločevanje naj bi se dogajalo s pomočjo nekakšne »prebave« in notranje vročine, ki v moškem nastane zaradi bližine ženske, ob misli nanjo ali ob stiku z njo, podobno kot zagori kos lesa, če ga izpostavimo zgoščenim sončnim žarkom. Podobnega mnenja so bili tudi taoisti; govorili so sproščanju energije semena z učinkovanjem »notranje vročine« ali »kuhanjem semenske tekočine, da bi dobili paro«. Veščino sproščanja te izjemne vitalnosti pa pridobi le tisti, ki obvlada zadrževanje semena pri spolnem odnosu. Prelivanje semena – zanje najplemenitejše substance v telesu – je za taoiste zločin. V spolnem odnosu predelana, transformirana substanca deluje pomlajujoče in predstavlja eliksir življenja.

V petem nadaljevanju te kolumne smo govorili o tem, da je transformaciji spolne energije tesno povezana s kundalini, energijsko »kačo«, ki počiva na dnu hrbtenice. Vse duhovne tradicije so si edine, da ta prebujena spolna moč transformira zavest. Ko se dvigne po treh hrbteničnih kanalih, idi, pingali in sušumni, navzgor do višjih čaker v možgane, povzroči izjemno doživetje, iluminacijo ali razsvetlitev, vrnitev v absolut. Spodbudi odpiranje zavesti višjemu duhovnemu kraljestvu in omogoči doseganje najvišjega duhovnega cilja – samospoznanje.

Zanimivo je, da kundalini le redki povezujejo s spolno energijo, čeprav je jasno, da v človeškem telesu ni druge energije, ki bi imela takšno moč. Naj gre za usmerjanje spolne energije z jogijskimi vajami ali za uporabo spolnega akta za dosego duhovnih ciljev, v obeh primerih gre za isto dejanje: izkoriščanje moči spolnega ognja.

Moško seme, v alkimiji imenovano »ens seminis«, ni le fizična substanca. V njem se nahaja ogenj življenja, ki je izraz naše resnične narave. To je ogenj naše »oljne svetilke«. Če seme prelivamo, potrošimo olje in ogenj ugasne. Prelitje semena pa so alkimisti imenovali »prelitje Hermesove kupe«. Da bi se vrnili v Raj, je treba ogenj in s tem olje v svetilki nenehno ohranjati in vzdrževati. Srednjeveški alkimisti so v semenu videli »vitriol«. Ta beseda je kratica (Visita Ineriora Terrae, Rectifando Invenies Occultum Lapiderm), ki pomeni »obiščite notranji svet, kjer boste s spremembo sebe našli okultni kamen, kamen modrosti.

Od kod človeštvu ogenj? Grške legende pravijo, da mu ga je prinesel Prometej, ki v krščanstvu ustreza prinašalcu luči – Luciferju. Po grški bajki je bil Prometej tisti, ki je ljudi učil brati, pisati in obdelovati zemljo, ker pa niso častili Boga (Zevsa), jim je ta vzel ogenj. Prometej jim ga je prinesel nazaj, za kazen pa ga je Hefajst priklenil na pečine Kavkaza, kjer mu je orel vsak dan kljuval jetra. Ljudem pa je namenil nič manj neprijetno kazen. K Prometejevemu bratu Epimeteju je poslal mično Pandoro s posebno skrinjico, ki je nikakor ne bi smela odpreti. Toda ta je prepoved prekršila in iz skrinjice so zletele bolezni, bolečine, siromaštvo in strasti in se razpršile po vsem svetu. Kakšen je simbolni pomen te zgodbe? Odpiranje Pandorine skrinjice, podobno kot trganje prepovedanega sadu, pomeni zlorabo spolnosti, kar je nad človeštvo priklicalo bolezni, siromaštvo in strasti.

Ohranjati seme je za moškega pogoj za okrepitev kundalini in eden prvih konkretnih uspehov pri nadzoru svojega telesa in vitalnih moči. Priznani kabalist in pesnik Carlos Suares celo meni, da je razvoj resničnega jaza v posamezniku identičen razvoju volje za zadrževanje semena. »Moški se mora boriti proti centrifugalnemu spolnemu gibanju, ki ga hoče zavesti v brezno ženske in ga premagati. Ženska je za moškega, ki nenehno izgublja seme v njej, brezno brez dna. Od te njegove žrtve pa ima le malo koristi, saj običajno ne obvlada jogijskih veščin, da bi seme vsrkala.«

Kot vsako je tudi spolno moč možno izkoristiti v slabe namene. To počno sivi in črni magi, sivi in črni tantriki. Seveda morajo računati s karmičnimi posledicami. Takšno delovanje beli magi, beli tantriki in gnostiki popolnoma zavračajo.

Spolni odnos s transformacijo spolnega ognja je najmočnejše orodje, ki nam ga je dal Stvarnik. Z njim krepimo svojo duhovno moč in se postopoma dvigujemo nad nemoč in bedo običajnega življenja. To je pot duhovnih mojstrov, ki obvladajo zakone vesolja. Neoporečno zdravje, sposobnost zdravljenja, velika modrost in nenavadne duhovne sposobnosti – jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnovednost, jasnočutnost, teleportacija, telekineza, telepatija, levitacija, nevidnost in podobno so lastnosti, ki jih lahko zbudimo v sebi. Šele s ponovno pridobitvijo izgubljenih darov in z obvladanjem ega se iz intelektualne živali prelevimo v pravega Človeka, ki ni žrtev svojih nagonov, strasti, neobvladanih čustev in nebrzdanega ega. Postanemo človek, kakršnega si je zamislil Stvarnik.

(Se nadaljuje)

 

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih