Kako je človek izgubil sebe
(3)

Marsikomu ne gre v glavo, zakaj so – kot pravi religija – vsi ljudje obremenjeni z izvirnim grehom, ko pa sta napako zagrešila le prva predstavnika človeške vrste. Brez razumevanja, kaj izvirni greh dejansko je, nam ne pride na misel, da isto napako – izgubljanje semena in spolne energije, prakticiranje pomanjkljive spolnosti – ob vsakem orgazmu ponavlja vsak od nas. Ta napaka je povzročila zdrs človeštva v temo sebičnosti, a tega se z današnjo ravnjo razumevanja stvarstva ne zavedamo.

Kot omenjeno je do odklona od naravne spolnosti pri človeku prišlo kmalu zatem, ko je človek postal spolno bitje, v času Lemurije. V tretji zemeljski rasi je razmnoževanje pričelo potekati s spolno združitvijo moškega in ženske. Pri spolnem odnosu orgazma in spolnega užitka ni bilo.

Lemurijski človek, Adam-Kadmon, je svet zaznaval drugače kot mi. Materialni svet je bil takrat še v fazi zgoščanja in strjevanja, vse forme so bile še napol tekoče in spremenljive. Meja med človekovo zunanjostjo in notranjostjo je bila še nejasna; človek se je čutil kot del duhovnega sveta, opažal je tudi višje duhovne ravni narave in vesolja. Zrak je bil mnogo bolj barvit, obrisi predmetov niso bili ostri. Avre bitij so močno presegale fizično telo, bogovi, h katerim so se Lemurijci obračali, pa so bili vidni njihovim očem. Samozavedanje, osebna identiteta lemurijskega človeka je bila slabo izražena. Danes svet in samega sebe zaznavamo bistveno drugače, naš pogled v duhovne sfere pa je skoraj v celoti zastrt.

S spolno opredelitvijo udejanjena polarnost je pomenila napredek, prinesla pa je tudi kopico nevšečnosti: manjšo avtonomnost in večjo nebogljenost fizičnih teles, občutek mraza, teže, utrujenosti … Gnostiki pravijo, da so se številne duše začele upirati in zavračati življenje v fizičnih telesih. V takšnih pogojih je bilo treba povečati privlačnost bivanja v človeškem telesu. Človek je dobil orgazem in spolni užitek, kar je prineslo številne posledice.

Zaploditev otroka je bila od vsega začetka dejanje svetosti človeka, spolni odnos pa se je kot posvečen obred izvajal v posebnih templjih. Nikomur ni prišlo na misel, da bi občeval izven templja, na nesvetem mestu. Moški in ženska sta se združila ob sodelovanju posebnega svečenika. Ob spolni združitvi so na delu posebne duhovne sile, saj se lahko zgodi pomemben kozmični dogodek –utelešenje duše. Oploditev je potekala brez izliva semena, pač pa so duhovne sile poskrbele, da se je ena sama semenčica skozi telesne sokove prebila do jajčeca ženske in ga oplodila. Spočetje, do katerega pride brez prelitja semena in izgube spolne energije, se imenuje »brezmadežno spočetje«.

Toda prišlo je do dogodka, ki je usodno zaznamoval človeštvo. Zanj je poskrbel padli angel, nekoč velik in spoštovan svečenik, ki je postal genij zla. Ljudi je navdušil za spremembo spolne prakse. Zapeljani so pričeli verjeti, da lahko spolno opravilo povsem ustrezno opravljajo tudi brez pomoči in izven templjev, v svoj užitek. Svetost tega dogodka je vse bolj bledela in nazadnje popolnoma ugasnila. Ko so se zapeljani ljudje zopet pojavili pred svetišči, so bili odslovljeni z besedami: »Odidite, nedostojni!«

Lemurijski človek je s tem krenil na pot duhovnega nazadovanja, na kateri so pričele ugašati njegove duhovne sposobnosti in prirojene moči, obenem pa se je krepila njegova individualnost, njegov ego. Na videz nepomemben odklon od naravne spolnosti je povzročil daljnosežnejše posledice, ki se vse očitneje kažejo.

Kaj se je v resnici zgodilo? Pred spolnim padcem se je človek v duhovnem svetu počutil povsem »doma«, duhovna bitja pa je videl in občutil kot del duhovne skupnosti, ki ji pripada. Spolnega akta ni dojemal kot nekaj osebnega, pač pa kot najvišji izraz ljubezni, dejanje širšega pomena s kozmičnimi posledicami. Tudi sramu ni bilo in z njim želje po zasebnosti. Po padcu pa se je zaradi želje po telesnih užitkih zavest človeka začela zoževati. Od svojega duhovnega bistva se je vse bolj omejeval na tisto, kar je užitek omogočalo – na telo, ki je postajalo osrednji objekt njegovega zanimanja. A ne le njegovo, pač pa tudi partnerjevo telo, ki je užitek omogočalo. Vzniknila je želja, da bi to telo posedoval in ga izkoristil za čim večjo naslado. Rodil se je prvi ego, ego pohote.

S tem, ko so se potrebe telesa pomikale v ospredje, je zavedanje našega duhovnega bistva in duhovne dimenzije bledelo, oboje pa je vodilo v materialnost. Odvračanje od duhovnih temeljev je krepilo odvisnost od materialnih dejavnikov ter od spolnih uslug partnerja. S poglabljanjem v minljiv in z zakoni stvarstva bistveno bolj omejen materialni svet se je odprl neizčrpen poligon za izkušanje strahu in prakticiranje egoizma. Pogled na stvarnost se je začel tragično omejevati. Sebe in partnerja smo začeli obravnavati kot fizično telo, zavedanje, da je telo le eno od orodij našega kompleksnega, večdimenzionalnega bitja pa je bledelo. Postali smo prestrašena, nemočna bitja.

S spolno energijo dobro hranjeni človeški ego se je vse bolj »redil«. Ljubezenski akt – nekoč dejanje najvišjega izraza ljubezni – je postal »nečist«, sebično dejanje, omejeno le na telo in čutne užitke, v katerem duša ne sodeluje. Razum je prevladal nad čustvi, glava nad srcem, s tem pa se je svet ljubečih bitij pričel spreminjati v svet egoističnih posameznikov, ki v bližnjem opažajo predvsem objekt za izkoriščanje.

Spust v materialnost in razvoj ega je bila faza v razvoju, namenjena krepitvi naše individualnosti in občutka svobodne volje. Toda ob tem se krepi naša sebičnost, ego, zaradi vse večje zasužnjenosti duše pa postajamo vse bolj brezčutni. V smeri krepitve individualnosti smo šli predaleč. Dosegli in presegli smo zdravo mero, zdaj pa nam grozi, da bomo samovšečni in pohlepni uničili sebe in svet.

Brez ljubezni smo prepuščeni besnečim viharjem ega, ki nas pretvarjajo v razcepljeno, nesrečno in trpeče bitje, ki si prizadeva poiskati sebe tam, kjer se nikoli ne more najti. Čas je, da se zavemo, da brez povratka k ljubezni, najmočnejši sili v vesolju, za nas ni rešitve.

Človek je Raj zapustil skozi vrata seksa in le skozi ista vrata se lahko vanj vrne – z odpravo spolne napake torej. To bo lahko popravil le tako, da se bo od čutne spolnosti preusmeril v spolnost iz ljubezni. To ne pomeni povratka k občevanju v templjih pač pa prakticiranje spolnega odnosa, ki je akt združevanja duš, predaja ljubljeni/ljubljenemu in povratek k tistemu neopisljivemu izvoru, iz katerega izhajamo. Ob tem veličastnem dogodku pa vse ostalo preprosto zbledi.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih