Nasprotje pohlepa

Sebičnost in pohlep nas odvračata od dobrodelnosti, služenja in žrtvovanja za druge ter nas usmerjata k tekmovalnosti in trgovanju. Pohlepnež za vse pričakuje plačilo. Prepričan, da nima dovolj, ni pripravljen ničesar storiti ali dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. A naša bit, naša duša ne želi trgovati; tuja ji je vsaka preračunljivost. Preko nesebičnih dejanj duše bomo notranje poplačani, sebična ali preračunljiva dejanja pa imajo karmične posledice. Ko daješ, bodi hvaležen, da ti je to omogočeno, saj je vsako takšno dejanje priložnost za lasten napredek.

Hvaležnost je lastnost, ki pohlep zavira. Ko se nekomu zahvalimo, obenem damo jasno sporočilo sebi, da smo nekaj prejeli, to pa poveča zavest o našem obilju. Kdor se zaveda svojega obilja, ne podlega pohlepu. Prepoznava darila ni lastnost ega temveč duše. Ponos je kriv, da pohlepnež ne pozna hvaležnosti. Brez nje otrdimo, okamenimo, se spreminjamo v brezčutno bitje. Pomanjkanje hvaležnosti, ki je v sodobnem svetu običajno, ima svoje posledice. Komur je hvaležnost tuja, ta ni hvaležen niti za svoje življenje; v njem ne prepoznava čudeža, jemlje ga kot nekaj samo po sebi umevnega in se ne zaveda, da je vsak trenutek skrivnost, ko se nam lahko razodene nekaj čudovitega. Ker se ne zavedamo čudežnosti življenja, je to izgubilo lepoto, globino, kakovost in magično moč.

Altruizem kot nasprotje pohlepu je pozorno in prijazno delovanje ter pomoč sočloveku, filantropija pa pomeni prijaznost do drugih v obliki nudenja materialne, pogosto denarne pomoči.

Pravo nasprotje pohlepa je skromnost. Ob obilju mamljivih dobrin, ki nas oblegajo s polic in kričijo iz propagandnih sporočil, je težko ostati skromen. Kdor je očaran z materialnim svetom, kdor je izgubil povezavo s svojo notranjostjo, temu je skromnost skoraj nedosegljiv cilj. Skromen človek bolj od materialnih ceni duhovne vrednote. Zaveda se svojih potreb in jih zadovoljuje na kar se da preprost način, moderne civilizacijske pripomočke pa uporablja v toliko kolikor je potrebno, da lahko ohranja dober stik s skupnostjo. Številni so dandanes v skromnost in revščino prisiljeni, ker jim plača ne omogoča normalnega življenja, a to ne pomeni, da so skromni po značaju.

Dokler je v nas notranja praznina, lahko pozabimo na to, da bomo obrzdali pohlep. Notranje se moramo napolniti z duhovno vsebino; s posedovanjem predmetov ali nepravega znanja te praznine ne moremo napolniti. Potrebujemo duhovno vsebino, spoznanja, ki razkrivajo našo pravo naravo, naš duhovni značaj, in nas odmikajo od lažnega istovetenja z egom.

V zavestnem, meditativnem poglabljanju v trenutke, ko nas je navdajal pohlep, lahko prepoznamo nesmiselnost pohlepnega prizadevanja in se usmerimo k pravim vrednotam.

Tako kot z umom ne moremo razumeti ega, tako tudi pohlepa ne moremo zatreti zgolj razumsko. Potrebno je sodelovanje duše, ki je nosilec vrednote. Le v soočenju hibe in vrednote lahko najdemo uravnoteženo, pravo pot. Pohlep je potrebno zagledati kot nasprotje vrline in občutiti njen »psihološki okus«, ki se odraža v nekakšnem notranjem nelagodju ali tesnobi. Odrešitev ni v tem, da se brzdamo pohlepnih dejanj in si prizadevamo živeti z vrlino. Treba ga je odstraniti iz svojega značaja z zavedanjem, da gre za škodljivo, nesprejemljivo sestavino naše osebnosti.

Da bi našli »pravo mero«, moramo izkusiti tako pomanjkanje kot obilje. Sicer nimamo občutka, kje znotraj obeh ekstremov se nahajamo. Umetnost življenja je najti pravo mero. V vseh stvareh.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih