Izrazi pohlepa

Pohlep se izraža na različne načine: kot grabežljivost, skopost, intrigantstvo, špekulacije, prevare, kraje in podobno, njegov najbolj dramatičen izraz pa so vojne. Da bi si pohlepnež prisvojil želeno, marsikdaj uporabi vsa sredstva. Luknje v zakonodaji omogočajo številna neetična dejanja, ki so tako rekoč legalna. Praksa kaže, da se kaznuje le male pohlepneže in tatove, veliki jo odnesejo brez kazni, posebno če gre za koga iz visokih krogov. Kdo je že slišal, da bi šel sedet kdo od bankirjev?

Vojne so najboljši način za pridobivanje profita, zato jih nikoli ne zmanjka. Vojni dobičkarji marsikdaj podpirajo obe strani in podžigajo spor med njima. Strategija vojne je znana: najprej se zasluži s prodajo orožja, nato z odstranjevanjem posledic vojne in nazadnje še z ogromnimi krediti za obnovo, ki kreditojemalca, ki mora sprejeti vsakršne pogoje, običajno dokončno oropa suverenosti. S takšno politiko so ZDA v nekaj desetletjih uničile desetine držav.

Ker je denar pač sveta vladar, prizadevanje zanj pa nekaj običajnega, pohlep v družbi ni ustrezno obravnavan. Imeti željo biti bogat in uspešen je v kapitalizmu, ki vrednoti ljudi prav po premoženju, moči ali vplivu, nekaj normalnega. A Jezus je dejal: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Cerkev pa je z uvedbo odpustkov bogataše rehabilitirala, če so prispevali k njenemu bogastvu.

Najpogostejša oblika pohlepa – pohlep po materialnih dobrinah – se pojavi pri ljudeh, ki so izgubili zavest o svoji duhovni naravi. Zanje ničesar drugega kot materialni, čutni svet ne obstaja, zato se nemirni nenehno zaganjajo, begajo od ene do druge materialne dobrine, a v nobeni od njih ne najdejo miru in potešitve.

Ne le želja po kopičenju bogastva, tudi hlastanje za duhovnimi dosežki in ezoteričnim znanjem je oblika pohlepa, prisotna predvsem pri tistih, ki so že prerasli materialistično ozkost, a sta jim ponižnost in potrpežljivost tuji. Znanje je odlično sredstvo, s katerim se ego postavlja. Akumuliranje znanja, naj gre za znanje s področja znanosti ali duhovnosti, je pot v slepo ulico, če tega znanja ne uravnotežimo s prakso. Vsako neravnovesje je škodljivo. Nesmiselno je kopičiti znanje, če nam v dnem položaju ni potrebno in ne služi realnemu cilju. Znanje si je smiselno pridobiti, ko imamo za to realen motiv; ko ga potrebujemo za življenje. Vsako drugo kopičenje znanja je odraz pohlepa, egove ambicije po intelektualni moči.

Tudi stremljenje za vrlinami je lahko oblika pohlepa, če je v ozadju načrt ega, da bi se s tem krepil. Pravi motiv pri stremljenju za vrlinami je klic duše, dušna potreba torej.

Kaj pa deloholizem, želja po čim več delovnih rezultatih v danem času? Tudi to je nekaj, s čimer si ego želi krepiti ugled.

Ena najhujših oblik pohlepa je hazardiranje. V igrah na srečo številni posamezniki čez noč zaigrajo vse svoje premoženje in pristanejo na beraški palici. Neustavljiva želja, da bi se na lahek način dokopali do kupa denarja, tako otopi njihov razum, da niso sposobni spregledati možnih posledic. V zmoti je, kdor meni, da obilica denarja ob dobitku na loteriji prinese srečo. Vsako porušeno ravnovesje – in to velik kup denarja nedvomno je - povzroči trpljenje.

Ena od oblik pohlepa je ambicioznost. Ta ima dandanes še manj slabšalnega prizvoka kot pohlep. Tako velja za »zdravo ambicioznost« smelo prizadevanje za razvoj svojih talentov in sposobnosti in za pošteno izkoriščanje naravnih možnosti. Nezdrava ambicioznost ali stremuštvo pa naj bi bila zagnanost, vnetost za poseganje po moči, bogastvu ali položaju, s katero se želimo brezobzirno dvigniti nad druge, se okoriščati z njimi. Gonilo ambicije je ego, zdravih prizadevanj pa duša.

Ambicija vodi k tekmovalnosti – problemu sedanje dobe. Tekmovalnost pomeni odrivanje, ločevanje, zapiranje pred drugimi in vodi v agresivnost, prevaro, prikrivanje, laganje in podobno. Napredna bitja v naravi ne tekmujejo temveč sodelujejo. To naj bi nam v vodnarjevi dobi postalo povsem jasno.

Pohlep kot rezultat notranje revščine nam vzbuja lažno predstavo, da nekaj nujno potrebujemo, misel, da tega ne bomo mogli uresničiti pa povzroča strah. A zgodbe še ni konec. Ko si nekaj pridobimo, je to potrebno vzdrževati, obnavljati, ohranjati in varovati pred krajo ali uničenjem, vse to pa zahteva našo vitalno energijo in obenem rojeva kopico novih strahov. Posedovanje nečesa terja del naše zavestne energije; več ko imamo, bolj smo zasužnjeni s stvarmi, bolj se počutimo ujeti in manj lastne svobode imamo. Biti močno vezan na materialno je oblika prekletstva. Modra poteza je, da se občasno, denimo enkrat na leto, lotimo čiščenja stanovanja in svoje lastnine ter se znebimo vsega, kar ne potrebujemo.

Revež ni tisti, ki ima malo, temveč tisti, ki si želi več kot potrebuje.

Ko se osebnostno razvijamo, se fokus pohlepa spreminja. Pri ljudeh, ki so presegli potrebo po materialnem, se fokus pohlepa pomakne k bolj subtilnim stvarem – k ljubezni, miru, sreči … Vprašati se velja, ali naša želja po sreči ali užitkih ni ravno tako oblika pohlepa. Kajti kdor se v izogibanju vsem stiskam in tegobam želi dokopati le do trajne sreče, ta dela silo svoji duši. Duša potrebuje za svoj napredek in za poravnavo svojih karmičnih dolgov tako pozitivne kot negativne izkušnje. Brez udarcev, trpljenja in stisk ni priložnosti za plemenitenje našega značaja. Poskus izogniti se vsemu neprijetnemu v naših življenjih je znak nevednosti in razlog za razočaranja. Potrebujemo oboje, svetlobo in temo, sicer napredka ne more biti. Če bi ukinili noč, bi sončna svetloba v zelo kratkem času svet popolnoma uničila.

Skopost in razsipnost sta dve izmed manj usodnih lastnosti, ki črpajo iz pohlepnega ega. V obeh primerih gre za nezmernost, neuravnoteženost. Skopuh prekine ali zaustavlja naravni tok energije in stvari, kar preprečuje naravno kroženje, razsipnež pa razvrednoti dajanje in izgublja stik z realnostjo. Oba prej ali slej končata v revščini.

Med skopostjo ali stiskaštvom in zdravo varčnostjo je potrebno razlikovati. Prva je slepa in ne poskuša tehtati, druga pa nenehno vrednoti, kaj je smiselno, upravičeno, gospodarno in kaj ne. V sedanjem kriznem času je vse več takšnih, ki so zaradi pesimizma in strahu pred pomanjkanjem v prihodnosti pretirano varčni. S tem ustavljajo celotno gospodarstvo in dolgoročno škodijo tudi sebi.

Kapitalizem je omogočil odpiranje vse globljega prepada med bogatimi in revnimi. Bogate ubija pohlep, revne pa psihoza pomanjkanja, ki je prav tako domislica ega. Psihologija bogatih in revnih je podobna: suženjstvo v glavi.

Med posameznimi lezijami ega so očitne povezave. Pohlep je pogosto povezan s požrešnostjo, nenasitnostjo, nezmernostjo, po drugi strani pa z lenobo.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih