Pohlep je skriti vzrok sovraštva in nasilja v svetu. V sodobnem času je ta osebnostna lastnost, ki je eden najbolj uničujočih dejavnikov ega, obravnavana zelo prizanesljivo, kot da gre za nekaj legalnega, običajnega, neškodljivega in celo sprejemljivega. A tako je le na prvi pogled.

Pohlep se kaže kot želja po kopičenju, ki prerašča razumne okvire ali objektivne potrebe. Želje ne moremo obrzdati, čeprav je našim realnim potrebam že zadoščeno. Preprosto se ne znamo ustaviti in se zadovoljiti s tem, kar imamo; egov apetit je nenasiten. Obstajajo naravne stvarne potrebe in nenaravne, pretirane, patološke potrebe. money management thumbKdaj gre za normalne želje in kdaj za pohlep je odvisno od več dejavnikov, tudi od gmotnega stanja posameznika. Seveda ne moremo označiti za pohlepneža nekoga, ki si želi zagotoviti več kot mu dovoljuje uborna plača, s katero ne more pokriti niti osnovnih človeških potreb. A če že imamo petdeset parov čevljev in še vedno ne moremo mimo trgovine z obutvijo, ne da bi vstopili, je očitno z nami nekaj narobe.

Pohlep je vzrok številnim tragičnim dogajanjem v svetu, vključno z vojnami. Zaradi te značajske hibe so vladajoči posamezniki nekoč v tragične konflikte popeljali narode in države; tudi danes ni bistveno drugače. V fevdalizmu je bil pohlep omejen predvsem na plemstvo, vladarje in vojskovodje, ki so imeli bogastvo in moč; šele v času meščanstva so se povečali tudi apetiti navadnih ljudi. Danes čislamo vojskovodje in osvajalce kot so bili denimo Aleksander Veliki, Džingiskan, Julij Cezar, Napoleon Bonaparte in drugi, a brez dvoma so bili to veliki pohlepneži, ki so svetu prinesli veliko gorja. Zgodovina sveta je zgodba o pohlepnih možeh, ki so z ognjem in mečem pridobivali ozemlja, iztrebljali cela ljudstva, si prilaščali ozemlja v Ameriki, Afriki in drugod. Po padcu rimskega cesarstva so kolonialni despoti gospostvo novega imperija Velike Britanije razširili na ves svet. Resda so takšna osvajanja okupirancem marsikdaj prinesla tudi pozitivne kulturne, tehnološke in druge pridobitve, a obenem zatrla marsikaj dobrega. Je pač tako, da se morajo stare rase in stara ljudstva umakniti novim, da gre razvoj naprej.

Pohlep je, podobno kot še nekatere druge značajske hibe, posledica egovega zavedanja, da je notranje prazen. Svojo votlost želi ego napolniti s čimerkoli, kar bi lahko prispevalo k njegovi moči, sposobnostim, ugledu in veličini. Zato se pohlep ne omejuje le na materialnost; še hujši je duhovni materializem pri posameznikih, ki se kitijo z »duhovnimi zakladi« in okultnimi znanji, na katerih skušajo graditi svojo veljavo in duhovno moč.

Pri pohlepu gre za odraz notranjega stanja, ki se odslikuje v zunanjosti. Gre tudi za veliko izgubo energije navzven, ki je ni mogoče nadomestiti. Če je zunanja potrošnja prevelika, je osiromašena notranjost, kar se kaže v izgubljanju duhovne moči. Najbolj tragično pri pohlepu je to, da se s pohlepnimi dejanji notranje praznine ne da zapolniti. Nasprotno, praznina in občutek nemoči se ob vsakem pohlepnem dejanju, ki ne prinese zadovoljitve, še povečata. Več ko pohlepnež ima, večja je njegova lakota.

Logika za legaliziranje pohlepa, ki jo razglaša ego, je preprosta: zakaj si ne bi nečesa privoščili, če si lahko? Zakaj bi se odpovedali bogastvu, udobju in užitku, ko pa je življenje brez njih tako prazno in naporno? Na prvi pogled se ta logika zdi povsem na mestu, a ko pogledamo v ozadje, najdemo vse kaj drugega. Bogastvo človeka zasužnjuje, udobje človeka poleni, užitku pa neizogibno sledi nezadovolj­stvo. Postajamo vse bolj nemočni in odvisni od vseh mogočih dobrin, pripomočkov in aparatov, vse več energije porabljamo za njihovo vzdrževanje, vse bolj postajamo njihovi služabniki. Kako krhka je ta hišica iz kart se utegne pokazati ob prvem daljšem masovnem izpadu električne energije, ko ob polnih policah trgovskih centrov ne bo mogoče kupiti ničesar.

Nezadovoljni jaz, poln želja, je ustvarjalec vedno novih idej o tem, kaj vse potrebujemo. A naše resnične potrebe so v povezavi z našo karmo. Naše poslanstvo v življenju določa, kaj potrebujemo. Če se moramo nečesa naučiti, nam ne bo omogočeno posegati po stvareh, ki bi nas od potrebne lekcije oddaljile. Kozmični Oče, ki poskrbi, da vsakdo dobi tisto, kar potrebuje za svoj razvoj, nam določene možnosti preprosto zapre. Zavedajoč se tega se lahko pomirimo z mislijo, da nam bo pravi čas prišlo v roke tisto, kar potrebujemo za svoj razvoj. Saj vendar vemo: tisto, kar v življenju šteje, so izkušnje in ne pridobljeni predmeti materialnega sveta.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih