Otroci jeze

Jeza je silno plodovita mati, ki ima množico otrok. Njeni otroci so nestrpnost, netolerantnost, nepotrpežljivost, užaljenost, zamera, sovraštvo, nasilje, krutost, škodoželjnost, sarkazem, sadizem, gospodovalnost, spletkarjenje, ironija, maščevanje, preklinjanje in še kaj bi lahko dodali. Otroke si deli z drugimi obrazi ega, največ s ponosom.

Jeza se pri tistih, ki so maščevalni, marsikdaj prelevi v zamero. Zamera pa je dušno breme, ki ga predvsem naložimo sami sebi. Dokler ne odpustimo, se moramo ukvarjati z nenehnim soočanjem s travmo, ki nam greni življenje. Če ne odpustimo, se zamera kot karmični dolg prenaša v naslednje življenje in terja od nas novo soočenje s težavo. Z odpuščanjem sami sebi napravimo največjo uslugo.

Jeza je v povezavi s petim in sedmim krogom infradimenzij (peklenskih prostranstev v onostranstvu). Karma jeze ni lahka. Hudi zločinci se reinkarnirajo kot pohabljenci, grbavci, od rojstva prizadeti ljudje.

Stopnjevana nepotrpežljivost in neučakanost, ki izhajata iz ponosa, lahko prerasteta v jezo. V svojem egocentrizmu si predstavljamo, da nam mora biti ugodeno takoj; nezaslišano je, da bi morali na nekaj čakati. Nevedni ego se ne zaveda, da se vse zgodi po volji višje sile.

Tudi v ozadju netolerantnosti se skriva ponos. Drugim odrekamo pravico do svobode razmišljanja, čutenja in delovanja. Stvari morajo biti narejene tako, kot si mi predstavljamo, vse drugo nas vrže s tira. Kolikšna je naša tolerantnost, se razločno pokaže za volanom. Ali smo prilepljeni za predhodno vozilo? Razjezijo pa nas tudi predmeti in naprave, ki ne delujejo tako kot si predstavljamo. Se kdaj jezite na računalnik ali telefon?

Užaljenost je stanje, ko je naš ponos prizadet; naš ego je dobil zaušnico. Užali nas lahko že ton sogovornikovega glasu. Kako si drzne biti tako nespoštljiv? Užaljenost se rada prelevi v maščevalnost.

Maščevanje je aktivno odzivanje na jezo - s povračilnimi ukrepi. Ko bi vedeli, da maščevalnost najbolj prizadene nas same … Nekateri narodi maščevanje prenašajo s staršev na otroke. Ekstremen primer - krvna osveta - je ena izmed najbolj absurdnih stvari, ki si jih lahko izmislite.

Sovraštvo je nasprotje ljubezni. Usmerjeno je k zanikanju, uničenju tistega, ki ga sovražimo. Ko sovražimo, pijemo svoj lastni strup in trpimo. Sovraštvo v nas poraja bolezen. Nenehno analiziranje in avtomatično iskanje slabih stvari – kar vodi v sodbe in obsodbe - govori o tem, da imamo zavest uspavano in smo ukoreninjeni v egu. Polni smo obsodb, ker se ne zavedamo notranje lepote posameznega bitja, njegove pravice čutiti, razmišljati in delovati drugače kot mi. A v ozadju je nezadovoljstvo s samim seboj. Kdo nam je antipatičen in zakaj? Ali bežimo pred soočenjem z lastnimi hibami, ki jih opažamo pri drugem?

Sovraštvo in brezsrčnost nezavedno krepimo in mu dajemo pomembno mesto v sebi z gledanjem filmov, ki so polni nasilja, krvi in grobosti. Vse to postaja za nas nekaj običajnega, čeprav to zagotovo ni. Vsak vtis nasilja, ki ni transformiran, povzroči nov mali ego. Grozljivo je, kako male dečke z igrami polnih nasilja na igralnih konzolah in računalnikih dobesedno čustveno pohabljamo. To je problem, ki se ga mnogo premalo zavedamo. Uporniki nove generacije so bili vzgojeni v kriminalu in ubojih, gledanje nasilnih dejanj in smrtnih agonij jim je bilo v zabavo in užitek.

Bes je ekstremni izraz jeze, ko človek zaradi strahu, frustracije ali krivde popolnima izgubi razsodnost in v dejanjih nasilja podleže najbolj nizkotnim nagonom v sebi. Že en napad besa negativno vpliva na naše zgornje čakre, več besnila pa poškoduje našo budično mrežo, kar vodi v resne psihične težave. Pri jezi se energija giblje navzven, pri besu pa se zadržuje znotraj. Nekateri moški z besom izkazujejo svojo »prvinskost« in moč ter tako poskušajo izkazovati premoč nad ženskami. A najhujši je bes ženske, ki je bila zavrnjena.

Ko bes prevzame vse naše centre, ni mogoče več ničesar rešiti; dogajanje nam je ušlo z vajeti, nadzor je izgubljen. Prizadeti ponos je sposoben grozljivih dejanj. Takrat se zgodijo najbolj usodne stvari, med drugim uboj ali umor. Ekstremna oblika nasilja je, ko drugemu vzamemo zemeljsko eksistenco. Z ubojem ne moremo rešiti ničesar, pač pa si pridelamo najhujšo karmo. Nesprejemljivo je ubiti žival, še veliko huje pa je ubiti človeka, pa čeprav v obrambo domovine ali sebe.

Morilec se običajno ne reinkarnira z zdravim telesom. Vendar pa je karma vojaka, ki ubija po dolžnosti, drugačna od karme morilca, ki načrtno ubije izbrano žrtev. Karma ni mehanična: kdor je bil ubit, ni prisiljen v naslednjem življenju ubiti svojega morilca.

Tudi samomor, ki je uboj samega sebe in popolno pretrganje odnosa s kozmičnim Očetom, prinese težko karmo.

Ubijamo pa tudi na ravni uma in čustev - s sovražnim, zaničljivim in prezirljivim pogledom ali z besedo, ki povzroči srčne rane. Človek v sedanjih materialističnih in ateističnih časih marsikdaj ubije tudi tisto, kar najbolj ljubi. Ego namreč celo v ljubljeni osebi vidi konkurenco in sovražnika; ljubezen je zanj nevarna, zato nas oddaljuje od ljubljene osebe, dokler ljubezni ne zatre.

Krutost kot oblika duhovne slepote označuje dejanja, storjena v popolni odsotnosti sočutja in empatije, ko želimo brezobzirno in na silo doseči svoje, na škodo bližnjega. Pogosto je povezana s sadizmom. Kruteža trpljenje njegove žrtve ne zanima, sadist pa se zaveda, kako njegova žrtev trpi in v tem uživa. Mazohizem je nasprotje sadizma, pri čemer trpinčimo sebe in pri tem uživamo.

Karma za hudo krutost je slepota v naslednjem življenju, črne koze pa so bile nekoč karmična posledica hudega sovraštva. Ko je karmično breme zares težko, ne gre drugače kot s plačilom na telesni ravni.

Preklinjanje je izražanje nespoštovanja do Boga. Gre za nesprejemanje odgovornosti za nekaj, kar smo povzročili sami, a se tega ne zavedamo. Izraža nizko stanje zavesti, ki dokazuje ne le, da smo izgubili stik s svojim Očetom temveč se iz njega celo norčujemo ali ga zanikamo. Kdor preklinja, obstoj Boga priznava, a se tej najvišji avtoriteti upira. Preklinjanje položaja, v katerem smo se znašli, je preklinjanje Boga, ki ga je ustvaril.

Cinizem je odraz ponosa, ki zavrača splošne vrednote. Gre za posmehljiv, zajedljiv način komuniciranja kot odraz pesimističnega gledanja na svet; v ozadju se skriva užaljenost.

Pri ironiji gre za odklonilen odnos do položaja, ko poskušamo pokazati, da obstaja nekakšno neskladje, paradoks. To je tudi prikrito izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do nečesa, poudarjena (nerealna) hvala ali prikrita kritika, s katerima poskušamo koga osmešiti.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih