Pasti zavisti

Usodno v zvezi z zavistjo je to, da nas avtomatično postavi na nasprotni breg od tistega, ki je zavist povzročil, ne da bi bil on za to kaj kriv; spremenimo ga v svojega nasprotnika, v »izdajalca prijateljstva«, v nekoga, ki je deležen zaničevanja in obsodbe. Kot bi nas prevaral, razočaral, izdal, prekršil zvestobo, zlorabil zaupanje in podobno. Naposled zavist pripelje do tega, da vse očitano počnemo mi sami. Ego zavisti nas v končni fazi potisne v vlogo prevaranta. Nevarno je to, da se ta proces odvije po tihem, ne da bi se ga jasno zavedali. Ko se naposled osvestimo, je marsikdaj že prepozno. Škoda je storjena, prijateljstvo uničeno …

Neprepoznana zavist se lahko prelevi v odkrito sovraštvo, ljubosumnost ali zamero, nam pa se ne sanja, da je vzrok za to v nas samih, v defektu, ki ga nosimo v sebi.

Zavist nam pokvari počutje. V primeru nekaterih drugih osebnostnih hib, denimo jeze, ponosa ali nečimrnosti, se počutimo dobro, smo polni energije, ki nas preplavi in vzbudi občutek večje živosti, v primeru zavisti in pohlepa pa se nam zazdi, kot bi nas nenadoma nekdo polil z mrzlo vodo ali dal okusiti gnilo jabolko. Nezavedno za to svoje slabo počutje okrivimo tistega, ki je zavist »povzročil« in se mu skušamo maščevati.

Zaradi tistih, ki jim zavidamo – na primer dobro situiranih ljudi, ljudi na položajih – nastane v nas nekakšna psihološka pregrada do njih, ki rodi distanco, odpor ali prezir. Navzlic temu želja, da bi imeli tisto, kar imajo oni, ne usahne. S tlečo zavistjo v sebi smo polni kritičnih besed, ki letijo na osovražene. Obrekovanje – škodljivi komunikacijski plevel - najde v zavisti plodna tla za svoj razmah. Celo do prijatelja, ki ni ničesar ušpičil, zaradi nenadne zavisti lahko kar na lepem postanemo nenavadno kritični in na ta način izrazimo svoje nezadovoljstvo. Lahko tudi iščemo dlako v jajcu, čeprav nimamo za to nikakršnih realnih razlogov, razen tega, da želimo zadostiti svoji antipatiji.

Zavist pa lahko pripelje tudi do na videz nasprotnih reakcij – do servilnosti, klečeplazenja, prilizovanja. A to je le zamaskirano sovraštvo. Pri nas ljudsko pravimo, da nekomu »lezemo v rit«. V ozadju običajno ni občudovanje temveč preračunljivost, ko si od prilizovanja obetamo koristi zase. Kajpada gre za nepoštenost, neiskrenost in preračunljivost.

V Italiji je nekoč polovica Italijanov politika Berlusconija sovražila, bentila nad njim in ga razglašala za nemoralneža, polovica pa mu je zavidala in ga kovala v zvezde. Zanimivo je, da so ga občudovale še celo stare mame, pa tudi mladoletnice.

Zavistnež se lahko prelevi v večnega oportunista, neumornega nasprotnika sistema, oblasti, družbe, vseh in vsakogar; njegov kompas je vedno usmerjen v kljubovanje. Tak človek je popolnoma izgubil sebe, presahnila sta njegov notranji instinkt za pravičnost in občutek za etično ravnanje. Iz takšnega stanja ga lahko reši le močan udarec: velika kriza, huda bolezen ali velika izguba.

Zavist ima izvor v notranjem pomanjkanju, ko smo izgubili povezavo z notranjo Bitjo. Zato ne najdemo moči v sebi, da bi napravili tisto, kar je treba. To nas lahko vodi tudi v druga negativna psihična stanja, ki v tem pomanjkanju najdejo ugodna tla za svojo rast: v žalost zaradi nesposobnosti, da bi bili uspešni, v depresijo zaradi klavrnega razočaranja nad seboj, v obup zaradi tragičnega občutka brezizhodnosti …

Brez dvoma zavist in vsa negativna razpoloženja, ki izvirajo iz nje, spodjedajo našo vitalnost in zmanjšujejo našo življenjsko moč. Tako razsipamo svojo življenjsko energijo in jo usmerjamo v cilje, ki so v škodo nam in drugim. A ne le to - okvarijo naše bioenergijsko polje in tako poškodujejo naše telo; povzročijo bolezen. Ceno za psihološke defekte in egove pustolovščine pač vedno plača naše telo.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih