V Sloveniji menda raste še posebej bujno, in to brez sajenja, zalivanja in gnojenja, pri tem pa je odporna na vsako vremensko nepriliko - zmrzal, vročino, povodenj ali točo. Kaj je to?

Rešitev uganke je razvidna iz naslova tega članka. Gre za eno najbolj podcenjenih negativnih lastnosti naše osebnosti, ki jo imamo v takšni ali drugačni obliki vsi, a se pretkano pretvarja, da ne obstaja ali pa se poskuša preleviti v nekaj drugega. Imenujemo jo tudi nevoščljivost, neprivoščljivost ali po domače »fovšija«. Ljudski rek še Zavist mdodaja, da bi v primeru, da bi fovšija gorela, Slovenija ne potrebovala nobene druge kurjave; menda bi jo lahko celo izvažali. Še bolj znan pa je morda tisti, da »ni nič hudega, če ti je crknila krava, če sta le sosedu crknili dve.«

Egu je neznosna misel, da bi bil kdo uspešnejši, uglednejši, bogatejši od njega, da bi imel več ali boljše; to bi pač omajalo njegov ugled, kar hoče za vsako ceno preprečiti. Zato »kuri« veliko naše življenjske energije in jo usmerja tako, da bi (zopet) vzpostavil dominanten položaj. Zavist ni omejena le na materialne stvari; predmet zavisti je lahko karkoli. Lahko smo zavistni za talente, ugled, lastnosti, priložnosti, srečo, okoliščine ter celo za ideje, vizije, navdušenje …

Zavist je slepa, kajti to, kar hočemo, ni realno, je le posledica slepila – egovega strahu, da bo izgubil svoj vzvišen položaj in ugled. Zavist zamegli zavedanje in povzroči frustracijo. Oporo ji dajejo nekatere druge osebnostne hibe, na primer ponos - zakaj bi bil drugi pomembnejši kot jaz - ali lenoba - tisto, po čemer hlepimo, želimo doseči na lahek način.

Zavist ni pasivna temveč zelo aktivna lastnost, ker se opira na dejavnost nenehnega vrednotenja, presojanja, primerjanja, ocenjevanja, tehtanja in računanja, ter na živo željo, ki vznikne ob pogledu ali opažanju predmeta zavisti. Zakaj bi bil drugi bolj upravičen do nečesa kot jaz – si pravimo in se nemudoma lotimo kalkulacije, kako bi se dalo zopet zagotoviti prvenstvo.

Posebno ugodno okolje za razvoj zavisti se pojavi takrat, ko se znajdemo v kaki stiski ali krizi – osebnostni, materialni ali zdravstveni, ko smo slabega počutja, ko nekaj pogrešamo … Takrat so ugodne razmere tudi za razvoj drugih osebnostnih hib, če se z nekoliko večjo mero zavedanja ne usmerimo raje k vrlinam.

Zavist se pojavi znotraj nas zaradi nečesa, kar opažamo zunaj, v odnosu z nekom ali nečim. Rodila se je iz spolne želje (želje po posedovanju bitja nasprotnega spola) in se transformirala, spreminjala, se učila hraniti z drugimi. Postala je pošast.

V nasprotju z jezo sodi zavist med tiste osebnostne hibe, ki nikoli ne dosežejo zadovoljitve. Zavistni smo lahko že v naslednjem hipu, ko smo soseda presegli z novim avtom, a on je – glej ga zlomka – iz svojega konjiča pospremil prelestno mladenko …

Zavistneži so nagnjeni k posnemanju, kopiranju drugih, ne premorejo pa domišljije, da bi segli preko tega. Njihova presoja, kaj zares potrebujejo ali želijo, je zamegljena, njihova lastna vrednost doživlja udarce, njihov notranji mir je v razvalinah. Zato je zavist kot notranja rja, ki nas razkraja in notranje slabi.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih