Je smrt nepreklicen konec ali ne? Ob tem preprostem vprašanju se ljudje razdelijo v dva tabora. Iz njihovega odgovora lahko precej dobro razberemo, kako široko je njihovo spoznavno obzorje. Pozitiven odgovor nam pove, da je njihova duša še trdno v sponah materializma.

Smrt je v zahodnih, razvitih družbah ena najbolj zamotanih ugank. Zato se tega pojma kar se le da izogibamo. Kot bi se bali, da se bo z raziskovanjem smrti pokazalo kako dejstvo, ki ga materialistični um težko sprejme. In res; naše tradicionalne predstave se le redko kje izkažejo tako zmotne kot pri smrti. Zato se naš pogled v objektivno KultSmrtistvarnost nikjer razločneje ne razjasni kot takrat, ko se naš um odpre skrivnostim, povezanimi s pojavom smrti.

Kdor se zaveda svoje duhovne narave, ne dvomi, da se s smrtjo zavestno življenje ne konča. Smrt zanj predstavlja le prehodni pojav, ko se naše resnično bistvo dokončno loči od opešanega telesa, in se odpravi v svet, po katerem (med drugim) potujemo v sanjah.

Tudi pri sanjah, ki jim pravijo tudi »mala smrt«, se naše zavestno jedro loči od telesa, le da se njegova povezava, t.i. »srebrna nit« ne pretrga; slednjo ob smrti preseka angel smrti. Zakaj sanjskemu, astralnemu svetu, ki je prav tako resničen kot objektivna stvarnost, verodostojnost odrekamo? Razlogov za to je več; vtisov iz tega sveta, v katerem veljajo čisto drugačni zakoni kot v tridimenzionalnem svetu, ne razumemo dobro in jih razglasimo za fantazijo. Prehod v sanje nam je zastrt, zato si mislimo, da med nami in »sanjačem« ni neposredne povezave. Ker se močno istovetimo s telesom, se nam zdi, da izkustva, pri katerih je občutek telesnosti odsoten, niso pristna temveč rezultat domišljije. Ob vsem tem smo negotovi, zato se neznanega sveta, kjer se ne počutimo doma, raje izogibamo.

Strah pred smrtjo ima dve prevladujoči komponenti: strah pred neznanim in strah pred izgubo življenja oziroma pred popolnim prenehanjem bivanja. V obeh primerih je v ozadju pičlo znanje, ki nam ga na tem področju materialistična znanost ne more okrepiti. Težnja, da bi prehod v neznano odložili, je razumljiva.

Krščanska religija nam o svetu onkraj smrti pove bore malo. Za nameček nam je odnos do smrti precej zagrenila. Hočeš ali nočeš njena sporočila skozi tradicijo družbe, v kateri živimo, v nas ustvarjajo nelagodje. Stališče , da so vsi ljudje obremenjeni z izvirnim grehom, v nas vzbuja občutek krivde. Tesnobo pa ustvarja zavedanje, da nas bo zaradi naših prestopkov, grehov in napak po smrti doletela pravična kazen. Tu so si religije enotne: o zakonu karme, o neizogibnem poplačilu vseh grehov in prestopkov zoper človečnost tako ali drugače govorijo vse. Ker nihče ni brez greha, se neprijetnim posledicam v onostranstvu praktično ne bo mogoče izogniti. Vse skupaj na raziskovanje pojava smrti ne deluje ravno spodbudno.

S pičlim znanjem ujeti v pajčevino materialističnega sveta tako bežimo pred smrtjo, pa tudi pred vprašanji, ki jo pomagajo razjasniti: kaj je življenje, kaj je tisto, kar me dela živega«, kdo sem jaz in kakšen je smisel bivanja v zemeljski stvarnosti. Vsa ta vprašanja pripomorejo k razjasnitvi fenomena smrti.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih