Impulz ljubezni

V knjigi Peti evangelij Rudolf Steiner razlaga, kako inteligenca tedanjega časa, vključno z velikimi grškimi filozofi, ni razumela krščanske ideje; nauk ni logičen, da bi ga razum lahko dojel. Potrebna je ljubezen, da razumemo Kristusovo nesebično žrtev. Nauk je zato napredoval med preprostimi ljudmi, potoval je od duše do duše, od srca do srca, ne glede na to ali so ga duše razumele ali ne. Tisto, kar je krščanstvo razširjalo, je bil naboj vseobsegajoče ljubezni, ki v človeku budi občutek za moralnost.

Steiner tudi pravi, da se je skozi krščanstvo človekov pogled obrnil navzven od Zemlje v nebesne širjave, v neskončnost. Človek je dejansko bitje neskončnosti. Čeprav znanost z neskončnostjo ne ve kaj početi in čeprav tega pojma razum ne more dojeti, ga lahko občutimo, saj je taka naša duhovna narava; božanske duše prostor in čas ne omejujeta. V kozmični ekstazi se počutimo eno z vsem vesoljem. Ko se zavemo svoje neskončnosti, se v nas zbudi želja, da bi to neskončnost doživljali. Slutimo, da je v tej neskončnosti vsa skrivnost stvarstva; in res je! Ko doživljamo neskončnost, se dotikamo samega Stvarnika. Zbudi se spoznanje, da smo sami del vesolja, delček tiste brezmejne mogočnosti in lepote, ki jo opažamo v vesolju. Razumemo staro modrost Ex Deo Nascimur (Iz Boga smo rojeni). In prav to spoznanje, da obstaja On, brezimni, iz katerega vse izhaja, je temelj vere. Ni potrebno, da Brezimnega imenujemo; zadostuje, da se zavedamo njegovega obstoja, verjamemo vanj, se čutimo povezani z njim. Če obstajamo mi, mora obstajati tudi On.

Vse religije nas napeljujejo k temu spoznanju, vsaka na svoj način. Krščansko religijo je navdihnilo samo božanstvo, ki se je utelesilo v Jezusu iz Nazareta. Zato se takrat, ko se uspemo povezati z njim, povežemo z Izvorom samim. To je nekaj nadvse dragocenega, kajti ko smo povezani z njim, se v nas budi ljubezen, občutek, da je vse v redu, da obstajajo obilje, lepota, varnost in sreča. Neverni so prikrajšani za širok spekter prijetnih notranjih občutenj, ki hladen razumski svet spreminjajo v pravljično deželo.

Predstavljajte si, po kakšni poti bi šel svet, če bi Jezus vanj ne prinesel impulza ljubezni. Nenehne vojne, grozljiva stiska, trpljenje, lakota in strah bi se vrstili brez prestanka. Sedaj poznamo ta stanja le bolj od daleč, toda v svetu, v katerem ljubezen vse bolj usiha, ker smo Jezusova sporočila prepustili pozabi, se lahko to hitro spremeni.

Ljudje smo čudna bitja. Nenehno govorimo in opevamo ljubezen, a je v resnici ne poznamo. Zato le begamo od stvari do stvari, od človeka do človeka, od doživetja k doživetju in ne najdemo miru. Tista najčistejša, temeljna ljubezen, ki je lahko izvor vsem drugim ljubeznim, je lahko namenjena le najpopolnejšemu in najplemenitejšemu kar obstaja v stvarstvu - Njemu. Kateri drug nepopoln objekt bi bil lahko vrednejši ljubezni? Do te ljubezni, ki jo imenujemo vera, ima marsikdo posmehljiv odnos. A ljubezen do Očeta je le drug obraz ljubezni do sebe, saj smo vsi njegovi otroci. Le da smo to popolnoma pozabili.

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih