Ateizem, materializem in vera

Potrebna je tema, da bi ob sončnem vzhodu lahko doživeli veličastno rojstvo svetlobe, vzpon simbola življenja in luči. Tudi v razvoju zavesti človeka mora s fazo ateizma priti do popolnega zanikanja Stvarnika, da bi ga za tem lahko začeli spoznavati - ne več skozi dogmo temveč skozi notranje izkustvo. Ateizem kot zanikanje duhovnosti je podobno kot materializem pomembna faza pri razvoju zavesti, ko se odnos do Stvarnika in nematerialnega popolnima zatemni, da bi se za tem pričel graditi na novih, trdnejših temeljih.

Ateisti se visoko cenijo, misleč da je verovati v nedokazljivo - izraz naivnosti, v resnici pa gre za tragično ozko obravnavo sveta, za omejevanje percepcije zgolj na telesne čute. Zato pri vrsti bistvenih življenjskih vprašanj ostajajo brez odgovora. Kapitulirajo že, ko skušajo razvozlati fenomen lastnih čustev. Gre tudi za istenje s telesom, za omejevanje svoje božanske, brezčasne, nepojmljive duhovne narave na nekaj materialnega, podvrženega razkroju, kar pomeni zavestno samodegradacijo. Obenem gre za odrekanje tistemu, na kar se je edino mogoče zares opreti, ko vse drugo odpove.

Biti veren je prednost. Zakaj? Imeti na svoji strani tako mogočnega zaveznika kot je Bog, je največ, kar si lahko zamislite. Zato se v veri skriva ogromen potencial, ki razbije vse strahove, na čelu s strahom pred smrtjo. Ateizem nima nobenih možnosti, da bi se učinkovito bojeval proti veri, kaj šele proti verski zaslepljenosti, militantnemu verskemu fanatizmu.

Največja Satanova prevara je bila prepričati ljudi, da hudič ne obstaja. Tako tudi boja z njim ni. A narava je zgrajena po načelu dualnosti; ko človek nima opore v najvišji pozitivni entiteti, je prepuščen negativnim, pade v naročje Luciferskih sil, katerega orodje so skušnjave brez konca. Te ga vodijo globoko v iluzorni svet potrošništva ter krepijo pohlep, sebičnost in strah. Kam je to pripeljalo, je videti na vsakem koraku. Pravičnost, poštenost in sočutje so le prazne besede, družba je moralno na psu. Ob rušenju še zadnjih ostankov človeškega dostojanstva družba pospešeno drsi v propad. Ker zavedanje, da je mati vseh sedanjih kriz - kriza vrednot kot posledica odtujenosti od duhovnega, še ni prodrlo, ni spoznanja, da stiske lahko konča le odločen premik na tem področju. Dokler ne dojamemo, da je življenje nekaj svetega, darilo in »substanca« Najvišjega, vojnam in terorju ne more biti konca.

Zasužnjen z egom si sodobni človek domišlja, da o sebi ve vse in vzroke za vse svoje stiske išče le zunaj sebe. To je iskanje na napačnem mestu; kar opažamo kot zunanje, je le odraz notranjosti. Ko se spustimo v svojo notranjost, v mikrokozmos, se zgodi paradoks: začnemo razumevati tudi makrokozmos, vesolje.

Verovati pomeni verjeti v Stvarnikovo ljubezen do vsega stvarstva. Ljubezen je edina graditeljska sila v naravi. Ego je njen rabelj. Ko znotraj nas ni ljubezni, se zunaj vse ruši. Zato je naša edina rešitev, da poiščemo pot k duhovnim modrostim in se znova odpremo sili, ki vse vesolje drži skupaj. Ta pot žal ni pot znanosti pač pa pot spoznavanja duhovnih modrosti, ki jih najdemo v religijah in duhovnih izročilih starih ljudstev.

Neveren človek ima težave pri iskanju pravega smisla življenja. Vzhodno duhovno izročilo ne pušča nobenih dvomov: smisel življenja je v spoznanju sebe in Stvarnika. Ob iskanju notranjega odgovora na vprašanje »kdo sem« spoznamo tudi, kdo je Bog. Rezultat takšnega poglabljanja vase ni umsko razumevanje temveč notranje občuteno spoznanje, ki je onstran vsakega dvoma.

Po duhovne modrosti se nam ni treba podajati v tuje duhovne loge, v katerih ni lahko najti domačnosti. Vse potrebno najdemo tudi s preučevanjem lastne duhovne tradicije, a poglobiti se moramo vanjo nekoliko širše, preko meja Svetega pisma, do izvornega krščanstva in izvirnega Jezusovega učenja. V pomoč nam je antropozof Rudolf Steiner, ki je opravil ogromno delo pri seznanjanju z metafiziko in razlaganju pravega sporočila krščanstva. V več svojih delih se je dotaknil številnih podrobnosti, ki krščanstvo in njegov pomena za življenje evropskega človeka predstavljajo v jasnejši luči. Posebno pozornost si zaslužijo knjige Peti evangelij, Janezov evangelij in Misterij na Golgoti.

Med drugim je Steiner razložil, zakaj ne čutimo in se ne zavedamo duhovne stvarnosti, o kateri nekoč ni bilo mogoče dvomiti, ker bila očitna in občutena: naši duhovni darovi, ki so bili pri ljudeh predgrškega časa še zelo živi, so usahnili. Moj krajši povzetek o tej temi ste v tej reviji lahko prebrali v besedilu Pota človeške zavesti.

Tisto, kar imamo, pričnemo ustrezno ceniti šele takrat, ko smo na tem, da to izgubimo. Zato je zdaj čas za vprašanje: česa nas krščanstvo uči? Uči nas o duhovnih vrednotah in modrostih, ki spreminjajo materialistično pojmovanje stvarnosti. Uči nas, da je človek mnogo več kot kup mesa z nekaj inteligence – je božansko bitje, ustvarjeno po božji podobi. Prinaša nam sporočilo ljubezni. Dandanes krvavo potrebujemo več takšnih sporočil, ki razbijajo strahove in prinašajo upanje.

Krščanstvo nas uči, da smo vsi otroci božanskega Očeta, ki nas je poslal v svet, da bi se ljubili med seboj in skrbeli za planet, ki nam je bil zaupan. Brez sočutja, potrpežljivosti in razumevanja ni pogojev, da bi družba lahko živela v miru, blagostanju in harmoniji. Človek s smrtjo telesa ne izgine – to nam je Jezus pokazal na lastnem zgledu – temveč se njegovo življenje nadaljuje drugje. Z zaupanjem v Jezusa in njegovo sporočilo lahko podobno pot odrešitve uresniči vsak od nas.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih