Kaj sploh vemo o nasprotnem spolu?

Ljudje dandanes živimo zelo površinsko življenje. Zanima nas predvsem zunanje dogajanje, dostopno petim čutom, bogastvo občutenja in notranjih zaznav pa obravnavamo kot manj pomemben svet, ki nam povzroča predvsem težave. Naša pričakovanja in prepričanja - vsebina intelektualnega dojemanja - ki se jim večinoma predajamo, so pogosto v navzkrižju z našimi notranji vtisi, zato se čutenju najraje izognemo.

Tako doživljamo tudi partnerko ali partnerja. Bodimo pošteni – ali ga obravnavamo kaj drugače kot znani objekt - telo, ki mu v splošnem pridružujemo psihološke in vedenjske značilnosti, v skladu s stereotipom, ki smo si ga ustvarili o njem? Ali opazimo njegovo živost in kompleksnost, se zavedamo, da imamo opravka z nenehno spreminjajočim se bitjem, ki v svoji življenjski izraznosti združuje bogastvo, s katerim nas kot komplementarno­ spolno bitje dopolnjuje v naravno celoto?

partnerstvoPriznajmo si: o sebi, o svojem notranjem bistvu vemo zelo malo, skoraj nič. In zato vemo o partnerju še manj. Naše dojemanje bližnjega se omejuje na en sam pogled – na pogled ega, ki se pretežno osredotoča le na razumsko obravnavo. To ni le vzrok za plitvost vezi, kakršne tkemo med nami, pač pa tudi za nizko kakovost naših življenj.

V nadaljevanju se bomo na odnose s partnerjem ali partnerko ozrli z nekaj različnih vidikov, ki nas pri obravnavi osebnih odnosov posebej zanimajo, ob tem pa si bomo samokritično zastavili nekaj pomenljivih vprašanj.

Bralke naj mi ne zamerijo, da bom zaradi preglednosti v nadaljevanju največkrat govoril njemu; analogno naj razberejo, kakšno sporočilo je namenjeno njej.



Partner kot objekt poželenja

Ure in ure prikovani pred TV ekrane se o odnosih med spoloma že od malega učimo iz filmov, ki pa nam vcepljajo napačne predstave. Ko v filmih otroci kot glavne junake in junakinje gledajo le osebke lepe in privlačne zunanjosti, se v njih postopoma utrjuje nezavedno prepričanje, da so pozornosti in ljubezni vredni le ljudje lepe zunanjosti. V življenju bodo predvsem fantje sledili takšnim umetnim vzorom ter iskali le lepa dekleta ali pa bodo ob izbiri manj vpadljive partnerke menili, da so zgrešili pri izbiri.

Ta stereotip ostane v njih do poznih let. Tako jim je partnerka zanimiva le dotlej, dokler je njeno telo mlado, mikavno, poželenja vredno; najpomembnejša je spolna privlačnost, ki se gradi na zunanjem videzu. Takšen odnos prej ali slej zaide v krizo. Razlog za skupno bivanje kasneje postane strah pred osamljenostjo ali nezmožnost skrbeti zase. Toda nasprotij, ki se pojavljajo med njima, ne more zadušiti noben drug motiv razen ljubezni.

Prisluhnimo pogovorom mladih; neustrezna vzgoja in materialistična naravnanost sta marsikomu življenjski fokus resno popačila. Partnerko obravnavajo kot izdelek v prodajalni in nenehno presojajo, ali zadošča vsem njihovim idealom, željam in pričakovanjem. Vprašamo se lahko, kako se mladostnik ob obstoječih izobraževalnih programih, ki nimajo nobenih vsebin, ki bi vzgajale v srčnosti, lahko razvije v zrelega, spolno in duhovno uravnovešenega posameznika. Kot vidimo, dandanes celo istospolna usmerjenost postaja nekaj zelo normalnega, celo atraktivnega.

Eden izmed nevarnih stereotipov, ki jih vcepljajo filmi, je tudi, da se zaljubljenost običajno prelevi v zrelo ljubezen. To seveda ni res, saj zaljubljenosti sledi streznitev, ko partnerko zagledamo v realni luči, ki dotlej idealizirano podobo o njej popolnoma spremeni. Zrel čustveni odnos se običajno razvije šele po prestani fazi razočaranja; zaljubljeni pač v partnerja projicira idealizirano predstavo, kakršno goji ego, a ta se prej ali slej izkaže za to, kar dejansko je – za iluzijo.

Ozkost pogleda na partnerja se zrcali še v marsičem. Ali se tudi vi nenehno lovite v isto nesmiselno zanko, ko pričakujete, da partnerka razmišlja in čustvuje tako kot vi? To je seveda absurd, ki vodi v neskončna razočaranja in zagrenjenost. Zavestno soočiti se s tem dejstvom je resnično pomemben korak.



Partner kot psihološko bitje

Materialistični svetovni nazor človeku odreka dušo, a priznava njegovo psihološko komponento, ki pa nam je v splošnem precejšnja neznanka. Vprašamo se namreč lahko, koliko v resnici poznamo partnerjevo duševnost. Ali vemo, kaj je vzrok njegovim vedenjskim vzorcem, nenavadnim stališčem in čudaštvom, ki so lastni njegovi osebnosti? Ali vemo, na kakšne načine so ga zaznamovali morebitne otroške travme, neljubeča vzgoja, grobost v družini, alkoholizem ali celo spolno nasilje? Če to vemo, lahko partnerjevo nenavadno odzivanje razumemo in sprejemamo povsem drugače; njegove travme mu lahko pomagamo odpraviti ter ga psihično razbremenimo in ozdravimo.

Kako dobro partnerja poznamo kot psihološko bitje, je seveda odvisno od tega, koliko se nam je partner »odprl«. Če se ob nas ne čuti dovolj varnega ali če ni bila dosežena dovolj visoka raven iskrenosti, tega najverjetneje ni napravil ali pa v zelo omejenem obsegu. Tako si velja zastaviti vprašanje: Kolikšno reven iskrenosti in zaupnosti sem uspel vzpostaviti v svojem najpomembnejšem odnosu?  V kolikšni meri razumem partnerkino »drugačnost« in kako sem ji doslej pomagal pri preseganju njenih travm? Kaj pa, če je vzrok za njeno zadržanost v tem, da je jaz kot njen partner ne znam sprejemati?

Čeprav je vzrok za naš slab partnerski odnos zagotovo (tudi) posledica naše psihološke neustreznosti, si tega največkrat ne priznamo; močnejši kot je ego, bolj nevzdržna mu je misel, da nosi krivdo (tudi) sam.

Marsikateri moški se ob pogostih očitkih, kritičnih izjavah in neprijaznih gestah svoje partnerke čuti užaljenega in se umika v osamo. A to je napačna reakcija kajti vse to je pogosto odziv na njegovo pasivnost. Bolje je namreč s kritičnostjo spodbuditi partnerja k neki akciji kot se sprijazniti z njegovo pasivnostjo ali ignoranco. V ozadju se skriva njena želja, da bi partnerju pomagala, a jo izrazi na netakten način.



Partner kot duhovno bitje

Ali lahko partnerko obravnavamo celovito, če se ne zavedamo svoje kompleksnosti, če ne razumemo dogajanj v svoji notranjosti oziroma ne čutimo samega sebe? Ali lahko začutimo bližnjega kot dušo, če nimamo dobrega stika s svojo dušo?

Sodobni človek je naučen, da se počuti kot telo, ki ga vodi razum, oviran s čustvi. Čuti se pogojenega z zunanjimi okoliščinami, zaveda se, kako ga utesnjujejo družba, sistem, okolica, fizični svet in objektivne omejitve. Pozitivizem in optimistični pogled, ki govorita, da je svet čudovit poligon, v katerem lahko izkušamo lepoto bivanja in uživamo v svoji ustvarjalnost, sta mu nekaj tujega.

Takšen pozitivizem je možen le, če prerastemo svojo majhnost in se zavemo, da smo duša, delec fantastične Stvarnikove biti, ki v življenju izkuša čarobnost zemeljskega sveta. V tem primeru se počutimo kot božansko bitje s potenciali, ki rastejo daleč preko skromnih človeških predstav. Zunanjih okoliščin ne obravnavamo kot omejitve temveč kot nevtralna dejstva, v katerih se skrivajo priložnosti in lekcije za našo rast. Partnerja ne vidimo kot sopotnika, ki nam po nekaj zaljubljenih letih greni življenje, pač pa kot dragocenega učitelja, ki nas uči natanko tistih lekcij, ki jih moramo v tem življenju rešiti. Za takšno občutenje je potrebno vladarju naše lažne narave - egu - vzeti prevladujočo vlogo.

Posamezniki, ki so uspeli osvojitev takšen – dušni pogled, svet gledajo veliko bolj sočutno, razumevajoče in tolerantno. Ostali se pridružujejo masi ozkogledih sebičnežev, ki spreminjajo medosebne odnose v hladno računico. Zato stik med dušama uspejo vzpostaviti le redki pari. Ali ste kdaj poskusili kaj takega? Čutenje partnerja kot duše je za marsikoga nedosegljivo. A prav to je tisto, kar odnosu da lepoto in globino.

Ali se lahko zazrete partnerki v oči – in ji tako pogledate v dušo - brez neprijetnih, tesnobnih občutkov? Ali lahko s to dušo lahko vzpostavite pristen, topel stik?

Zakaj se kot duša skrivamo, tudi pred najbližjim? Zakaj nas je dušne golote še bolj sram kot telesne golote? Od kod dušna sramežljivost?

Bolj ko smo poglobljeni v materializem, težje komuniciramo s svojo dušo, kaj šele z dušo partnerja. Ujeti v materializmu se vse bolj zapletamo v zanke lastnega uma, brez možnosti, da bi pobegnili iz začaranega kroga. Ego nas uklepa v zapor lastnih omejenih predstav in nam preprečuje priti do spoznanja, da onkraj omejitev ega obstaja še drug svet, ki ga ni mogoče zanikati.



Partner kot tekmec

Ali dojemate partnerko kot svojo tekmico? Ali vidite sebe kot tistega, ki ima v partnerski zvezi odločilno vlogo? Če je tako, potem ste zgrešili naravni smisel odnosa med moškim in žensko, ki je – dopolnjevanje. Posebno pri odločanju o pomembnih stvareh bi morala biti prisotna oba vidika – moški in ženski. Seveda vam bo ona pri tehničnih vprašanjih z veseljem prepustila odločitev, vi pa njej pri nekaterih drugih vprašanjih, denimo pri vprašanju vzgoje, vendar bosta pri pomembnih odločitvah mnenji združila in spoštovala stališče drugega.

Kadar se partnerja ne zavedata bogastva v različnosti in naravne vloge spolov, kadar se torej dojemata na zelo plitki ravni, takrat se srečujeta le na ravni egov. Takšen odnos je večen boj za prevlado, v katerem je medsebojno spoštovanje običajno poteptano in s tem vsaka možnost za medsebojno harmonijo. Nad tem se je treba resno zamisliti, saj se nasprotja v takšnem ozračju vse bolj povečujejo, dokler ne pripeljejo do zloma zveze. Lahko pa partnerja do smrti živita v zakonski mučilnici.

V svoji zadnji fazi se materializem, ki je obdobje najtemnejše iluzije, sprevrača v svoje nasprotje. Naravni pomen stvari se izgublja, vse bolj opažamo, da prehajajo v svoje nasprotje. Saj veste – pravniki ubijajo resnico, šolniki znanje, zdravniki zdravje, vloga moškega in ženske pa se zamenjujeta. Ko vstopajo na področja moških, ženske ponavljajo moške vzorce, ob siromašenju ženskosti. Moškemu so odvzele možnost, da bi se izkazal na področju, kjer se čuti »doma«, same pa zapostavljajo svoj »teritorij«.

Narava je moškemu in ženski namenila različni vlogi in poslanstvo. Povsem preprost pogled razkrije naslednje: po kozmičnem zakonu dualnosti moškemu pripada vloga dajalca, ženski pa prejemnice. Tako je vzpostavljen tok energije od dajalca k prejemnici, kar ustreza cikličnemu gibanju vseh procesov v naravi. Če ta tok ogrozimo ali ustavimo, pride do katastrofe. Noben odnos moški – ženska, ki tega ne upošteva, nima pogojev za srečen razvoj. Ženska lahko računa na resničen uspeh le, ko podpre moškega; le skupaj z njim lahko doseže cilje, za katere sama nima pogojev. Moški pa lahko uspe le, ko dobi ustrezno podporo ženske. Brez njenega odobravanja in podpore so njegovi darovi in napori brez vrednosti, njegovo življenje pa brez pravega smisla.

Moška vloga je, da ruši in gradi novo, ženska pa, da novo sprejme in pripomore k temu, da se novo udejani v življenju. S tem da moški in ženska v manjšem obsegu prevzemata vloge drug drugega, sicer ni nič narobe, dokler različne naloge prevzemata z ohranjanjem zavesti, kaj je njuna primarna dolžnost in jo tudi opravljata. Ko pa moški postane gospodinjec, ženska pa skrbi za napredek družine, sta svoje naravno poslanstvo poteptala. Ona ne more spoštovati takšnega moškega, on pa ne dobi priložnosti, da bi moški sploh bil.

Morda se zdi, da je menjava vlog spolov čisto v redu, če to partnerjema ustreza. A ni tako; takšen napačen vzor, napačno predstavo o vlogah spolov prenašata na svoje otroke, ki bodo neizogibno utrpeli posledice.
V boju za prevlado med spoloma smo poraženi vsi. Prikrajšani smo za tisto zdravo celovitost – lahko bi jo imenovali svetost – ki se izraža, kadar sta moškost in ženskost združeni v življenju posameznika.



Večni krivec - ego

Krivca za zgoraj omenjene težave v odnosih smo že razkrili: to je ego, dejavnik v nas, s katerim se istovetimo. Ob tej entiteti se velja nekoliko dlje pomuditi.

Tradicionalna vzgoja je kriva, da je naš pogled na ego popolnoma izkrivljen. Predstavljamo si, da je ego koristen dejavnik v nas, brez katerega ni mogoče živeti, saj sicer ne bi bilo nikogar, ki bi poskrbel za nas in za naš fizični obstoj. A to je nesmisel. Primer bitij brez ega so angeli. Angeli so bili nekoč na ravni človeka. Ego je umeten dejavnik v nas kot posledica izguba stika z Izvorom, Stvarnikom, Očetom, katerega del smo. Odsotnost zavedanja naše resnične identitete je vzrok vseh človeških stisk in civilizacij v celoti. Ego je tisti, ki v nenasitnem pohlepu, brezkompromisnem boju za svoj prav počne najhujša grozodejstva na svetu.

Egovi najmočnejši orodji sta intelekt, ki ga nenehno zlorablja za svoje cilje, ter negativna čustva. Ob poudarjeni razumski plati je vse manj prostora za pozitivno emocionalnost, srčnost. Ego je pravi rabelj naše duše, ki ji ne pusti zadihati. Ko se zavemo tega dejstva, nam je jasno tudi, da je partner v enakem položaju kot mi. Tisto, kar se kaže kot nekarakternost, neetičnost, grobost in agresivnost, so njegovi nepravi obrazi, ki zastirajo lepoto in plemenitost njegove čuteče duše. A saj se isto dogaja tudi nam. Treba se je zavedati minljivosti teh kratkotrajnih vlog in stalnega čutečega jedra, ki se bo hitreje pokazalo, če njegov ego ne bo imel priložnosti igrati svoje vloge generala, vedno pripravljenega na obrambo.

Ego ne more komunicirati z dušo, saj je preprosto ne priznava. Vse dokler do partnerke dostopamo skozi svoj ego, ne moremo videti v njej drugega kot njen ego, ki se razkazuje ob različnih dogodkih. Ko se omejujemo na ego partnerke, se odpovedujemo možnosti, da bi z njo vzpostavili dušni stik. Ko s stališča ega opazujemo njeno telo, si ga želimo prilastiti, da bi služilo našemu užitku. Toda ker človek ni le materialno bitje, nas zgolj spolni stik s telesom partnerke ne more osrečiti, saj ob tem naša duša ostane nepotešena. Da bi dosegla svoj duhovni cilj, duša potrebuje stik z drugo dušo, dušo nasprotnega spola.

V času, ko očarani z vabljivimi tehnološkimi igračami vse bolj tonemo v potrošništvu, ne pomislimo, da je materializem pot v vse hujše duhovno osiromašenje. Materializem je nujna faza v razvoju človeka, ki je prinesla določene pozitivne učinke, zdaj pa ustvarja vse več negativnih. Omogočil je triumf ega, razvoj individualnosti in zavedanje relativne svobode; izločil nas je iz duhovnega sveta, da bi tega lahko uzrli v novi luči in zavzeli ustreznejši odnos do njega. A človeški razvoj ne sme zastati v tej fazi, saj bi to pomenilo duhovno smrt, popolno izgubo v iluziji in smrt duše. Prehod iz materialistične ujetosti v naslednjo razvojno fazo je pot od ega k duši, je pot osvobajanja iz suženjstva intelektu k čutenju in svobodi duše.

V skladu z materialističnim gledanjem menimo, da nam telo, njegova energija in užitki, ki jih lahko v njem užijemo, pripadajo. Toda nič od tega ni res. Telo, energija in užitki so nam dani in nato zopet vzeti, ne brez razloga. So darilo Stvarnika, da bi s temi rekviziti napredovali k večjemu zavedanju, kajti krepitev zavedanja je temeljni smoter stvarstva. Ko se odrekamo stiku duš, odstopamo od človeškega poslanstva in delamo silo naravi in sebi kot duhovnemu bitju. Zgrešimo tudi v spolnosti, kajti ta ni bila načrtovana le za fizičen stik temveč za stik duš.

Na višjo raven zavedanja napredujemo le tako, da izkoristimo skrite duhovne moči, ki spijo v nas. Te moči je najlaže prebuditi s spolnostjo. Naša vitalna energija je namreč spolna moč.



Partner kot komplementarno bitje

Vesolje je polarno. Za stvarjenje sta potrebna dva pola. Združevanje nasprotij je dejanje, ki zagotovi celoto, popolnost. Le iz celote in popolnosti se lahko razvije nekaj novega.

Človek kot spolno bitje sam v sebi ni popoln, naravno  celovit. Zato noben samec ali samica ne moreta ustvariti in spočeti novega bitja sama. Celovitost lahko doseže le z združevanjem z nasprotnim spolom, v spolnem stiku, ki je dogodek kozmičnega pomena. To ustvari čudežne okoliščine, v katerih lahko pride do utelešenja nove duše, vzklitja novega bitja, lahko pa pride do drugih osupljivih učinkov, o katerih nas ni nihče poučil.

Silno pomembna, človeštvu doslej dobro prikrita informacija je naslednja: Največja moč, ki nam je na razpolago, je spolni ogenj v nas. Kdor zna ravnati z njim in ga uporabiti v svoj prid, se lahko močno dvigne nad vse druge, ki te skrivnosti ne poznajo. Od nekdaj so se skupine naprednih posameznikov posluževale teh moči; v skrivnih krogih prakticirajo obrede, ki spolno energijo usmerijo v dvig ravni psiho-fizičnih sposobnosti. Množice tega seveda ne razumejo, saj je nepoučenim vse skupaj prikazano kot kopica čudnih ritualov, ki so povezani z verskim čudaštvom.

Naše razumevanje spolnosti je zelo omejeno. Spolni odnos je dejanje, pri katerem v zelo kratkem času zberemo veliko količino svoje vitalne energije, ki jo lahko uporabimo za različne namene. Pri klasičnem seksu tega velikega energijskega naboja ne znamo nadzorovati; izkoristi se za prijeten krč celotnega telesa – orgazem, potem pa ta energija odteče iz telesa. Ne vemo, kaj se s to razlito energijo zgodi; poučeni vedo, da se z njo okoristijo naš ego in določene duhovne sile, ki jim je ta energija vir prehrane.

Tudi spolne tekočine so dragocene substance. Taoisti pred tisočletji niso brez razloga učili, da je kaplja semena dragocenejša od sto kapelj krvi. Izlivanje semena in spolne energije so označili kot neodgovorno dejanje. Potencial spolnosti nam lahko omogoči v sebi prebuditi največje zaklade, le naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kdor ne obvlada svoje spolne energije, tudi svoje miselnosti ne more.

Če v spolnem aktu nakopičene energije z običajnim orgazmom ne izlijemo pač pa zadržimo v sebi, lahko ustvarja fantastične učinke. Za plemenitenje osebnosti, za krepitev zdravja in vitalnosti, za medsebojno pomlajevanje, za varovanje pred nosečnostjo, vzdrževanje zdravja še v pozno starost ter krepitev duhovne moči ni boljšega načina. Ogenj ljubezni med partnerjema z leti ne usiha, če partnerski odnos z ustrezno spolnostjo nenehno poživljamo.

Napredna spolna praksa je najstrožje čuvana skrivnost, ki so jo stoletja skrivali starodavni kabalisti, gnostiki, tantriki, alkimisti, vitezi templjarji in številni drugi ezoterični redovi. Taoisti so priporočali, da s transformiranjem in sublimiranjem spolne energije »osemenimo«, oplemenitimo možgane in poživljamo celotno telo. O dvigu »kundalinija«, speče kače v nas, govorijo številne duhovne prakse; ko ga uspemo dvigniti do temena, dosežemo razsvetlitev. Spolna magija je način za plemenitenje in razvoj solarnih teles – etrskega, astralnega telesa ter razvoj človeške duše, kar človeka dvigne na popolnoma drugačno reven zavedanja.

Spolnost je žal na slovenskem še dandanes tabu tema. Svoja spoznanja o tej temi sem pred leti strnil v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti; v njej sem poskušal njene doslej skrite plati približati vsakdanjemu človeku, kajti kaj je pomembnejšega od tega, da se naučimo s svojo vitalno energijo ravnati tako, da deluje v naš prid?


 

Napredna spolnost

Spolni odnos, ki je le združevanje teles, na pa tudi duš, se v ničemer ne razlikuje od živalske spolnosti. Vprašamo se lahko, ali se s takšno spolnostjo lahko zadovoljimo. Človeška zavest je bistveno razvitejša od živalske, zato spolni odnos ni načrtovan le za namen reproduktivne funkcije in uživaštva. Namenjen je doseganju visokih ciljev, o katerih smo nekoliko spregovorili zgoraj.  

Človeške spolnosti naj ne bi vodil spolni nagon temveč ljubezen med partnerjema. Zanimivo je, da čudovitega izraza »ljubiva se« Slovenci v pogovornem jeziku praktično ne uporabljamo, saj se globoko v sebi se zavedamo, da tistega, kar beseda pomeni, ne bomo počeli. Izraz »greva seksat« ali »dajva se dol«, je odraz resnice - označuje, da gre za degradirano dejanje, kakršno običajen seks pravzaprav je.

V izvirni človeški spolnosti – sam jo imenujem »napredna spolnost« - damo  ljubezni kot najmočnejši sili stvarstva priložnost, da nas prerodi. Bistvo takšnega spolnega odnosa je prodiranje v največjo kozmično skrivnost - združitev z Izvorom. Do celovitosti lahko pride le z združevanjem na telesni in duhovni ravni. Izničenje polarnosti in ustvarjanje enosti nas vrača v Izvor, popelje v Stvarnikovo naročje. V praksi gre za oboževanje božanskosti v templju združenih teles ter za popolno predajo prepletenemu toku življenja. Zato je spolnost nekaj svetega, kot je tudi zakonska zveza moškega in ženske.

Da dosežemo te vzvišene cilje, moramo nekaj žrtvovati – klasični orgazem. A žrtev je bogato poplačana, med drugim z blaženostjo kozmične ekstaze, ki orgazemski užitek močno presega. Obenem z občutenjem naše resnične identitete pride do krepitve iskrene, zrele ljubezni v nas in do sočutja do vseh bitij, oboje pa je znak razširjenega zavedanja.

Ljubimca se v napredni spolnosti predata toku duhovne energije, ki ga čutita kot kipečo reko ljubezni, ki na svoji poti skozi združeni telesi poživlja in preraja sleherno celico ter jo spodbuja k preobrazbi. Brzdata spolno strast in vzdržujeta takšno raven energije, ki jo še lahko obvladata. Ob tem pride do najtesnejše povezave telesa, uma in duha in do preobrazbe surove spolne energije v prečiščeno subtilno energijo. To energijo  lahko ob sodelovanju višjih moči usmerjata v očiščenje in krepitev svoje zavesti, kar ju vodi v naročje Očeta. V posvečenem objemu napredujeta v notranji svet in se v ekstazi dotakneta Vira, iz katerega izhajata. Kdor okusi kaj takšnega, ga stara orgazemska praksa ne zanima več. Živalska strast se pač z ljubeznijo ne more primerjati.

Praksa napredne spolnosti predstavlja odmik od ustaljenih spolnih navad in tudi od pogledov na nekatere stvari, ki jih imamo sedaj za normalne, na primer nujnost doživetja orgazma in izliva semena. V dejanju, ki si upravičeno zasluži ime »praznik ljubezni«, ljubimca drug v drugem vidita bitje, ki je utelešenje boga/boginje in mu dasta vse, kar imata. Drug drugemu predstavlja vrata v celoto, v večnost, v Enost. V njima krepi nezmotljivo spoznanje, da sta daleč več kot materialni bitji. To je največ, kar lahko izkusimo v svojih materialnih telesih, obenem pa pogoj, da se naša telesa prerodijo in se otresejo senc in teme. Le skozi takšen proces lahko vstopimo v rajsko kraljestvo, le tako prerojeni lahko utripamo v visokih vibracijah rajskih svetov.

Napredna spolna praksa je nedosegljiva vsakomur, ki ima pred duhovnostjo odpor. Človeku, bitju vesolja, je dana možnost resničnega napredka šele, ko se zave svoje duhovne narave in spozna, kako svojo vitalno energijo izkoristiti za svoj napredek. Omejen le na materialni svet je zapisan propadu. Za to zavedanje, za ta pomemben premik v sebi, mora vsakdo poskrbeti sam. Kaj drugega bi bilo kršitev svobodne volje. Spremenjeni odnos do nas samih se odrazi tudi v odnosu do najbližjega in se v polni meri izkaže v dejanju naše največje intimnosti.

Z ohranjanjem sedanje spolne prakse vse bolj tonemo v egu. To vodi v degradacijo človeka. Negativni trend z vse hujšim ropanjem in razčlovečenjem človeka bo pripeljal v katastrofo, če ga ne ustavimo z odločno spremembo na tistem področju, kjer leži vzrok za zdrs v duhovno temo.  Zasuk k napredni spolnosti pomeni premik od egoizma k človečnosti, ki se začne na osebni ravni in preraste na družbeno raven.



Partner kot zrcalo

Obdelati želimo še en pomemben vidik, ki zadeva odnos med spoloma. Dejstvo, da med milijardami ljudi na svetu za partnerja ali partnerko izberemo eno samo osebo, je gotovo pomenljivo. Vse v vesolju  poteka po določenih duhovnih zakonih, ki ne puščajo prostora za naključja. Med duhovnimi zakoni, ki urejajo naša življenja, je eden najpomembnejših zakon karme. Prav ta zakon ljudi, ki imajo neporavnane karmične račune, nezmotljivo pripelje skupaj. In med najpomembnejšimi so seveda tisti, s katerimi ustvarimo najtesnejši odnos.

Tako kot so naši starši specialisti za ustvarjanje okoliščin in pogojev, ki jih potrebujemo za uresničitev našega življenjskega poslanstva, je tudi partner oseba, ki ima v našem življenju posebno pomembno vlogo. Je naše najpomembnejše zrcalo, v katerem opažamo stvari, ki so potrebne za to, da se zavemo naših neustreznih, neharmoničnih lastnosti  in stališč.

Da smo soočeni z določeno partnerjevo hibo, zopet ni naključje. Lastnost, ki jo obsojamo pri partnerju, je lastna ali pa je bila lastna nam samim. Treba se je samokritično ozreti vase in se vprašati, kako je s tem. Morda smo jo že prerasli, a je v nas še vedno prisotna obsodba. Obsodba je mentalno stališče, ki povzroča, da se ne moremo prepustiti toku življenja temveč ga oviramo, se ustavljamo in izgubljamo energijo. Tudi obsodba je breme in nekaj tujega naši duši, zato nam narava daje možnost, da jo zavestno prepoznamo in v sebi razgradimo.

Ko nas partnerjev odziv vrže s tira, se vprašajmo: zakaj potrebujem to lekcijo? Kaj me ta dogodek uči? Ali se tudi sam kdaj tako odzivam? Kakšno spoznanje moram izluščiti iz tega dejanja?

Takšen zavestni pristop je znamenje, da smo na dobri poti, da bomo prepoznali svojo hibo ali pa morebitno obsodbo in se je rešili.



Partnerstvu na rob

Najpomembnejša stvar v življenju človeka so odnosi, med temi pa je najpomembnejši odnos s tistim človekom, s katerim stkemo najtesnejše vezi. Kadar je naš partnerski odnos zrel in močan, imamo trden življenjski temelj, na katerega se opira vse ostalo. Vsak napor, da ga utrdimo in okrepimo, se bogato obrestuje. Za kaj takega pa je potrebno na partnerja pogledati z vseh obravnavanih zornih kotov in odstraniti vse moteče elemente.

Eden izmed najpogostejših razlogov za neskladja med partnerjema so pričakovanja. Sodobni človek je zvrhano poln pričakovanj, ki mu fokus drastično zožujejo in ustvarjajo probleme tam, kjer jih ni. Ego ga nenehno sili v program preverjanja, kje vse partner »ni ustrezen«. Z opustitvijo pričakovanj se znebimo številnih razočaranj, ki po nepotrebnem trošijo našo energijo.

Kakovost naših življenje je neločljivo povezana s širino zavedanja – v zvezi s čemerkoli. Velja si zastaviti nekaj vprašanj, ki pokažejo, kje smo šibki in kje je naša moč. Ali moj svet sega onkraj petih čutov, se zavedam, da moje zavedanje ni stvar materialnega sveta? Se zavedam, da mojo stvarnost krojijo duhovni zakoni, ki so mi še uganka? Se zavedam, da je prav moja partnerka tista, ki mi prinaša najpomembnejše življenjske lekcije? Ali razumem, da samo v stiku z njo, telesnem in duhovnem, lahko dosežem tisto popolnost, ki mi je sicer nedosegljiva? Sem jo pripravljen sprejeti na telesni, miselni, čustveni in duhovni ravni? Kaj me ovira, da bi jo sprejel celovito? Se zavedam, da so ovire, ki jih opažam, domislek mojega ega, ki želi ohraniti popoln nadzor nad menoj? Sem se pripravljen zoperstaviti temu notranjemu rablju, ki je vir vseh mojih življenjskih tegob?

Vsa poglobljena razmišljanja o našem napredku se končajo enako: glavni problem je nevedni ego. Utesnjen v zaporu lastnih materialističnih predstav se upira novemu znanju.

Prebujeni človek je kot gasilec, ki spozna, da je piroman on sam. Ko dojame, da je edina rešitev zanj v tem, da se odreče lažnemu jazu, se začne pot v boljše življenje. Takrat tudi do partnerja vzpostavimo odnos, ki vodi v zrelo, iskreno in izpolnjujoče sožitje.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih