Večni krivec - ego

Krivca za zgoraj omenjene težave v odnosih smo že razkrili: to je ego, dejavnik v nas, s katerim se istovetimo. Ob tej entiteti se velja nekoliko dlje pomuditi.

Tradicionalna vzgoja je kriva, da je naš pogled na ego popolnoma izkrivljen. Predstavljamo si, da je ego koristen dejavnik v nas, brez katerega ni mogoče živeti, saj sicer ne bi bilo nikogar, ki bi poskrbel za nas in za naš fizični obstoj. A to je nesmisel. Primer bitij brez ega so angeli. Angeli so bili nekoč na ravni človeka. Ego je umeten dejavnik v nas kot posledica izguba stika z Izvorom, Stvarnikom, Očetom, katerega del smo. Odsotnost zavedanja naše resnične identitete je vzrok vseh človeških stisk in civilizacij v celoti. Ego je tisti, ki v nenasitnem pohlepu, brezkompromisnem boju za svoj prav počne najhujša grozodejstva na svetu.

Egovi najmočnejši orodji sta intelekt, ki ga nenehno zlorablja za svoje cilje, ter negativna čustva. Ob poudarjeni razumski plati je vse manj prostora za pozitivno emocionalnost, srčnost. Ego je pravi rabelj naše duše, ki ji ne pusti zadihati. Ko se zavemo tega dejstva, nam je jasno tudi, da je partner v enakem položaju kot mi. Tisto, kar se kaže kot nekarakternost, neetičnost, grobost in agresivnost, so njegovi nepravi obrazi, ki zastirajo lepoto in plemenitost njegove čuteče duše. A saj se isto dogaja tudi nam. Treba se je zavedati minljivosti teh kratkotrajnih vlog in stalnega čutečega jedra, ki se bo hitreje pokazalo, če njegov ego ne bo imel priložnosti igrati svoje vloge generala, vedno pripravljenega na obrambo.

Ego ne more komunicirati z dušo, saj je preprosto ne priznava. Vse dokler do partnerke dostopamo skozi svoj ego, ne moremo videti v njej drugega kot njen ego, ki se razkazuje ob različnih dogodkih. Ko se omejujemo na ego partnerke, se odpovedujemo možnosti, da bi z njo vzpostavili dušni stik. Ko s stališča ega opazujemo njeno telo, si ga želimo prilastiti, da bi služilo našemu užitku. Toda ker človek ni le materialno bitje, nas zgolj spolni stik s telesom partnerke ne more osrečiti, saj ob tem naša duša ostane nepotešena. Da bi dosegla svoj duhovni cilj, duša potrebuje stik z drugo dušo, dušo nasprotnega spola.

V času, ko očarani z vabljivimi tehnološkimi igračami vse bolj tonemo v potrošništvu, ne pomislimo, da je materializem pot v vse hujše duhovno osiromašenje. Materializem je nujna faza v razvoju človeka, ki je prinesla določene pozitivne učinke, zdaj pa ustvarja vse več negativnih. Omogočil je triumf ega, razvoj individualnosti in zavedanje relativne svobode; izločil nas je iz duhovnega sveta, da bi tega lahko uzrli v novi luči in zavzeli ustreznejši odnos do njega. A človeški razvoj ne sme zastati v tej fazi, saj bi to pomenilo duhovno smrt, popolno izgubo v iluziji in smrt duše. Prehod iz materialistične ujetosti v naslednjo razvojno fazo je pot od ega k duši, je pot osvobajanja iz suženjstva intelektu k čutenju in svobodi duše.

V skladu z materialističnim gledanjem menimo, da nam telo, njegova energija in užitki, ki jih lahko v njem užijemo, pripadajo. Toda nič od tega ni res. Telo, energija in užitki so nam dani in nato zopet vzeti, ne brez razloga. So darilo Stvarnika, da bi s temi rekviziti napredovali k večjemu zavedanju, kajti krepitev zavedanja je temeljni smoter stvarstva. Ko se odrekamo stiku duš, odstopamo od človeškega poslanstva in delamo silo naravi in sebi kot duhovnemu bitju. Zgrešimo tudi v spolnosti, kajti ta ni bila načrtovana le za fizičen stik temveč za stik duš.

Na višjo raven zavedanja napredujemo le tako, da izkoristimo skrite duhovne moči, ki spijo v nas. Te moči je najlaže prebuditi s spolnostjo. Naša vitalna energija je namreč spolna moč.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih