Partner kot duhovno bitje

Ali lahko partnerko obravnavamo celovito, če se ne zavedamo svoje kompleksnosti, če ne razumemo dogajanj v svoji notranjosti oziroma ne čutimo samega sebe? Ali lahko začutimo bližnjega kot dušo, če nimamo dobrega stika s svojo dušo?

Sodobni človek je naučen, da se počuti kot telo, ki ga vodi razum, oviran s čustvi. Čuti se pogojenega z zunanjimi okoliščinami, zaveda se, kako ga utesnjujejo družba, sistem, okolica, fizični svet in objektivne omejitve. Pozitivizem in optimistični pogled, ki govorita, da je svet čudovit poligon, v katerem lahko izkušamo lepoto bivanja in uživamo v svoji ustvarjalnost, sta mu nekaj tujega.

Takšen pozitivizem je možen le, če prerastemo svojo majhnost in se zavemo, da smo duša, delec fantastične Stvarnikove biti, ki v življenju izkuša čarobnost zemeljskega sveta. V tem primeru se počutimo kot božansko bitje s potenciali, ki rastejo daleč preko skromnih človeških predstav. Zunanjih okoliščin ne obravnavamo kot omejitve temveč kot nevtralna dejstva, v katerih se skrivajo priložnosti in lekcije za našo rast. Partnerja ne vidimo kot sopotnika, ki nam po nekaj zaljubljenih letih greni življenje, pač pa kot dragocenega učitelja, ki nas uči natanko tistih lekcij, ki jih moramo v tem življenju rešiti. Za takšno občutenje je potrebno vladarju naše lažne narave - egu - vzeti prevladujočo vlogo.

Posamezniki, ki so uspeli osvojitev takšen – dušni pogled, svet gledajo veliko bolj sočutno, razumevajoče in tolerantno. Ostali se pridružujejo masi ozkogledih sebičnežev, ki spreminjajo medosebne odnose v hladno računico. Zato stik med dušama uspejo vzpostaviti le redki pari. Ali ste kdaj poskusili kaj takega? Čutenje partnerja kot duše je za marsikoga nedosegljivo. A prav to je tisto, kar odnosu da lepoto in globino.

Ali se lahko zazrete partnerki v oči – in ji tako pogledate v dušo - brez neprijetnih, tesnobnih občutkov? Ali lahko s to dušo lahko vzpostavite pristen, topel stik?

Zakaj se kot duša skrivamo, tudi pred najbližjim? Zakaj nas je dušne golote še bolj sram kot telesne golote? Od kod dušna sramežljivost?

Bolj ko smo poglobljeni v materializem, težje komuniciramo s svojo dušo, kaj šele z dušo partnerja. Ujeti v materializmu se vse bolj zapletamo v zanke lastnega uma, brez možnosti, da bi pobegnili iz začaranega kroga. Ego nas uklepa v zapor lastnih omejenih predstav in nam preprečuje priti do spoznanja, da onkraj omejitev ega obstaja še drug svet, ki ga ni mogoče zanikati.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih