Življenje je niz izkustev, ki pa niso vsa enako pomembna. Če bi bila, bi bilo povsem vseeno, kako živimo. Med vsemi izkustvi ima eno še posebno vrednost in težo. Obstaja najpomembnejše in najveličastnejše izkustvo, ki mu ni para. Kaj bi to lahko bilo? To je izkustvo prepoznave naše življenjske Biti, iskre življenja, ki nas oživlja. V nas je globoko vsajeno nezavedno hrepenenje po razkritju naše resnične identitete in prav to je tisto, kar nas žene naprej.

Ni jih malo, ki verjamejo le tisto, kar lahko preverijo s fizičnimi čuti. Toda v življenju vsakogar se nekega dne zgodi premik, orlova-glava-mko se tako omejena predstava o svetu zamaje in prodre spoznanje, da obstaja še nekaj več kot le materialni svet. Spozna, da ni le gmota mesa z nekaj vsebovane kemije in elektrike. Ko ga življenje – največkrat z udarci in travmatičnimi dogodki – prisili, da se nekoliko obrne navznoter in prične odkrivati neskončno pestrost znotraj sebe, se zave, da je notranje dogajanje še kako pomembno. Tako razširjen pogled prinese večjo kakovost zavedanja in omogoči globlje razumevanje sveta in sebe. Ob zavedanju, da imajo psihični pojavi, misli in čustva, velik vpliv ne le na psiho, zdravje in počutje temveč tudi na fizično telo, postanemo preudarnejši. Razumemo, da so izvor vsega notranja stanja; ta pogojujejo subtilne energije, ki prožijo elektro-kemične procese, ti pa dajejo podlago spletu pojavov tako v naši duševnosti kot tudi v fizičnem telesu. Zato ljudska modrost pravi »vse je v glavi«.

Ob povečanem zanimanju za pojave v naši notranjosti prihaja tudi do boljšega razumevanja zakonitosti in mehanizmov, ki odločajo o tem, kakšno je naše življenje. Zavemo se, da je jedro naših težav istovetenje z lažnim jazom, z neumornim blebetačem v nas, in da je naše bistvo nekaj drugega, pomembnejšega, plemenitejšega. Vse bolj nas razvnema vprašanje, kdo v resnici smo, kaj je iskra življenja, ki nas oživlja, dela žive. Modri pravijo, da je smisel celotne evolucije prav v tem, da nas pripelje do odgovora na to temeljno vprašanje; pravzaprav ne do razumevanja, kdo smo, kajti um je prešibak za kaj takega, temveč do občutenja tega.

Na prvi pogled ni videti, a spoznanje, kdo smo, je za nas odločilnega pomena. Zakaj? Ker določa kakovost našega življenja. Naše miselne predstave namreč pritegujejo njim ustrezna izkustva. Dokler verjamemo, da smo telo, svojo božansko naravo drastično omejujemo in se tako degradiramo na minljiv in nepopoln fizični objekt. Šele ko zaslutimo, da smo bistveno več od tega, prestopimo okvir svoje majhnosti in nemoči in pričnemo spoznavati sebe kot duhovno bitje s potenciali Stvarnika. Naš pravi napredek je odvisen od tega, ali in koliko smo se sposobni soočiti z našo duhovno veličino.

Spekter izkustev, ki jih doživljamo, je tesno povezan z našo življenjsko orientacijo. Če smo osredotočeni na materialni, zunanji svet, so naša izkustva temu primerna: omejena, nepopolna, težavna, neizpolnjujoča, marsikdaj neprijetna in boleča. Ko pa se naš interes obrne navznoter, v kultiviranje nas samih, naše osebnosti in značaja, posije v naše življenje močnejša svetloba, ki nas vodi v smeri duhovne izpolnitve. Prinaša lepoto, ustvarjalnost, modrost, mir in blaženost.

Proces razvoja našega zavedanja gre skozi dolgo obdobje raziskovanja zunanjega sveta, preden smo pripravljeni odpreti vrata v notranji, duhovni svet. Ko se to zgodi, se usmerimo v raziskovanje duhovnih prostranstev in v razbremenjevanje iluzij, v izgradnjo sebe kot bitja duha. Prepoznamo ego kot glavni dejavnik, ki ustvarja strahove, sodbe in probleme vseh vrst, ki nam otežujejo življenje. Le z razbremenitvijo pritiska ega lahko osvobodimo dušo, se odpremo ljubezni in zaživimo kot čuteča bitja, deležna boljših spoznanj in izkustev. Bolj ko spoznavamo duhovne zakone, bolj razumemo, kako bivati v harmoniji z vesoljem in kako ravnati prav. Usklajeni s seboj in stvarstvom ter oboroženi z modrostjo in ljubeznijo doživljamo stvarnost povsem drugače, kot polje ustvarjalnosti in priložnosti.


 

Kje iskati?

Globoko vtisnjeni žeji po samospoznanju sledimo nezavedno in se sprva niti ne zavedamo, kaj iščemo. Nekaj nas preprosto sili v izkustva, v katerih bi življenju prišli bolj »do dna«. Nekateri potujejo na različne konce sveta, kjer si obetajo v ustreznejšem okolju sebe in življenje bolje spoznati. Drugi poskušajo do sebe prodreti tako, da »zgostijo čas« v kakem ekstremnem športu, ko hitrost ali napetost pomagata drastično povečati koncentracijo in doživljanje življenja. Tretji pa iščejo odgovore v opojnih sredstvih, ki odpirajo vrata v svet neznanega.

Nekateri se ne morejo rešiti misli, da se njihovo bistvo nahaja v telesu. Toda tisti, ki so doživeli kratkotrajno izkustvo svoje klinične smrti, so prišli do trdnega spoznanja, da telo ni njihovo bistvo, saj so ga povsem jasno zaznavali kot objekt izven sebe, ko so pod stropom bolniške sobe lebdeli nad njim in uporabljali razum in organe zaznavanja, ki ne pripadajo telesu.

Svojega bistva ne moremo najti v telesu ali v zunanjem svetu, vendar ta lahko pripomore, da se močneje zazremo navznoter. Da bi našli in začutili, kar iščemo, nam ni potrebno iti nikamor; nahaja se v nas samih.

Ko človek naposled odkrije, kam mora posvetiti z lučjo, kam je treba usmeriti svojo zavest, je to zmagoslavje pred dokončno zmago, ki ne more biti več daleč. Na vhodom v delfijsko preročišče je pisalo: »Spoznaj sebe in spoznal boš ves svet

Vsi si nenehno prizadevamo svoje življenje čim bolj oskrbeti z nadvse izmuzljivo stvarjo: s srečo. Toda, ali smo se kdaj vprašali, kaj sreča pravzaprav je? Zmotno jo enačimo z užitki in zadovoljstvom, ki sta le bedna nadomestka zanjo in prihajata vedno v paru s trpljenjem in nezadovoljstvom. Kaj torej sreča sploh je?

 



Sreča in gon po spoznanju

Vsak od nas je iskalec sreče. To, kar si razlagamo z željo po sreči, je nekaj, kar ima mnogo večji, kozmični smisel in pomen. Ali obstaja kaj pomembnejšega od spoznanju svoje resnične identitete, ko se speče človeško bitje prebudi in se zave, da je eno s Stvarnikom? Globoko v sebi se zavedamo, da v tem leži naša izpolnitev. Ko si želimo biti srečni, se želimo v resnici dotakniti svojega božanskega bistva, spoznati želimo tisto, kar smo. Ko smo srečni, smo v stiku s »seboj«. To se zgodi le takrat, ko um umolkne, ko ego utihne in doživljamo mir, prežet z radostjo. "Običajna sreča" so trenutki, ko vzpostavimo stanje s svojim duhovnim jedrom; a radost in mir občutimo le, dokler ju ne prežene vladajočii tiran - ego.

Najbolj dovršenim, najpopolnejšim živim bitjem je Stvarnik dal možnost, ki je hkrati posebna nagrada. Svojo zavest lahko pripeljejo tako daleč, da prepoznajo in občutijo lastno identiteto, ki je - identiteta Stvarnika. Spoznanje samega sebe nam prinese opojno radost, mir in blaženost, sreča pa so koščki tega izkustva. Ko hrepenimo po sreči, hrepenimo po vrnitvi v svoj pravi dom - v zavetje Stvarnika, od katerega nismo (bili in ne bomo) nikoli ločeni.

Pa je samega sebe, življenjsko bit, svojo pravo identiteto, svoje resnično bistvo, sploh možno spoznati? Vsi veliki učitelji človeštva so si bili edini, da je. Vendar pa je pot samospoznanja dolga, vijugasta ter polna težav. A cilj je vreden truda. Spoznanje, kdo si, prinese nenehno prisoten in blažen občutek miru in notranjega zadovoljstva. Prinaša radost, kajti radost je prav to: občutek živosti in vibracija miru. To je radost spoznavanja sebe kot same esence Življenja, preden Življenje privzame obliko. Kot pravi Eckhart Tolle, ni večje sreče od radosti bivanja v svoji resnični naravi.

Ko spoznaš od kje prihajaš, naravno postaneš strpen,

nesebičen, začuden, dobrosrčen kot stara mati,

dostojanstven kot kralj.

 



Kako doseči cilj?

Kakovost naših življenj je togo povezana s širino našega obzorja, s kakovostjo razumevanja stvarnosti in sebe. Kakovost zavedanja in kakovost življenja sta torej ozko povezani. Zavedanje širimo z novim znanjem. Sedanja civilizacija gore problemov, ki nas tarejo, s starim znanjem ne more rešiti. Einstein je dejal, da problemov ne moremo zadovoljivo obvladati, dokler se ne dvignemo nad raven, na kateri so nastali. Šele ko jih vidimo z drugačne perspektive, se pokažejo nove možnosti. Takšno perspektivo odpira zavedanje duhovnega ozadja stvari. Ne gre le za nove informacije v okviru starih konceptov; gre za nov koncept razumevanja, ki človeka postavlja v novo, osrednjo vlogo.

Kako si razložiti, da je tisto, kar opažamo zunaj, odslikava naše notranjosti? Noben dogodek ali pojav nima pomena, dokler mu ga ne podelimo mi, opazovalci. Stiske in tegobe so posledica naših stališč; če spremenimo stališče, dogodek ali pojav dobi povsem drugačen pomen. A ne le to, pomembna je tudi časovna dimenzija; kar je trenutno videti kot katastrofa, je na dolgi rok morda odrešitev; časovni dejavnik pogosto popolnoma spremeni sodbo o posameznih dogodkih in pojavih.

Stara ljudstva so se zelo močno zavedala prisotnosti duhovnih dimenzij. V obdobju kali juge pa se vse bolj pogrezamo v temo in neznanje. Svet materialnosti je le majhen peskovnik v duhovnem svetu. Je preprosto preveč omejen, da bi v njem duša lahko polno zadihala. Duhovni svet omejuje polovico manj zakonov kot fizično stvarnost. Ko v sanjah vstopimo v ta svet, lahko letimo in prestopamo omejitve prostora in časa. Sanjski svet ni nič manj realen kot fizični, le da ga sedaj ne razumemo.

Kot duhovno bitje smo povezani z najmočnejšo entiteto, ki si jo je mogoče predstavljati. Naša duhovna moč, tako kot življenje, prihaja iz tega vira. Naša izbira je, ali to moč izkoristimo ali ne. Odpreti se duhovnosti pomeni odpreti se večji svobodi, svetu neomejenih možnosti, kjer so čudeži nekaj vsakdanjega.

O drugačnem svetu nismo sposobni razmišljati, dokler smo ujeti v sedanji miselni okvir. Da bi ga prestopili, je potrebna le odločitev in ustrezna mera volje za uresničitev. Tisto, kar lahko izgubimo, so - strahovi in spomini, povezani s preteklostjo. Ego se seveda temu upira, ker se želi zavarovati pred spremembo, v kateri se čuti negotovega. Če se ne odločimo za napredek, potem smo se zapisali nazadovanju. Vztrajanja na mestu ni.

Poglabljanje v našo notranjost pripelje do osupljivih ugotovitev. Izkaže se, da vprašanja »kdo sem«, »kdo je Bog« in »kaj je življenje«, vodijo do istega odgovora. Orodje, s katerim se temu odgovoru skozi občutenje najbolj približamo, ja naša spolnost. Ko govorimo o lastni Biti, življenju in Bogu, naravi ali Stvarniku, se dotikamo istega fenomena, ki ga najbolj neposredno doživimo skozi napredno spolnost. To je spolnost, pri kateri svoj spolni ogenj predamo vodstvu ljubezni in ne telesnim nagonom.

Težko je verjeti, pa vendar je res: novo življenje, polno doslej nepoznanih možnosti, znanje, s katerim igraje rešujemo težave, lepota in radost, ki ju doslej nismo znali uzreti – so dosegljivi. Pogoj je, da smo pripravljeni prestopiti plot materialnosti in se razvijati kot duhovno bitje, ko se zavemo, kdo v resnici smo. Kdor je pripravljen iti to pot, za tega strahu pred prihodnostjo ni. Vsak od nas je bitje neodkritih potencialov, ki mu vstop v druge dimenzije ni onemogočen. Le da je ta informacija preveč fantastična, da bi ji vsakdo verjel.



Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih