Venerina in Sončeva sfera

V nadaljevanju razširimo svoje bitje do sfere Venere (astronomskega Merkurja). Smo kot krogla s polmerom, ki je enak razdalji med Zemljo in Merkurjem. Tukaj se nam približajo duhovna bitja višjih hierarhij. Za naše bivanje v tej sferi so najpomembnejše verske predstave, odnos do duhovno-božanskega, pobožno stanje duše; brez njih s tukajšnjimi duhovnimi bitji ne moremo vzpostaviti stika. Obstoj in kakovost teh predstav, zavest o povezanosti z božanskim tu odloča o tem, ali bomo družabno, živahno bitje, povezano z drugimi dušami enakih verskih nazorov, ali pa samotarski, puščavniški duh, zaprt v svoji ječi ateizma. Po izgubi povezave s staro modrostjo, prvobitnim izvorom verstev, je Kristusovo dejanje odprlo edino pot za vrnitev v duhovno kraljestvo. Posebno važno je razumeti pomen Jezusove smrti, Misterij na Golgoti.

Če smo se z ateizmom zaprli pred duhovnimi silami, ki delujejo v teh območjih, bo naše astralno telo v naslednji inkarnaciji ustrezno prikrajšano. Tako se gradi naša karma.

Ko opravi svoje naloge v sferi Venere, se naše duhovno bitje razširi do Sončeve sfere. Če smo za to pripravljeni, imamo priložnost spoznavati visoka sončeva ter predvsem najvišje Sončevo bitje, Kabirja Kristusa. Če smo za časa življenja verjeli v Kristusa in njegovo poslanstvo, ga tukaj vidimo na prestolu. Sončeve sile, ki se nas danes vse manj dotikajo, potrebujemo za obnovo eteričnega telesa. V tej sferi nam najbolj pomaga k družabnosti znanje, ki različne veroizpovedi povezuje in gradi most med njimi.

Krščanstvo ima posebno pomembno vlogo v današnjem času, ker vsebuje potencial za povezavo vseh verstev in ljudi. Druge veroizpovedi, denimo hindujska, so bile prikrojene posameznim ljudstvom v njihovih časih. Omejujejo se na posamezno plemensko zvezo ali ljudstvo ali na posebne zemeljske razmere, za razliko od krščanske, ki zajame vse, ne glede na raso ali čas.

Kar ponuja krščanstvo, ni tuje nobeni duši. Kristus je edini Bog, ki je šel skozi smrt. Umrl je za vse, tudi za neverujoče in drugače verujoče. Krščanska duhovna kal lahko vzkali v vsaki duši. Je tisto, kar v sedanjem času zanesljivo vodi do odrešitve. Tudi privrženci kitajske, budistične, brahmanske veroizpovedi bodo uvideli, da je sprejetje Kristusovega nauka prav tako malo v nasprotju z njihovo veroizpovedjo kot Kopernikov heliocentrični sistem.

Žal krščanstvo še ni naredilo odločilnega napredka v svojem razvoju. Tudi mnogi kristjani še niso dojeli, da se je z Misterijem na Golgoti zgodilo nekaj realnega, da je najvišji duh Sonca živel v Jezusu Kristusu in se ob križanju na Golgoti tako rekoč izlil v življenje Zemlje. S svojo žrtvijo je prekinil proces vse hujšega utapljanja v materialnosti, s svojim dejanjem pa je sprožil preporod duha Zemlje z zelo konkretnimi posledicami. Skozi Kristusov impulz smo deležni tudi Očetovega principa, kar pomeni, da smo vodeni k božanskim Očetovim silam.

V objemu Sonca doživimo še nekaj zelo pomembnega: soočimo se z Luciferjem (nosilcem luči), ki pa tu ne igra vloge skušnjavca temveč učitelja. Tu smo v nevarnosti, da njegov vpliv prevlada, če ga ne moremo uravnotežiti s Kristusovim vplivom. Lucifer je visoki duh, ki je bil nekoč Kristusov brat, potem pa je za njim zaostal. Njegov vpliv je pomemben, saj nam prav on odpre pot v nadaljnje sfere vesolja. Uči nas, kako sile drugih hierarhij pravilno izkoristiti, pomaga nam določiti kraj in čas ponovnega rojstva ter priskrbeti prihodnji starševski par z ustreznimi lastnostmi. To še malo niso preproste in nezahtevne naloge. Priprave na novo inkarnacijo stečejo že mnogo pred naslednjim utelešenjem in lahko vključujejo tudi prednike naših staršev. Dedne zasnove in oblikovalna načela iz nadčutnega sveta se zlijejo v prihodnje astralno telo, ki bo oblikovalo prihodnje fizično telo.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih