Mesečeva in Merkurjeva sfera

Steiner celoten proces po prestopu praga smrti dokaj podrobno opiše. Ko prestopimo prag smrti, začne naše duhovno (astralno) telo nezadržno rasti. V prvem obdobju po smrti se poveča tako, da preseže zemeljsko kroglo in se razširi do Mesečeve tirnice okoli Zemlje. Ta prostor kroglaste oblike, ki ga občutimo kot da smo zliti z njim, okultisti imenujejo kamaloka. V tem svetu, ki je poln duš pokojnih, s katerimi napolnjujemo isti prostor, se počasi odvajamo od zemeljskega življenja.

V tem obdobju, v Mesečevi sferi, ki traja leta ali desetletja, gledamo nazaj na svoje minulo življenje, zaposleni z vtisi izkustev minulega življenja, ob delovanju sil, ki so nakopičene v astralnem telesu. Živimo zlasti od spominjanja, od svoje psihološke dediščine, obremenjeni z nerešenimi problemi, skrbmi ali neizpolnjenimi ambicijami. Naši neizpolnjeni načrti, vrline in nepopolnosti se vtisnejo v kozmični spomin sfere in kasneje ne postanejo le elementi za pripravo naše nove karme, temveč so kali celotnega prihodnjega zemeljskega razvoja. Osamljeni ali v družbi pokojnih duš prebivamo tu tako dolgo, dokler ne usahnejo naše želje po povezanosti z Zemljo, ki jo čutimo nekje daleč spodaj.

Uklenjeni v fiksirane odnose, kakršne smo vzpostavili na Zemlji, smo tu zaprti v nekakšno atmosfero svoje lastne astralne narave. Želje, poželenje, strasti, interesi, simpatije, zasvojenosti nas, podobno kot v zemeljskem svetu, še vedno obvladujejo; pravzaprav na svoji intenzivnosti še pridobijo. Družimo se z nam podobnimi dušami, druge nam ostanejo nedostopne.

Z dušami še živečih na Zemlji lahko komuniciramo le, če imajo razvite duhovne sposobnosti ter občutenje, če se torej odprejo zaznavi onostranskega sveta. Stik lahko vzpostavimo le s tistimi, s katerimi smo komunicirali »spodaj«. Če smo bili po naravi sočutni, se znajdemo v krepostnem svetu usmiljenja in lepote, ljudomrzni pa v svetu sovraštva in nezaupanja. Ko se naučimo, da nas čutni vtisi ne morejo zadovoljiti, se čustvom, strastem, poželenju …- svoji čutni emotivnosti - odpovemo in napredujemo v naslednje obdobje svojega razvoja. Kot bi sleklo in odložilo obleko se astralno telo tako znebi večine svoje zemeljske navlake.

Po fazi kamaloke rastemo dalje, v devachan. Vrastemo se v Merkurjevo sfero (pravzaprav gre za današnjo Venero; v astronomiji je namreč prišlo do zamenjave imen Venere in Merkurja); počutimo se kot da napolnjujemo kozmični prostor v velikosti krogle, omejene z navidezno tirnico, ki bi jo opisala Venera okrog Zemlje.

Življenje duše v tej sferi je močno odvisno od našega »minulega dela«, od doseženega moralnega duševnega stanja, nravnosti in duševnih kvalitet ter vsebine podzavesti, ki smo jih pridobili v zemeljskem življenju. Vzpostavljanje stikov s pred nami umrlimi je tu odvisno predvsem od naše moralnosti. Z dušami, ki smo jih zavračali ali prezirali, ne moremo vzpostavljati stikov. Tako smo lahko tu zelo osamljena bitja, puščavniki, ujeti v svojo lupino. Morda zahrepenimo po smrti, nezavesti, a smrti tu ni; obstaja le osamljenost. Kot je zapisal Homer: živimo v deželi senc, kjer ničesar ne moremo spremeniti.

Z izostrenimi čuti se tukaj jasno zavemo storjenih krivic in svojih napačnih odnosov do bližnjih. Nenavadno močno denimo občutimo, da imamo nekega človeka manj radi kot bi si zaslužil. Čeprav nam je močno žal, odnosov z njim tukaj ne moremo na noben način popraviti ali izboljšati, čeprav si tega močno želimo. Tako kot nas lahko na Zemlji bolijo ledvica ali pljuča, nas tukaj boli moralna krivica. Tako je doseženo, da naša nemoč in bolečina ob zavedanju naših napak krepita interes in voljo za karmično izravnavo, kar se bo zgodilo v zemeljski stvarnosti ob naslednjem utelešenju.

Ena od najbolj razširjenih značilnosti sodobnega človeka je ljubezen do udobja in ugodja. Čeprav se nam udobje ne zdi nekaj napačnega, gre za izogibanje življenjskim lekcijam, iskanje bližnjic, kar nas po smrti postavi v službo duhov, ki morajo pod Ahrimanom opravljati naloge oviranja, ustavljanja, zadrževanja ljudi in postavljanja zaprek. Še huje pa se godi brezvestnežem. Ti v onostranstvu postanejo služabniki zlih duhov, ki so odgovorni za razširjanje bolezni, smrti in nezgod, da bi povzročali prezgodnje smrti in težke usode.

V obravnavanih predavanjih o življenju v onostranstvu se je Steiner izogibal obravnaval ekstremnih primerov; ni strašil s peklom, ni se poglabljal v »peklenske dimenzije« in podrobnosti služenja zlim duhovom. Raje se je posvetil prikazu celotne zgodbe in se spuščal v podrobnosti predvsem tam, kjer je prispeval k razumevanju duhovnih danosti in mehanizmov.

V času življenja je v marsikom prisotna močna podzavestna želja po duhovnem spoznavanju, ki pa se navzven kaže kot odpor in zanikanje duhovnosti. V onostranstvu ta želja oživi, a ostane neuslišana, saj za stike z višjimi duhovi nismo usposobljeni. Predstavlja kal okrepljenega zanimanja za duhovnost v naslednjem življenju.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih