Pot v onostranstvo

Naša neumrljiva duša, duhovna zavest, se ob smrti z astralnim telesom za daljši čas preseli v kozmično prostranstvo, v astral. To nam prej ali slej postane jasno. Oddaljujemo se od zemeljskih razmer in vtisov in se potapljamo v kozmična stanja, ki jih v odsotnosti petih čutov doživljamo kot vizije. Gre za zrcaljenje božanskega zunanjega na ekran naše zavesti.

Ko torej pridemo skozi vrata smrti, se pričnemo neznansko raztezati, rastemo do kozmičnih dimenzij ter se vraščamo v planetarni sistem na astralni ravni. Naše duhovno bitje se postopoma razširi, razprostre čez celotno vesolje. Poskusite v mislih napraviti kaj takšnega; to storite brez težav, saj tega ne počnete s fizičnim telesom, pač pa le z mislijo.

Kratko povedano naše življenje po prestopu vrat smrti poteka kot nepojmljivo širjenje v nebesne sfere, potekajoče v sedmih fazah, ki mu sledi krčenje. Kot vdih in izdih, ki lahko trajata več stoletij. Kot rastoča, ogromna kozmična krogla v procesu širjenja najprej vsrkamo Mesec, zatem Merkur, Venero in se razširimo do Sonca. Vsako od vsrkanih nebesnih teles občutimo na drugačen način, kot nekakšen notranji organ, ki ima svojo vlogo. Nato se širimo še k oddaljenim planetom - k Marsu, Jupitru in Saturnu, nakar zaključimo potovanje in se pričnemo vračati po isti poti, ob nenehnem krčenju in zmanjševanju, vse do trenutka, ko dosežemo velikost majhne kroglice. Takrat se z zbrano kozmično dediščino, z vsrkanimi silami vesolja in zvezd spustimo v fizični zarodek bitja, ki se bo pravkar utelesilo in osrečilo izbrane starše. Za nami pa v vesolju ostaja naš odtis, sled naših lastnosti iz minule inkarnacije.

Ko se nahajamo v sferi posameznega planeta, sobivamo z njegovimi astralnimi prebivalci, podobno kot tudi oni sobivajo na našem planetu, vendar nam v splošnem niso vidni in z njimi le redko pride do medsebojnega stika. Podobno sobivajo programi v (istem) TV sprejemniku. Čas, ki ga preživimo v onostranstvu in potek življenja v tem času sta povsem odvisna od tega, kako smo se pripravili na to na Zemlji. Kaj in koliko vidimo okoli sebe, je povsem odvisno od naše duhovne razvitosti. Če v duše verjamemo, jih lahko vidimo in komuniciramo z njimi, sicer pač ne. Kakšen je naš stik z duhovnim okoljem, koliko imamo družabnega življenja v posamezni planetarni sferi, je odvisno predvsem od našega sočutja in drugih dejavnikov v naši psihi. Z materialističnim ali ateističnim prepričanjem smo kot nepismeni v bogati knjižnici; od razvojnega procesa v onostranstvu smo deležni le drobtin. Hitro nas doleti stanje omotičnosti, teme in osame; postanemo zaporniki svoje lastne nerazvite astralnosti. Takšne nas še veliko bolj vleče v ponovno utelešenje kot druge, katerih izplen življenja v onostranstvu je veliko večji.

Duše tistih, ki so umrli prezgodaj, imajo v sebi še veliko vitalne sile. Ta v onostranstvu pride še kako prav kajti višje duhovne hierarhije, ki vršijo dobrodejen vpliv ter zagotavljajo pomoč vsem pomoči potrebnim na Zemlji, jih sprejmejo za svoje pomočnike. Tako s svojo preostalo energijo pripomorejo k napredku človeštva. Vojne, ki vzamejo veliko mladih življenj, torej nimajo le negativnih posledic!

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih