Spanje, staranje in smrt

Sile našega življenja ne prihajajo le iz sveta, v katerem se s svojo fizično telesnostjo nahajamo; še v večji meri prihajajo iz nadčutnega sveta, kateremu pripadamo v sanjah ter med smrtjo in rojstvom. Ko smo v naših življenjih nenehno priča menjavanju stanj budnosti in sanj, ne pomislimo, da spanje poleg regeneracije pomembno prispeva k razvoju naše zavesti, ker omogoča »prebavo« posameznih dnevnih izkustev ter sprejem kozmične energije in pomembnih duhovnih sporočil.

Ob vsakem bujenju se dogaja nezaveden proces: astralno telo in Jaz, ki sta bila v času sanj zunaj, se znova vrneta, potopita v naše fizično in eterično telo, ki prežemata drug drugega. To je tisto, kar prikliče zavest. V resnici gre za trk teles, za medsebojni udarec, posledica pa je postopno »obrabljanje«, ki se kaže kot staranje. Spanje in s tem ločevanje in spajanje teles je nujno, da se lahko regeneriramo in vzdržujemo primerno raven zavesti. Zbudimo se osveženi in okrepljeni, ker so v času spanja duhovne sile delovale na naša ločena telesa. Vendar pa regeneracija ni popolna, zato ves čas postopno umiramo.

Kozmične sile so edine, ki nam nočno okrepitev lahko nudijo. Zemeljske sile predstavljajo le manjši del sil, s katerimi razpolaga človek.

Uničenje, staranje in smrt so cena, ki jo plačamo za naš razvoj. Ko človek svoje subtilne instrumente uničuje, razvija svojo zavest, svoj Jaz. Če v času po smrti duhovne sile človeku ne bi zagotovile vsega potrebnega za novo inkarnacijo, bi bil človeški razvoj nemogoč.

Razvoj človeka je zahteval izgradnjo individualnosti; trenutno prehaja skozi fazo prevladujočega materializma, ki je duhovno znanje zagrnjeno s tančico pozabe. Ta pozaba ni le velika ovira duhovnemu napredku temveč je dejavnik, ki zelo negativno vpliva na kakovost naših življenj. Velja namreč naslednje: bolj ko se za časa življenja prežemamo z duhovno vsebino, toliko bolje nam gre – ne le v življenju temveč tudi po smrti. Naše napake, nemoralna, neljubezniva in z duhovnimi zakoni neskladna dejanja imajo poguben vpliv na naša finosnovna telesa in posledično tudi na fizično telo. Pa tudi na življenje po smrti.

Da bi se naša zavest v številnih inkarnacijah lahko krepila, potrebujemo nova in nova telesa, s katerimi se isti proces ponavlja. Priprava naših instrumentov, finosnovnih in fizičnega telesa, ni v naših rokah. Kdo nam ta telesa nadomesti? Kdo nam da energijo za nov razvojni cikel? Nihče drug kot sile iz velikega sveta, makrokozmosa. Zato se je treba makrokozmosu približati še drugače, kot si v splošnem predstavljamo. Astralno telo se razširi, raztegne po vesolju do teh kozmičnih entitet. Kar pa ni težko; astralno telo nima fizičnih omejitev, čas in prostor ga ne omejujeta. Na Zemlji si mislimo, da naša koža določa našo velikost, a ko smo prosti telesa, postanemo dejansko brez meja.

Ko stopimo skozi vrata smrti, vse skrivne duševne sile, hrepenenja in goreče želje še naprej delujejo v nas in kar smo v življenju potlačili v podzavest, nastopi kot vsebina življenja v onostranstvu.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih