Avtor besedila: Samo Simčič

O duhovnosti se rado govori kot o nečem »v oblakih« ali, kot da je skrivnost, zato je mogoče s tem, kar naj bi pomenila ta beseda, ravnati brez ustrezne osvetlitve in manipulirati z nejasnostjo. Lahko se kot avtoriteta, ki ve, kaj je duhovnost, drugi pa ne, povzdignemo nad druge ter si jih podrejamo. Da bi se temu izognili, je koristno zastaviti si vprašanje: Kaj je duhovnost? To je treba začutiti, pravijo nekateri, in ne vedeti, kajti vedeti, to je »samo« pojem.

Vsako stvar najprej opazimo s svojimi čuti. Vendar se na to, kar zaznamo in kar se vtisne v nas, tudi odzovemo. Stvar nam je prijazna ali neprijazna. Samoumevno je, da se temu, kar nam je prijazno, približamo s svojim bitjem in tako si k temu odpremo vrata, medtem ko se od neprijaznega odvračamo in se s tem ukvarjamo le, če obstaja za to resen razlog. V tem, drugem primeru premagamo neprijaznost stvari.

Kaj pomeni približati se stvarem, ukvarjati se z njimi, potem ko smo jih zaznali s čuti in so se vtisnile v nas? O njih mislimo. Spoznavamo jih. Zavemo se jih, tako da ostanejo v našem spominu – ali pa utonejo v pozabi, od koder jih je mogoče priklicati v spomin, ali pa tudi ne. Prav gotovo pa ostane v nas izkušnja, da smo mislili in spoznavali in da to ostane nekje v nas – ali nekje zunaj nas. Zavemo pa se tudi, da smo nekdo, ki lahko to, kar čutimo in kar se je vtisnilo v nas, kar nam je prijazno ali neprijazno; da smo nekdo, ki lahko to misli, spoznava in ohranja v zavesti. Kdo je ta »nekdo« in kaj? To je človekov jaz.

Ali lahko tudi duhovnost tako kot stvari opazimo najprej s svojimi čuti? Ali se tudi nanjo odzovemo tako, da nam je prijazna ali ne, da se ukvarjamo z njo, mislimo o njej in jo spoznavamo? Ali lahko opazujemo, zaznavamo in čutimo tudi pojme? Kajti duhovnost je nekaj, lahko rečemo nekaj pojmovnega, saj je beseda »duhovnost« pojem, in jo seveda nekako začutimo, se nato s tem občutkom ukvarjamo in se ga nato zavemo. Ne ostanemo zgolj pri čutenju in občutku. To je ne le normalno za človeka, temveč tudi neizogibno. Ukvarjamo se s tem. Prodiramo v to in sicer tako, da imamo pred seboj pojav, predmet ali pojem, lahko le po spominu, in ga osvetlimo z mišljenjem. Nekateri lahko prodrejo v čutenje in v zavest globlje kot drugi, ki se morda zadovoljijo le z delno razjasnjenimi predstavami. To je odvisno od pozornosti, od volje in vztrajnosti.

Tisti, ki menijo, da duhovnost predvsem čutijo, prav gotovo tudi vedo, kaj je duhovnost. Morda močneje čutijo kot se zavedajo ali kot morejo to izpovedati v besedah in mislih. Nekaj prav gotovo vedo, sicer ne bi vedeli, da obstaja duhovnost. Mogoče jih je tudi izzvati, da povedo, kaj čutijo, da je duhovnost. Kajti ni človeka, ki ne bi mislil ali ki bi samo čutil, ne da bi mislil. Mišljenje je temeljno človeško, je temelj človeškega bitja.

Duhovnost je pojav in ni konkreten predmet. Ne moremo je začutiti s fizičnimi čutili, jo videti z očmi, slišati z ušesi, vohati, okušati in otipati. Je neotipljiva. Obstaja brezmejno število pojavov, ki so neotipljivi, na primer: prijateljstvo. Ali moralni doživljaj zvestobe, resnicoljubnosti, spoštovanja. Ti doživljaji ne prihajajo iz zunanjega sveta, temveč iz intuicije, ki zaznava dejstva duhovnega sveta. Nekaj mora biti v nas, da to začutimo in se tega zavemo. Iz tega lahko realno sklepamo, da so v nas še druga čutila, s katerimi zaznavamo neotipljivo, nepredmetno stvarnost. Moralni doživljaji so določena razpoloženja. Tudi duhovnost občutimo kot razpoloženje. Imamo notranji občutek za to.

Zlahka je mogoče reči: notranji občutek je nekaj povsem osebnega. To je sicer res, vendar tudi s tem, zgolj osebnim občutkom zaznavamo dejstva v človeku in duhovnem svetu – tako kot s tipom zaznavamo predmete, ki jih nato priznavamo kot dejstva in kot stvarnost. Gre za to, da ta občutek priznamo kot dejansko čutilo. To je čutilo za to, kar se dogaja v našem sebi in ga zato lahko imenujemo čutilo za jaz ali jaz kot čutilo.



Jaz

Človekov jaz je izjemen pojav. Jaz lahko vsakdo reče le sebi. S to besedo označuje le sebe. Ne moremo ga zaznati z ničemer drugim kot s samim seboj. V človeku so tudi čutenje, mišljenje in hotenje. To so sicer dejavnosti v človeku, niso pa njegov jaz. Jaz tudi niso naše egoistične težnje. Te so naš značaj, jaz pa jih zaznava in se jih zaveda. Lahko si jih predstavi, postavi predse, zunaj sebe. Lahko jih preseže in preobrazi. Sebe pa ima vedno v sebi. Jaz sam je nepredstavljiv in je nad vsem predstavljivim. Je izključno duhovni pojav, je duh sam. Je nekaj božanskega. Jaz je nad vsem, kar opažamo in kar se dogaja v nas, kot nad vsem bedeči angel. Le da je ta »angel« jaz sam. Je Bog v človeku. Vsakdo lahko napravi ta preskus, če dosledno opazuje in to tudi dosledno premisli.

Primer za to je: Jaz sem, ki sem. Tako se Jahve razodene Mojzesu. To, da sem, da se v meni odvija dogajanje in obstajanje, se ne da z ničemer opravičiti kot s tem, da sem. To lahko povemo tudi po filozofsko: ta izkušnja je absolutno subjektivna in absolutno objektivna.

Vsepovsod se srečujemo s plodovi človeškega duha: z umetniškimi deli, z iznajdbami tehničnih sredstev, z etičnimi spoznanji. Te tri vrste plodov presegajo naravo in naravne zakonitosti. Nekaj je v človeku, kar ga žene k ustvarjanju teh plodov. Tisti, ki te plodove ustvarjajo, kot tudi tisti, ki so jim ti plodovi duševna hrana, čutijo to »nekaj« v človeku. Tudi vedo za to. Lahko to opišejo in pokažejo v svojih delih in v svojem ravnanju. To »nekaj« zaznamo tako, da obrnemo pozornost vase – s spoznanjem sebe. In tako pridemo do spoznanja duha v človeku.



Dvanajst čutil

Človek nima samo petih čutil. V njem deluje čutilo za gibanje. Vsak premik zaznavamo kot lik. Z očmi zaznavamo različne kvalitete svetlobe, barve; oblike v svetu pa zaznavamo s čutilom za gibanje. Zganejo se v naši notranjosti. Ko pogledamo trikotnik, naredi naša notranjost temu ustrezen gib, ki je nato lik v našem sebi. Zato lahko tudi slep človek zaznava like in oblike. Imamo pa tudi čutilo za ravnotežje. Tega ni treba posebej opravičevati, kajti znano je, da imamo v neposredni bližini ušes organ za zaznavanje ravnotežja. S sluhom in čutilom za ravnotežje doživljamo harmonijo in disharmonijo v glasbi. V človeku je tudi čutilo za to, ali se počuti dobro ali slabo, ali je preskrbljen z življenjskimi silami ali ne, zaradi česar lahko temu čutilu rečemo čutilo za življenje. Celotni človekov organizem prežema toplota. Z njo zaznava človek toploto v sebi in okrog sebe. S tipom zaznavamo, ali so predmeti trdi ali mehki, hrapavi ali gladki, če pa hočemo zaznati toploto, tip ne zadostuje. Moramo imeti toploto v sebi, da bi jo čutili. Zato lahko govorimo o čutilu za toploto. Doživljaj toplote je ljubezen. Če upoštevamo še druga fizična čutila, tip, okus, vonj, sluh in vid, je to zdaj devet čutil. Toda z vsemi temi čutili ne zaznavamo duha.

Človek je obdarjen z govorom. Govor slišimo. Da ga slišimo, še ne pomeni, da zaznamo v govoru besede, stavke, jezik. Človek mora izoblikovati čut za to. To čutilo izoblikujemo s kulturo. Življenje glasov nam pokaže, da nekaj označujejo. To zaznavamo s čutilom za govor ali jezik. To čutilo je plod kulture in je torej duhovnega značaja.

Naj se zdijo glasovi govora še tako podobni zvokom v naravi, niso zgolj posnetek naravnih glasov. So izraz doživetij. Govor ali jezik je s kulturo predelana sposobnost oglaševanja. Izražanje doživetij je visoka kulturna stopnja govora. Posebna, najvišja stopnja duševnega življenja je doživetje misli. Ko to, kar opazimo v svetu ali v sebi, osvetlimo v zavesti, se tega zavemo. Ob tem se zavemo, kaj nam pojavi in stvari povedo o sebi. Iz pojavov in stvari razberemo misli in jih oblikujemo v svoji zavesti. To je doživetje misli. Če nam pade neka misel na um, ni padla iz nič, temveč je zunaj naše dnevne zavesti podlaga za to. S prodornostjo lahko odkrijemo to podlago. Misli ne doživljamo kar tako. Do tega pride z notranjim delom na sebi, s kultiviranjem človeškega bitja. Tako nastane čutilo za mišljenje. Tudi to je duhovno čutilo.

V zelo majhni meri delujejo pri človeku čutila refleksno, sama od sebe ali neposredno od zaznave k telesni reakciji. Praviloma deluje vmes zavest. Naša pozornost usmerja čutila. Z zavestjo usmerjamo pozornost ter z njo čutila k pojavom. To moramo zavestno hoteti. V človeku je zavest, da čuti in da lahko nekaj hoče. In da tudi misli. Če te zavesti ne bi imel, ne bi vedel, da čuti, prav tako ne, da lahko nekaj hoče. Ta zavest je središče njegovega življenja, njegovega upravljanja samega sebe. S to zavestjo izkuša, da je človek sam svoje bitje, jaz. Če bi človek izgubil čutilo za jaz, ne bi več mogel upravljati samega sebe, ne bi bil več sam svoj.

Če dodamo prejšnjim devetim čutilom še čutilo za govor, čutilo za mišljenje in čutilo za jaz, imamo dvanajst čutil. Vsakdo lahko z opazovanjem sebe in v stiku s svetom preveri ta čutila in jih zavestno razgibava v zaznavanju človeka in sveta. Ta čutila spadajo k univerzalni sliki človeškega bitja in so rezultat duhovnega raziskovanja.



Spoznanje sebe, spoznanje duha

S čutilom za jaz spoznavamo samega sebe. Spoznavamo svoje sposobnosti. Spoznavamo, kaj zaznavamo s svojimi čutili, kaj čutimo, kaj mislimo in kaj hočemo. Spoznavamo, da smo bitje, v katerem je duh, ki je dejaven v naših duševnih sposobnostih. Če nato usmerimo pozornost k duhu v našem bitju, se lahko zavemo njegovih razsežnosti. Vse, česar se zavemo, razširi naš jaz. S tem se ozremo v svet. Jaz tako razširi krog okrog svojega središča, da lahko sprejema vase svet. Človek je sposoben stalno širiti ta krog. Toda osnova je spoznavanje samega sebe. Duhovnosti se zavemo preko odkritja spoznanja duha v sebi.

Na sprehodu skozi naravo zagledamo na primer čredo srn in temu posvetimo vso svojo pozornost – tako kot srne nam, ko zaznajo, da je v bližini človek, ki jih opazuje. Srne zgolj občutijo in tako tudi reagirajo, mi, ljudje, pa odsevamo v sebi oblike in barve njihovih teles, njihove gibe, njihov nagon. Opazujemo posebnost njihove telesne oblikovanosti, tanke noge, podolgovato glavo, valovit trup. Vsaka poteza ima pomen in značaj. To doživimo. Ustvarimo si predstavo bitja, ki živi v telesu srne. To ni slika zunanjosti, kajti v njej je živ značaj, način, kako ta značaj ravna s srninim telesom. To nam nekaj pove o srni. Iz te predstave lahko tudi po spominu, kasneje, ko se je vsa čreda srn že umaknila v gozd, razmišljamo in spoznavamo srnino bitje. To beremo iz žive notranje predstave, iz notranjega lika srninega bitja. Ta lik je v nekem smislu govor, jezik. Dojamemo razpoloženje, v katerem srne živijo. To razpoloženje je v nas kot tudi v srnah. To je njihov duh. Je tudi njihova realnost. Iz te realnosti lahko črpamo spoznanja njihovega bistva. To je seveda odvisno od tega, koliko in s kakšno intenzivnostjo ter s kolikšno točnostjo smo jim posvetili pozornost, ko smo jih opazovali. To nas tudi nagovarja k temu, da kasneje spet iščemo priložnost za takšno opazovanje. Temu sledi odsevanje opažanj v naši zavesti, v našem sebi ali našem jazu. Lahko bi vzeli katerikoli drug primer. V vsakem primeru opazujemo z duhom v sebi, da odkrijemo duhovnost v svetu.

S primerno pozornostjo do vsega v svetu – do te pozornosti pa pridemo le, če se obrnemo vase, k sebi, kjer jo spoznamo, – in s primerno prodornostjo naših čutil, naše zavesti, našega jaza, doživimo več kot samo to, kar zaznavamo s fizičnimi čutili. Obrnemo se vase, toliko da se zavemo svojega duha, s tem pa usmerimo pogled v svet. Kajti misli so vtisnjene v svet. Vtisnjene so kot zakonitosti, kot organizmi, kot sile, ki oblikujejo in vzdržujejo te organizme. S čutilom za mišljenje jih zaznavamo in osvetlimo v svoji zavesti. Misli, ki so v svetu, so živ organizem. Tvorijo kozmično celoto. V tej kozmični celoti živi subjekt, čemur lahko rečemo kozmična zavest. Lahko pa tudi rečemo Bog.

Tega ne spoznamo z zaprtim očmi. Če meditiramo z odprtimi očmi, dojamemo, da je duh v svetu tako kot v nas samih.

Vse to je v nasprotju z duhovnimi tokovi, ki poudarjajo, da se je treba odpovedati sebi, češ da je jaz zgolj ego in egoističen, in da se je treba odreči svojim mislim, češ da so misli ovira v čutenju, ko se hočemo dokopati do duha. So razlogi za to, kar ti duhovni tokovi poudarjajo. Ti razlogi izvirajo iz preteklosti, predvsem iz zelo davne preteklosti, ko je človek bil drugačen kot danes. Toda človek se razvija in se je razvil v individualnost. Živi z zavestjo, da obstajata svet in jaz. To ni več eno, temveč dvoje. In če človek hoče nekaj, kar je zunaj njega, doživeti in doumeti, mora temu posvetiti pozornost vseh svojih čutil. Pozornost je zavest, je mišljenje na to, do česar hoče biti pozoren. Pozornost mora hoteti človek sam, njegov jaz. Brez tega se ne dotakne nobene stvari v svetu, nobenega pojava, tudi se ne more približati duhu in duhovnosti.