Absolut

Absolut (zgoraj smo ga imenovali tudi "zavedanje") je tisto, kar rodi zavest, ki se zaveda »jaz sem«. Zavedanje je tu, še preden se "jaz sem" pojavi, in ostane tudi po tem, ko zavest izgine-ugasne (ob nezavesti ali ob smrti). Tako je zavedanje celo onkraj zavesti univerzuma. Nisargadatta poudarja, da je absolut zavedanje, ki se ne zaveda sebe. Ker absolut ni od ničesar ločen, saj je prisoten v vsem, se niti ne zaveda samega sebe; tu gre za absolutno enost, brez prisotne dualnosti. Nima niti konca, niti začetka, je neskončen, kar je najbolje razumeti v tem pomenu, da čas zanj preprosto ne velja.

Absolut »sveti« iz svojega bistva nevzročne skrivnosti. To je celo onkraj same ideje o Bogu. Zavedanja Nisargadatta ne imenuje Bog, ampak preprosto absolut ali končna resničnost, onkraj časa, ki je kdaj bil ali bo.

Ko nas Nisargadatta vodi od ene razlage do druge, uporabi zanimiv trik: najprej nam pravi, da se moramo zliti z občutkom »jaz sem" (občutek prisotnosti, bivanja). Temu moramo posvetiti vse svoje napore. Ko naposled uspemo v tem, nas sooči in šokira z naslednjim višjim spoznanjem: pravi namreč, da v resnici nisem niti »jaz sem«! Pač pa sem onkraj bivanja, onstran zavesti, onstran občutka prisotnosti v sedanjosti; sem čisto zavedanje, po katerem je zavest zmožna priti v telo. Sem absolutno in čisto izvorno zavedanje samo. To končno spoznanje je možno doseči le na podlagi opisanega postopka.

Najprej moram spoznati, da »sem«, da bi lahko univerzalna zavest »jaz sem« prešla to stopnjo dualnosti in spoznala, da jaz nisem ta zavest, ampak sem sam absolut, ki to zavest oživlja. V resnici ničesar drugega ne obstaja. Vse drugo ni resnično in je kot sanje: kratkotrajnega, prehodnega značaja. To človeku zapre sapo.

Ko je opisoval pot do svoje razsvetlitve, je Nisargadatta dejal, da je vsak trenutek o tem razmišljal in razglabljal. Bil je prav obseden s tem, da bi našel svojo identiteto. Običajno igračkanje z besedami nima nikakršnega pomena na nivoju konstantne meditacije. To vprašanje - resnično spoznati kaj si - postane vprašanje življenja in smrti. Prodreti v dejansko absolutno resničnost je religija na najglobljem nivoju.

Zvest in čisto zavedanje sta dve različni entiteti; zavest lahko obstaja le zaradi predhodne svetlobe čistega zavedanja. Zavedanje po drugi strani na noben način ni odvisno od zavesti. Pravzaprav zavest ne more vplivati nanjo. Zavest prihaja in odhaja, budno stanje in spanje, rojstvo in smrt, toda zavedanje je vedno tu.

Zjutraj se zavest pojavi v nekem trenutku na podlagi nerojenega in nesmrtnega, vedno obstoječega čistega zavedanja. S pojavom zavesti »jaz sem« vzklije ego-osebnost, telo, um, sledijo misli, celotna kreacija in Bog. V resnici razen tega absoluta ničesar drugega ni.

Posebno zanimivo v zvezi z zgornjim spoznanjem je vprašanje: Kdaj se je zavest "jaz sem" prvič pojavila? V katerem trenutku si se prvič zavedel, da obstajaš, bivaš? To je zelo težko vprašanje, a Nisargadatta pravi, da je zelo pomembno za kontemplacijo, saj vodi k spoznanju, da nisem zavest.

Odgovor : Ne morem se spomniti, kdaj sem se prvič zavedel, da sem! Nimam spomina na to! Zelo skrivnostno. V veliko uganko s tem posveti nova luč: zavest »jaz sem« se skozi prebujanje iz sanj, novo rojstvo, periodično pojavlja in s spancem, smrtjo izginja; ima torej svoje začetke in konce. Toda tisti resnični jaz ne more biti nekaj periodičnega, mora biti onkraj zavesti »jaz sem«, kajti jaz sem vedec tega, da obstajam, »da sem«. Ne morem kar naprej trgati svoje identitete z neprestanim nastajanjem in izginjanjem! Dejansko nisem zavest »jaz sem« ampak TA, ki se zaveda tega, da »jaz sem«. Zavedanje, ki obudi zavest.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih