Najbližje sebi

Če smo torej kje zelo blizu resnici o tem, kaj smo, potem smo to zagotovo pri zavesti »jaz sem«.
Umirite svoje telo in um in izrecite v mislih »jaz sem« ter prisluškujte odzivom v vaši zavesti. Ta izjava v vas sproži občutek spokojnega bivanja, občutek miru in blaženosti. Veliki duhovni mojstri kot npr. Ramana Maharshi ali Nisargadatta menijo, da do odgovora na vprašanje, »kdo sem« najlaže pridemo z neprestanim zavedanjem »jaz sem« in opazovanjem svoje zavesti, kot da smo zunaj sebe. O tem bomo kasneje obširneje govorili.

Stopimo še korak naprej; če obstajam »jaz« in če obstajajo tudi drugi, ki se zavedajo svojega obstoja, svojega »jaza«, potem mora obstajati tudi nekakšno zavestno ozadje, raven, s katere vsi ti jazi črpajo oz. se iz nje napajajo. Če temu ne bi bilo tako, bi moralo obstajati toliko vesolij, toliko kreacij, kot je ljudi, kar je seveda, hm, nesmisel. In ta vesolja bi se morala stikati, saj ljudje, »jazi« med seboj komuniciramo. In tako bi iz sestavljenih "osebnih vesolij" zopet dobili eno "skupno vesolje".

Ali resnično obstajajo drugi posamezniki (»jazi«), je pravzaprav nemogoče reči, saj popolnoma vse nastaja v individualni zavesti - vključno s predstavo o drugih osebah. S kakšnim dokazom bi to izkustvo lahko verificirali? A pustimo to vprašanje za zdaj. Pomembno je torej ugotoviti, da je možno, da obstaja le ena, globalna zavest, s katero je v stiku »jaz«, v kateri se dogaja vse in JE popolnoma vse (celotno vesolje), vključno s predstavami o vseh drugih posameznikih. Te možnosti vsekakor ne moremo izključiti. O tem, da je celotno vesolje v vsakem od nas, so govorili številni duhovni mojstri.

Če torej obstaja zavestno ozadje, nekakšna osnovna scena, globalna zavest, absolut, iz katere jazi črpajo svoje življenje, in če bi se izkazalo, da se resničen izvor, resnično bistvo človeka ne nahaja v tistem, kar pojmuje kot svoj »jaz sem«, potem ostaja le še eno mesto, kjer bi svoje bistvo lahko iskali: v omenjenem zavestnem ozadju, v tej izvorni, globalni zavesti, ki "diha" skozi vas in vso kreacijo. To entiteto imenujemo tudi absolut. Gre za nemanifestirano, neizraženo ne-substanco, osnovo, na kateri je zgrajeno vse vesolje, popolnoma vse, kar je manifestirano, kar se izraža v obliki.

Stari indijanski modreci (Tolteki) so vedeli tisto, kar smo spoznali skozi dela Carlosa Castanede (/88/): stvarnost sestavljata tonal in nagual: nagual je vse, kar je - nemanifestirano, neizraženo, ne-zavedajoče se, brezčasno, ki se kondenzira, izrazi skozi tonal, svet pojavnih oblik. Brez prvega drugi ne bi mogel obstajati. Človek se najprej zaveda le tonala, ki deluje skozi energije. To zavest opažanja tonala imenujejo »druga pozornost«. Čas in prostor zanjo nista omejitvi. Spoznavanje naguala brez hkratnega razvijanja tonalega vidika sebe (fizično, mentalno in čustveno telo) vodi v fantazije in zablode, iz katerih se je težko izkopati.

Če primerjamo zgornji miselni koncept s tolteškim, potem bi absolut ustrezal nagualu. Torej je tisto, kar želimo spoznati, prav nagual. Absolut je tisto, iz česar se rodi zavest in v njej prav vse, kar doživljamo. A dokler ostajamo pri konceptih, se do najvišje resnice ne moremo dokopati. Um ne more razumeti najvišje skrivnosti. Vsak, še najboljši koncept je obsojen na to, da ostane slab približek resnice. Toda koncept je na mentalni ravni edini možen pristop. Končna resnica je v domeni doživljanja in ne razmišljanja.

Pot, ki vodi do dokončnega spoznanja svojega bistva, kot pravita Maharshi in Nisargadatta, je tista, ko svojo zavest »jaz sem« opazujemo od zunaj. Takrat postanemo zavest, ki opazuje zavest. S tem se prebijemo prav do bistva tistega, iz česar vse izhaja.

Treba se je dvigniti nad um in stopiti v stanje zavesti, ki lahko opazuje našo trenutno zavest.

Predstavljajte si, da ste oko. Oko, ki vidi čudoviti svet kreacije. A kako naj oko vidi samega sebe, če je ogledalo preveč umazano, da bi pokazalo kako podobo? Treba ga je najprej očistiti. Tisto, kar zastira njegovo čisto in gladko površino, so iluzije. Sebe ne more jasno uzreti, dokler ne očisti vseh iluzij.

Iluzije so predstave, da smo telo, um, energija, duša. Iluzije so koncepti, ki nam jih posredujejo religije, znanost... Iluzija je tudi predstava, da obstaja od nas ločen Bog, ki je kreator vsega.

Ko to spoznate, izginejo možnosti, da bi še manipulirali z vami in služili z vašo lahkovernostjo. Ne morejo vas več izkoriščati in ustvarjati v vas občutek ločenosti od Stvarnika. Ne morejo več ustvarjati pogojev za vaše trpljenje. Veste, da je čisto zavedanje, absolut, tista entiteta, ki rojeva vse, tudi zavest, ki jo občutite kot "jaz".

Iluzije naposled izpolnijo svojo vlogo - pripeljale so vas tako daleč, da ste sposobni narediti poslednji korak - in ugasnejo. Takrat oko jasno uzre samo sebe.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih