Naloga, ki se skriva za zgornjim naslovom, se zdi vse prej kot lahka. Pa vendar se na koncu evolucije človeka uresniči. Potrebna sprememba se zgodi le v umu. Toda zakaj čakati - proces lahko močno pospešiš, če se le odločiš za to in se oborožiš z nekaj vztrajnosti. Nagrada za to dejanje presega pričakovanja.

Običajen človek, pravzaprav humanoid, se od živali le malo razlikuje. Med človekom in Človekom je približno takšna razlika kot med človekom in živaljo, kaže pa se v tem, da se Človek zaveda svojega bistva in svojih potencialov, človek pa ne. Prav to vedenje mu da neverjetno moč in sposobnosti, ki ga povzdigujejo daleč nad človeka.


Najprej je seveda treba definirati termin Človek (z veliko začetnico). V zgodovini se je zvrstilo precej ljudi, ki so opazno vplivali na vse človeštvo. Eni so bili zgled človekoljubja (kot Gandi, Martin Luter King...), drugi so dali človeštvu dih jemajoče stvaritve (kot Michelangelo, Leonardo da Vinci), tretji so predstavili napredne
tehnološke rešitve (npr. Tesla), četrti so nas z idejami vzpodbudili k osebni rasti (Kant, Krishnamurti)... A sem sodijo tudi ljudje, ki so se dvignili nad bolečino in trpljenje in s svojim zgledom modrosti, človekoljubnosti in nesebičnosti pokazali, da življenje na Zemlji ni nujno grozljiva ječa. Takih, duhovno razsvetljenih ljudi, je čedalje več.

Pomembno spoznanje je, da se (vsaj) med slednje zgoraj navedene lahko uvrsti kdorkoli med nami, brez nečloveških naporov. Tisto, kar je potrebno storiti in je predmet tega besedila, je - spoznati svojo eureka.jpgresnično naravo oz. svojo pravo identiteto in svoje potenciale. To namreč čisto zadošča, da lahko odvržemo strahove in vzpostavimo stik s kozmično inteligenco in ljubeznijo, ki navdihujeta vse izredne ljudi.

V dosedanjih besedilih te sekcije smo nakopičili precej informacij o različnih vidikih samega sebe, o umu, idejah, iluzijah in resničnem bistvu človeka, o njegovi življenjski Biti, ki je vir življenja. Toda, ali nam je doslej že postalo jasno, kaj je tisto, kar loči človeka od Človeka?

Razlika je v poznavanju samega sebe, svojega resničnega bistva. Tukaj bomo k spoznavanju tega fenomena pristopili nekoliko bolj sistematično, bolj neposredno in skušali ugotoviti, na katera spoznanja se lahko resnično zanesemo. Merodajna so le tista spoznanja, ki jih verificiramo z lastnim izkustvom.


Tisto, kar resnično smo, v teh in drugih besedilih najpogosteje imenujemo "Bit"
(v angleškem jeziku "Self"). Nekateri uporabljajo tudi izraz "Jaz" (ki pa ga marsikdo zamenuje z nižjim jazom ali "egom") ali "Sebstvo" (ki ima podoben prizvok). Izraz Bit je analogen izrazu "življenjska bit" ali "božanska iskra", pomeni tisto, kar je bistvo življenja ali bivanja in s tem tudi zavedanja.


Odveč je povedati, da se je tega besedila, ki ne more biti prav kratko, smiselno lotiti le, če te obravnavani cilj mika in si sposoben tradicionalne predstave o sebi in identifikacije, ki so bile doslej aktualne v tvojem življenju, pomesti iz tvoje zavesti. Pravzaprav bo čisto dovolj, če jih preprosto odrineš na rob tvoje miselne mize in s tem narediš prostor za nova spoznanja. Ta bodo tako čudovita in obsežna, da bodo stara spoznanja in stereotipe preprosto izrinila z nje. Le z nasmehom se boš kasneje še spomnil nanje.


V nadaljevanju se bomo lotili tako preprostih, povsem temeljnih vprašanj, da se ti bo morda zdelo za malo. Z njimi se morda nisi še nikoli soočil, saj jih običajno kar privzamemo, brez razmišljanja. A prav te temelje je treba temeljito preveriti, saj držijo pokonci vso miselno stavbo - našo stvarnost. Potrebno bo precej potrpljenja!

Seznam dobrobiti, pozitivnih učinkov na poti od človeka do Človeka je presenetljivo dolg. Če se ti zdi pot prenaporna, si poglej poglavje na koncu (Koraki in darovi na poti k človeku) in odločitev ne bo več težka.

Ali je tisto, kar boš prebral, Resnica? Kadarkoli naletiš na Resnico, se v tebi oglasi nezmotljiv občutek, ki te navda z nekakšnim mirom, notranjim ugodjem ter vedenjem, da si našel pravo. Samega sebe iščeš s trkanjem po raznih predmetih. Ko najdeš pravega, se ti ta oglasi z nezmotljivim glasom.

Ko potrkaš po svojem telesu, ali je možno, da ne bi spoznal, da si to ti?



Realno in nerealno

Žal med seboj ne znamo komunicirati drugače, kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, a mi se ne zavedamo njihove omejenosti in zato bredemo v vse hujše težave. Naše plemenite ideje so skaljene z neplemenitim delovanjem. Govorimo o Bogu, Resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z definicijami. Namesto, da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. In pri tem si domišljamo, da vemo vse, kar je moč vedeti!

 

Neprestano si prizadevamo spoznati Resnico. A tisto, kar doživljamo kot svet, je (kot bomo spoznali) le iluzija v naši zavesti, maya, in ima le relativno vrednost. Postavlja se vprašanje, kaj je resnično. Ali obstaja kak kriterij, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega?

Tistemu, kar se ne spreminja, in je brezčasno, ne moremo odrekati eksistence. To poimenujmo kot resnično. Neresnično pa je potemtakem vse trenutno, minljivo, začasno, za čemer ne ostane nobena sled.

V idealistični razlagi stvarnosti (ki je popolnejša kot materialistična) obstajata dva svetova. V Absolutu, nemanifestiranem svetu, svetu idej, ki je najvišja realnost, ni spreminjanja. Tam ni prostora in časa, tam je vse prisotno in resnično, a ni manifestirano. Absolut je vse kar je, in kar ni. V njem vladata red in popolnost. Je izvor življenja, je dom, iz katerega prihaja naša življenjska Bit.

 

Absolut iz sebe ustvari manifestirani svet, svet oblik in neprestanih sprememb, v katerem je vse manifestirano (izraženo), a ni resnično. V njem nastopajo - se porajajo in izginjajo - vse možne pojavnosti. Vsaka sprememba se prej ali slej izniči in vrne v osnovno stanje. Zato svet sprememb v primerjavi z Absolutom ni resničen.

Manifestirani svet je svet polarnosti: vse kvalitete nastopajo v parih, ki izražajo nasprotja: svetloba - tema, vroče – mrzlo, visoko - nizko, notri – zunaj… Dobro – slabo je umetna polarnost, ki je odvisna od kriterijev presojevalca. Katerokoli lastnost je možno zares prepoznati le tako, da spoznaš njeno nasprotje. Kako bi prepoznal svetlobo, če bi obstajala le svetloba in nikoli ne bi bilo teme?

Kar razlagamo, je učil že Platon, Sokratov učenec. Bil je prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov. Najbolj znan je po teoriji o oblikah in idejah, kar je bilo zanj eno in isto. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo (zgoraj jo imenujemo Absolut). Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega.
Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha.

 

Drugi veliki filozof, ki je razmišljal v istem duhu, je Immanuel Kant (1724-1804). Objavil je eno največjih knjig vseh časov, Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost  razdeliti na dva svetova: Prvo je  svet fenomenov. Karkoli dojamemo v njem, dojemamo ob pomoči spoznavnega aparata, namreč petih čutil in možganov. Vse forme so odvisne od subjekta. Prostor in čas sta formi naše čutnosti, brez katerih ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati v tem svetu. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tistega ne moremo doumeti. Vendar pa obstaja še drugi svet, Kant mu pravi »noumenalni«, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, ki ga znanost ne more doseči, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje.

 

Še korak naprej pa je storil slavni Arthur Schopenhauer (1788-1860), eden največjih filozofov zadnjih stoletij, ki je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo eno in nediferencirano. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena.

Velika škoda je, da smo bolj kot Platonu kasneje verjeli Aristotelu, ki je vpeljal materializem, in bolj kot Kantu in Schopenhauerju - Marxu, ki je materializem postavil na piedestal.

Mi živimo v manifestiranem svetu, svetu iluzije, a naša Bit je iz nemanifestiranega sveta, Absoluta.




Svet je v tebi

Po materialističnem gledanju obstaja snovni svet izven nas, v katerem se nahajamo tudi mi; obstaja ne glede na naše bivanje. Vendar pa te trditve prav z ničemer ne moremo potrditi. Nikakršnega dokaza nimaš, da tisto, kar vidiš, v nekem objektivnem zunanjem snovnem svetu zares obstaja. Ko v naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa ti vrnejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa, če se ga dotakneš. Toda vse skupaj se dogaja le v tvoji zavesti. Tudi občutki (vid, tip) so le senzacije, ki so še vedno plod tvoje zavesti.

Vtis o trdnosti je prav tako nekaj, kar zaznaš v zavesti. Če bi zares obstajal nekakšen objektivni realni svet zunaj nas – kako bi ga opazil? Kako bi ta prodrl v tvojo zavest? V tem primeru bi namreč obstajala dva svetova: materialni svet in svet predstav v tvoji zavesti. Na kakšen način bi materialni ter nesnoven, miselni svet lahko vzpostavila povezavo? Z očmi? Fizične oči so le ideja v zavesti, tako kot je ideja v zavesti tudi telo. Z očmi ne bi mogli videti ničesar res fizičnega, če bi kaj takega sploh obstajalo. Materialnost je vtis o posebnem stanju določenih oblik v zavesti. Dejanske materialnosti in obstoja objektivnega materialnega sveta ni mogoče dokazati.

Dejstvo je, da je zate obstaja le tisto, kar lahko registriraš in dojameš v svoji zavesti. Tvoja zavest poskrbi za filmsko platno (polje zavesti), film (svet) in opazovalca (jaz) ter omogoča vsa tri dogajanja. Svet je tvoja lastna projekcija, projekcija uma. Vsak ga vidi po svoje. Kar doživljaš, ni pogojeno z nekim zunanjim svetom kot odraz nekega zunanjega dogajanja, temveč s tvojo lastno zavestjo. To pomeni, da ne gledaš objektivnega sveta, temveč iluzije, ki jih pogojuješ z lastnim razmišljanjem in sistemom prepričanj. To je v popolnem nasprotju s tistim, kar so te učili.

Navedeno pomeni, da nisi ločen od sveta in on ne od tebe. Svet, ki ga gledaš, je produkt tvojega uma. Tisto, kar pojmuješ kot svet, je v resnici tvoj lastni um. Um je orodje v zavesti, čas in prostor pa sta njegova konstrukta.


Osebe, s katerimi komuniciraš, so prav tako pojavijo v zavesti
. Vidiš jih kot ločene od tebe, napaja pa jih isti »jaz sem«, ista Bit, isto življenje, le da se tega ne zavedaš. Na ravni Biti in življenja med nami ni razlike.



Prinašalec življenja

Vse kar doživljaš, se slika v tvoji zavesti, a le, če si – pri zavesti. Zavest je nedvomno bistvenega pomena za življenje. V zavesti doživljaš vse mogoče vtise in predstave in se ukvarjaš z neštetimi idejami. Toda poglobljen razmislek pokaže, da nobenega svojega prepričanja, opažanja ali ideje ne moreš potrditi z dokazom, ki bi ti jamčil, da gre za dejanski odraz resnične stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti. V drugih besedilih te sekcije smo spoznali, da je izjema ena sama ideja, ki ne more biti lažna: to je ideja »jaz sem«. Dokaz je preprost: če bi bila ta ideja lažna, bi ne bilo nikogar, ki bi naše življenje živel.

Ideja »jaz sem« je sam center, okoli katerega se zgradi vse, popolnoma vse, kar se dogaja v tebi. Okrog tega centra se za tebe (in kot bomo videli – tudi v tebi) zgradi ves svet. Če obstaja kak temelj, na katerem stoji zgradba tvojih predstav o sebi in svetu (predstave so koncepti v umu), potem je ta temelj ideja »jaz sem«. Čisto vse, kar se godi v tebi in zunaj tebe, torej notranje in zunanje doživljanje, se opira nanj.

Idejo, spoznavo ali zavedanje »jaz sem« sestavljata dve ločeni počutji. Tista najbolj bistvena je »sem«, ki pravzaprav pomeni »bivam«, »obstajam«, »živim«. Pomembno spoznanje je, da se skozi idejo »sem« manifestira življenje v tebi. Nobene druge temeljne ideje ni, skozi katero bi se življenje pritihotapilo v tebe ter te napolnilo z zavestjo, da si živ, da si prisoten v stvarnosti, ki jo opažaš.

Opozoriti velja, da ideja »sem« ni misel v umu, pač pa na neki globlji ravni prisotno zavedanje in občutenje. V prid tej trditvi govori dejstvo, da ideje »sem« ne moreš odgnati, tako kot kako misel. Prisotna je nenehno in povsod, ne glede na dogajanje v umu. Njeno izginotje bi te potisnilo v nekakšno praznino, v kateri bi se počutil, kot da ti je odteklo življenje.

»Sem« je čisto bistvo zavesti. Samo če obstaja bivanje, se lahko karkoli zgodi tistemu, ki biva. Pozneje se bomo ukvarjali z vprašanjem, od kdaj to bivanje (zavest »sem«) obstaja – to je bistveno za razumevanje našega porekla.



Center zaznavanja

Drugi del zaznave »jaz sem« - občutek »jaz« - prav tako ni le ideja v umu, temveč neko globlje zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. »Jaz« pomeni, da obstaja neka identiteta, ki je ločena od vsega ostalega. Prav zaradi ločenosti entitete »Jaz« (opazovalca, priče) od vsega ostalega je možno opazovanje in spoznavanje vsega, kar opažaš. Brez ideje »jaz« bi ne imel kdo spoznavati! Opazovalec in opazovano sta ločena; oko mora biti izven predmeta, ki ga opazuje.

»Jaz« je center zavedanja in opazovanja. Vse, kar je opaženo, opazi »jaz«, vsa spoznanja in občutja se stekajo k njemu. Če bi obstajal le »sem«, brez »jaz«, potem bi življenje sicer živelo, a bi ne bilo nikogar, ki bi se tega zavedal. Obstajajo primeri psihičnih stanj, v katerih se občutek »jaz« izgubi. Takrat se človeku zdi, da se vse, kar se dogaja, ne dogaja njemu temveč nekemu drugemu, nedoločenemu osebku. Silno neprijetno počutje.

Skozi idejo in občutek »jaz sem« z umom vzpostavlja stik življenjska Bit, tisto kar v resnici si. "Jaz sem" je most do tvoje prave identitete in do "doma", kjer ta biva. Vztrajanje v občutku "jaz sem" je bivanje najbližje našemu resničnemu "domu", od koder prihaja življenje.

Če po vsem povedanem pogledamo, kakšno vlogo ima ideja »jaz sem«, lahko zaključimo, da je prinašalec življenja; v tebi vzpostavlja zavedanje, da obstajaš in živiš (»si«) in gradi center zavedanja - tebe, ki opazuješ od tebe ločeni svet in dogajanja v njem. Imaš torej opazovalca in opazovano. Opazovalec je »jaz«, opazovano je svet, vse skupaj pa »je«, ker se zavedaš, da »si«.

Ali bi lahko za (vsakogar od) nas obstajal svet (ki ga opažamo), če bi ne bilo nas, opazovalca? Očitno ne. Ali bi lahko obstajala opazovalec in svet, če se ne bi zavedali, da bivamo, obstajamo? Če se ne bi zavedali, da bivamo, potem ne bi mogli opažati bivanja česarkoli. Očitno torej ni možno ne eno, ne drugo. Torej morajo opazovalec, opazovano (svet) in opazovanje (bivanje) obstajati istočasno. V zavesti se vedno pojavijo skupaj in hkrati.

Ideja "jaz sem", um in zavedanje označujejo eno in isto stanje. Če rečeš: "Jaz se zavedam", to pomeni: "Zavedam se, da mislim o tem, da se zavedam."



Brezčasni »jaz sem«

Občutek »jaz sem« ni odvisen od prostora in časa. Kadarkoli in kamorkoli greš, je s tabo, nespremenljiv. Ta občutek, ki te povezuje s tvojim bistvom, je prostorsko neomejen in brezčasen (večen; večnost je »neprestani sedaj«). Občutek »jaz sem« nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih ali v prihodnosti, ki nastane kot novi sedaj.

Sedanji trenutek je zato tako prepričljiv in resničen, ker se v njem nahaja občutek »jaz sem«. V njem se nahaja življenje.

Pojavlja pa se vprašanje začetka in konca - ne življenja, temveč zavedanja »jaz sem«. Pojav tega zavedanja je v resnici rojstvo nove identitete, nove individualne zavesti. Ali se to pojavi z rojstvom? Ali umre s telesom? Da bi se pojavilo z rojstvom, ne drži, saj je otrok že v materinem trebuhu živ, komunicira z materjo in se odziva na zunanje dražljaje. Ob spočetju (morda celo nekoliko kasneje - kdo bi vedel?) se "rodi" osebnost, lažni jaz. (Konec koncev - ker je lažen, ni tako pomembno, kdaj se rodi.)

Glede na to, da je materialno telo - kot bomo razmišljali kasneje - le ideja v zavesti, je smrt telesa, pa tudi njegovo rojstvo, za življenjsko Bit nepomembna. Rojstvo in smrt sta le točki v času, čas pa je izum uma. Edino, kar umre ob smrti, so konstrukti v umu: telo in persona, »lažni jaz«.


Začetek in konec pojavnosti fizičnega telesa ne vplivata na obstoj Biti, ki je brezčasna
. To pomeni, da je bistvo človeka (in s tem človek) brezčasno oz. večno. Toda zaradi istenja s telesom smo se morali sprijazniti z zakoni fizičnega sveta - minljivostjo. Kar je ustvarjeno, se uniči, kar je rojeno, mora umreti. Tako smo privzeli nase vse strahove minljivega sveta. Krivec je um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo.

Neskončnosti in tistega, kar nima omejitev, ni mogoče zares izkusiti, ker nima meja. Posameznik lahko edino »je«, ne more pa vedeti, kaj je. Lahko pa ve, kaj ni. A povsem gotovo ni nič od tega, kar se nahaja v njegovi zavesti, ki je neprestano v gibanju. Duhovna pot človeka je v glavnem sestavljena iz tega, da spoznava tisto, kar ni, in to odmetava.


Lažni in resnični jaz

Ideje »jaz« ne smeš mešati s svojo osebnostjo (imenujemo jo tudi »persona«), ki je le skupek predstav o tebi v umu. Um je orodje zavesti. Ker pač skoraj vse, kar dojemaš, dojemaš z umom, mora imeti ta za vse, kar zaznava, neko predstavo, prispodobo, ki je seveda le opis, kazalec, simbol za tisto. In tudi za tebe samega si postopoma zgradi nek opis - "lažni jaz" ali "ego" - ki je sestavljen iz minulih dogodkov (spomina!), podatkov (ime, priimek, poklic, spol...) in mnenj ter opažanj (tebe samega in drugih) o tistem, kar si. Iz tega postopoma gradi tvojo osebnost, ki pa niti po pomoti ni tisto, kar v resnici si.

Ker um tvoje resnične identitete iz sveta Absoluta ne more prenesti v omejeni svet zavesti, se zadovolji s prispodobo o tebi. Ker torej ne moreš zares vedeti, kaj si, misliš o sebi, da si nekaj, kar nisi - namreč tisto, kar si je izmislil um.

Toda če sam sebi lažeš pri tako temeljni, odločilni stvari kot je tvoje bistvo, potem mora priti do resnih posledic. V naravi se vsako nasprotovanje resnici sooči z določenimi konsekvencami. Posledic, ki jih zaradi laži o sebi čutiš, je za dolg seznam, ki se začenja s strahom, bolečino, trpljenjem... Pred njimi bežiš vse življenje in se poskušaš zavarovati tako, da se zatekaš k drugim lažem. In krog trpljenja je sklenjen. Toda tisti, ki trpi in ga je strah, ni »jaz«, temveč osebnost ("lažni jaz"), predstava, s katero se identificiraš.

Čim prej je treba ta lažni konstrukt, persono, zrušiti in prekiniti lažno identifikacijo. Odstranitev te laži je bistvenega pomena za tvoj napredek v Človeka.

Ko želiš spoznati svoje resnično bistvo, življenjsko Bit v tebi, se opri na edino idejo, ki je neizpodbitno resnična: »jaz sem«. Ne »jaz sem to« ali »jaz sem ono«, temveč zgolj »jaz sem«, kajti ti ne moreš biti nič, kar si lahko izmisli um. Ob pozornem prisluškovanju temu občutku in opazovanju tistega, ki pravi »jaz sem«, se ti odkrije tisto, kar si, kar je tudi »krivo« za življenje v tebi. Ta Bit je ista v vsakem živem bitju, ki ga opažaš, je skupno jedro, ki bitja dela »živa«. Med teboj in drugim človekom je razlika le v zunanji podobi. Bit je ista.

Osebnost pa zopet ni nekaj slabega; treba jo je le gledati v pravem kontekstu. V pretežnem delu človekovega razvoja ima zelo pomembno vlogo pri gradnji odnosov in razvijanju samopodobe, potem pa svojo vlogo odsluži. Ker v svojem svetu opažaš še druge osebe, persone, lahko z njimi gradiš vse mogoče odnose, skozi katere samega sebe bolje spoznavaš. Prav odnosi (in ne stvari) so v življenju bistvenega pomena.



Materija in zavest

Materialistično pojmovanje uči, da je svet ločen od nas in da se mi kot materialna bitja nahajamo v svetu, ki ga lahko opazujemo. Materialni svet, ki obsega vse pojavno vesolje, naj bi bil potemtakem nekaj primarnega, absolutnega, in obenem od nas neodvisnega, nekaj, kar naj bi imelo svoje ločeno življenje. Verjamemo, da potem, ko umremo, ta svet obstaja naprej; truplo se spremeni v »prah«, zavest pa izgine, se izgubi neznano kam.

Materialističen nazor tudi predpostavlja, da je človek materialno bitje, ki ima možgane, zavest pa je nesnovni fenomen, ki se pojavi oz. razvije v možganih. Možgani naj bi bili center zavesti in potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Če se zavest lahko pojavi le v možganih, to pomeni, da je telo primarno in nujno za obstoj zavesti.

Toda, ali to res drži? So možgani res center zavesti? Ali lahko s pozornim razmislekom in opazovanjem samega sebe to potrdiš?

Zgornje vprašanje si zastavimo v malce prikladnejši obliki. Se zavest pojavi v materiji ali se materija pojavi v zavesti?

Nikakršnega dvoma ni, da se zavedanje materije, snovnih predmetov, tudi tvojega telesa, pojavi v tvoji zavesti. Zavest je očitno nujna, da bi lahko prišlo do spoznanja, da nekaj snovnega obstaja. Ko bi ne bilo tebe, ki se zavedaš in opažaš, bi sicer konkreten, objektiven materialni svet sicer lahko obstajal, a nikogar ne bi bilo, ki bi ga opazil. Morda boš temu oporekal češ - če ga ne opazim jaz, ga bo opazil kdo drug. A tudi ta brez zavesti ne bi opravil nič bolje.

Brez zavesti ni spoznanja sveta, to pa ima za nas enake posledice kot če ta ne obstaja. Zavest je torej neobhodno potrebna na obstoj (opažanje) sveta. Kaj pa možgani, so tudi ti neobhodno potrebni?

Poglejmo stvar še z zornega kota materialnosti. Če se zavest pojavi v materiji, v možganih, potem to pomeni, da se v snovi pojavi nekaj nesnovnega. To je nekoliko čudna izjava. Da se v tekočini lahko pojavi nekaj plinastega ali v trdni snovi nekaj tekočega, si še lahko zamislimo, toda, da se v trdni snovi lahko pojavi nekaj, kar se zaveda samega sebe, je zelo kočljiva trditev. Snov in zavedanje sta dva povsem ločena pojma. Trdne, tekoče in plinaste snovi so agregatna stanja materije, zavedanje pa je nekaj povsem drugega.

Če bi se v materiji lahko zbudilo zavedanje same sebe, bi potemtakem snov morala imeti možnost prejema zavesti. Znanost vztraja na stališču, da materija ne poseduje zavesti. Bistvo zavesti je neprestana sprememba, ki se odraža kot življenje. Kaj spremeni mrtvo materijo v živo materijo? Kako in kdaj v materijo vstopi življenje? Kaj iz vode (z nekaj mineralnimi dodatki) naredi živo celico? Kaj živo celico pripravi k delitvi, množenju in rasti? Kaj iz skupka živih celic naredi organizem človeka? Tega znanost ne zna razložiti. Za znanost je življenje naključen pojav v snovi.

Dejstvo, da materialistične razlage ne morejo dati odgovorov, pomeni, da se mora v teoriji nekje skrivati napaka. Skriva se v tem, da se je za znanost življenje nekje izgubilo.

Če kljub očitani pomanjkljivosti razmišljajmo o človeku še naprej, se zapletamo v še več vprašanj brez odgovora. Najbolj bistveno vprašanje je, kako se lahko pojavi zavest v mrtvi vodi - kdaj se pojavi in zakaj izgine? Pod kakšnimi pogoji se zavest celice in zavest človeka povežeta in kaj se zgodi z zavestjo celice (in vode), ko človek umre? Energija naj bi bila vendar, kot pravi znanost, neuničljiva! V kaj se pretvori energija človeka, ki je pravkar umrl?

Ob nesposobnosti materialistične teorije, da bi odgovorila na tako temeljna vprašanja, se zdi nesmiselno, da bi jo jemali za merodajno in še naprej videli v njej temelj vse miselne nadgradnje, ki se povezuje z najbolj bistvenim - z življenjem.

Zakaj je z znanostjo nekaj hudo narobe, je vsakdo, ki je bral druge tekste na tem spletišču, že lahko dojel. Ni namreč v interesu svetovnih oblastnikov, da bi človek prišel do pravih spoznanj o sebi. Razsvetljenega človeka bi ne bilo moč voditi na povodcu, ga izkoriščati, ga pripraviti k ubijanju in ga držati v miselnem zaporu religij in ideologij. Da se lahko sedanje stanje ohranja, mora biti človeku preprečen dostop do pravih informacij. Tega načela se držijo vsi uradni izobraževalni sistemi na svetu.

A vrnimo se k našem razmišljanju o primarni vlogi materialnega. Je bistvo človeka zavest ali telo? Človek brez zavesti, na primer, če je v komi, ima telo, a izgubi bistvene lastnosti, ki iz telesa delajo človeka. Z izklopom njegove zavesti je ugasnila vsa njegova zunanja aktivnost in od mrtvih predmetov se razlikuje le toliko kot rastline.

Ko se človek zbudi iz kome, se v njegovi zavesti svet zopet pojavi. Znova aktivirani um svet zopet »zgradi« na platnu njegove zavesti. Za vsakogar od nas se svet pojavi z našim obujenim zavedanjem, takrat, ko se zbudimo - iz sanj ali iz kome. Takrat se pojavita svet in ti - opazovalec tega sveta. Film "svet" se nadaljuje tam, kjer se je prekinil. Ali veš, kaj se je medtem dogajalo s svetom? Ali veš, da je svet v tem času sploh obstajal? Misliš sicer, da je, toda tega ne moreš dokazati. Kontinuiteta in logično zaporedje predstav v tvoji zavesti ne dokazujeta obstoja zunanjega, objektivnega sveta. Dokazujeta le, da se ti ni »strgalo«.

Napravi naslednji eksperiment. Udobno sedi, zapri oči in v nekaj minutah popolnoma sprosti svoje telo, da bo prosto vseh napetosti. Potem si povej, da ti nisi to telo, temveč nekaj neomejenega in brezčasnega, kar se ti kaže skozi občutek "jaz sem". Poskušaj v tem občutku vztrajati čim dlje. Čez nekaj časa se ti utegne zgoditi, da boš začutil, kako se vez s telesom pričenja rahljati. Iz predela srca, kjer se zavest čuti vezana na telo, se utegne ta center - tvoje bistvo - premakniti drugam, kot da se je vez elastična in je dopustila gibanje zavesti v telesu. Lahko da se bo ta center premaknil, npr. k rami in povzročil zabaven občutek, da je celotno telo nagnjeno. Morda se ti bo zazdelo, da lebdiš nekje nad telesom. In takrat se bo pojavil nezmotljiv občutek, da ti nisi telo, v katerem se nahajaš. In še nekaj: občutek, da stojiš pokonci, ni (nujno) odvisen od tega, kako stoji telo! Najbolj pomebno pri tem pa je, da ti ni nič pomembno, ali tvoji možgani obstajajo ali ne - kot da z njimi nisi vezan, saj se je točka zavedanja premaknila, možgani pa so še vedno tam, kjer sio bili!

Kot smo ugotavljali v poglavju Brezčasni "jaz sem" , je obstoj telesa za življenjsko Bit nebistven. Zato zavest ne more biti pogojena z obstojem fizičnih možganov. Možgani predstavljajo poosebitev zavesti na materialni ravni, a z izginotjem možganov zavest deluje naprej.

Da za delovanje zevesti ne potrebujemo možganov, je jasno tudi vsakomur, ki (še) verjame in se identificira z dušo ali pa z energijo. Dogajanje na fizični ravni ne pogojuje dogajanj na duhovni ravni. Pač pa velja obratno.




Um - sluga, ki je postal gospodar

Če bi lahko govorili o krivcih, da človek (še) ni Človek, potem bi bil um nedvomno med glavnimi kandidati. Um, ki je omejeno orodje zavesti, je postal tako pomemben, da smo se pričeli z njim istiti, in to tako zavzeto, da smo pozabili svoje pravo poreklo. Nič presenetljivega, kajti kar si, je nemogoče popisati z besedami in razumeti z umom; lahko le poveš, kaj nisi. In ravno tu leži njegova bodoča vloga: namreč, da ti pomaga dojeti, kaj nisi.

Toda um gledati v negativni luči bi bila napaka; on je namreč nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij - prostora, časa in vzročnosti, naslika na platno tvoje zavesti prizore, ki jih imenuješ svet.

Um ima zelo težavno in po svoje nehvaležno nalogo: neomejeno, brezčasno realnost (domovanje naše Biti) mora z orodjema čas in prostor prividno skrčiti na omejen pojavni svet, kakršen se kaže tvoji zavesti. (Kako bi lahko s končnim umom dojel nekaj neskončnega?) Ker se pri tem krčenju marsikaj izgubi, ta svet, v nasprotju z Absolutom, ni svet popolnosti; v manifestiranem, materialnem svetu ni nič popolnega. Omejevanje, končnost je potrebna za spoznavo, kajti iz končnega se mnogo leže lahko kaj naučiš. Ob delujočem motorju težko spoznaš njegov ustroj. Če pa ga ustaviš in razstaviš na sestavne dele, lahko natančno preučiš njegove mehanizme.

Svet ti ni projiciran od zunaj temveč ti ga (od znotraj) projicira um. Ker je svet konstrukt uma, ga vsak človek vidi nekoliko drugače. Um in svet nista ločena; eden brez drugega ne moreta obstajati. Čas, prostor in vzročnost se pojavljajo in izginjajo z umom. Um sestavi svet iz delcev zavesti - podobno kot je dogajanje na filmskem platnu sestavljeno iz svetlobe.

Prostor in čas sta potrebna, da je možno opaziti spremembo in ločiti vzroke od posledic. Če se predmet premakne, spremeni lego v prostoru. Ko se je premikal, je opravil pot, ki se odrazi v porabi časa. Čas omogoči, da slika pred trenutkom ni enaka sliki ta trenutek. Tako je možna primerjava in vpeljava (navidezne) vzročnosti. V Absolutu časa ni. Vse je prisotno istočasno.

Zaradi prividne skrčitve neskončnosti na končnost se pojavita dva nujna dogodka - pričetek in konec, kar za živa bitja pomeni - rojstvo in smrt. Vse v manifestiranem svetu je obsojeno na ta dva dogodka. Kar je rojeno, mora umreti. Toda končnost je le prividna in neskončnost se v našem svetu odrazi tako, da se (končni, časovno omejeni) dogodki ponavljajo brez konca. Tako je smrt le pričetek novega življenja, en pojav se pretvori v drugega, en zaključen ciklus sproži novega itd.

Med zavednim in nezavednim je le majhna razlika. Budno stanje se razlikuje od sanj ali globokega spanja le po prisotnosti opazovalca, priče. Predstava, da se stanje zavesti bistveno razlikuje od sanj, je zmotno; v obeh primerih je resnično zavedanje svojega bistva (svoje Biti) odsotno. Žarek zavesti osvetljuje del uma in ta del postanejo sanje ali budna zavest, a sama zavest se pojavlja kot opazovalec, priča.

Resnično buden si takrat, ko opažaš svoje neomejeno, brezčasno bistvo. To se zgodi le takrat, ko utišaš neumornega tvorca iluzij - tvoj um.

 


Čudež, imenovan telo

Človeško telo je inteligenten sistem s kopico samodejnih mehanizmov, ki pravzaprav živi svoje življenje. Sporočila, ki nam jih pošilja, in ukazi, ki mu jih dajemo, puščajo vtis, da smo mi in telo eno, toda to je le utvara.

Telo se pojavi na ravni uma. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa - svet, ki ga opazujemo. Opazovalec in njegovo opazovanje kot tudi opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.

Kakšen je pravzaprav namen fizičnega telesa? Zavest oz. naša Bit bi čisto lahko živela brez telesa, a s tem bi se odrekla številnim prednostim, ki jih fizični obstoj prinaša. Telo pa brez duhovne zavesti ne bi živelo niti sekunde.

Ali je fizično telo namenjeno izkušanju užitkov? Tudi! A še marsičemu drugemu, pomembnejšemu.

Telo je program v tvoji zavesti, ki ima tri zelo važne naloge: prva naloga je, da v tebi ustvari vtis, da si fizično bitje v fizičnem svetu. To je pomembno zato, ker je v fizičnem svetu učenje in spoznavanje zelo učinkovito. Spust Biti v materialni svet ni brez namena. Prostor in čas omogočita vzročnost, to pa izgradnjo "znanja". Namen znanja je, da ti pove, kaj ti nisi, da bi lahko naposled dojel, kaj si.

Druga naloga telesa je, da ustvari temelj za zelo prepričljivo identifikacijo. Tisto, kar si, se identificira s telesom, prilepi nanj. Zaradi telesa postaneš nekdo, ki ima osebnost. Osebnost, značaj je tisto, kar omogoči neskončno barvitost različnih življenjskih vlog in pripadajočih izkustev. Med osebnostmi pride do vzpostavljanja odnosov, odnosi pa so tisto, iz česar se največ naučiš. Nazadnje osebnost in vse to, kar nisi, odvržeš in pokaže se tisto, kar v resnici si.

Tretja važna naloga telesa pa je povratno informiranje. Ne gre le za to, da fizični čuti povečajo zaupanje v tisto, kar zaznavaš in da lahko zelo natančno registriraš tisto, kar si ustvaril. Telo je tudi indikator ustreznega ravnanja; tisto, kar počneš v mislih in dejanjih, se odraža na telesu, da lahko razbereš, ali ravnaš prav ali ne. Namen bolečine in bolezni je prav to - signaliziranje neustreznega ravnanja in razmišljanja. Tako te vgrajeni mehanizmi opozarjajo, kako je treba ukrepati, da zopet najdeš pravo pot do samega sebe.

Si predstavljaš, da bi pojedel sadež, ki bi ne imel prav nobenega okusa, ob tem pa ne bi prišlo do nobenega zadovoljstva in občutka sitosti? Si lahko zamisliš, da bi segel v ogenj in si sežgal dlan, a bi te ne speklo? Kako bi se ti zdelo, da bi prisolil klofuto mulcu, pa bi šla roka kar skozenj? Ali pa, da bi naredil prekrasen kip, a ga ne bi mogel otipati?

Ko se poslanstva telesa zavedaš, ga lahko mnogo bolje izkoristiš.

Spoznanje, da ti nisi telo, ne pomeni, da postaneš do telesa brezbrižen in zavzameš do njega omalovažujoč odnos. Daleč od tega! Zavedaš se, da je telo neprecenljiv instrument, ki ti lahko čudovito služi - še mnogo bolje kot doslej, ko je bilo tarča močnejših pritiskov. Morda boš svoje telo šele zdaj lahko pripravil, da ti zaigra kot dobro uglašena violina: zdaj, ko si ga razbremenil strahov, odvečne hrane (pretirana ješčnost je kompenzacija strahu) in obremenjujočih čustev, mu boš tudi mnogo laže prisluhnil. Morda boš z dobro rekreacijo ali posebno telesno vadbo (tai chi, chi-gong,...) dvignil raven energije v telesu in s tem okrepil moč telesa, telesno odpornost, izboljšal počutje in si zagotovil več moči za ustvarjalno delo. Posledica bo manjša potreba po spanju in več časa za koristno delo.

Hvaležen si lahko telesu, da ti daje vse možnosti in dobrobiti, ki se jih doslej nisi zavedal. Ob tem ti ni treba skrbeti za delovanje nezavednih mehanizmov, ki telo vzdržujejo pri življenju (dihanje, prebavljanje...). Skrbi za kondicijo telesa in telo ti bo skrb v obilni meri vračalo.

Človeško telo je koncept v umu. Kakšne so slabe plati tega koncepta in ujetosti v materialnost? Omejen zgolj na fizično telo (in poistoveten z njim) si prikrajšan za spoznanje duhovne dimenzije, kjer se nahaja bistvo in večji del celotne stvarnosti, ki je dostopna spoznavi. Omejen na kratek življenski vek telesa izgubiš večnost, svoje čudežno bistvo omejiš na nekaj malone banalnega - na kup minljive materije. In vse omejitve snovnosti postanejo tvoje omejitve, bolečino telesa doživljaš kot svojo bolečino. Odrečeš se prostranstvu duhovnega sveta, kjer so doma intuicija, ustvarjalnost, modrost in mir. Sam se zakleneš v zapor in tarnaš nad mizernostjo življenja.

 


Kaj pa duša?

Ker življenje ni pojav, ki bi ga znanost znala pojasniti, je bilo treba neljubi manjko z nečim nadomestiti. Absurdno bi bilo, da bi se z življenjem in duhovnimi fenomeni srečevali, a jih ne bi mogli obravnavati, ker bi ne bilo verbalnih orodij za popis določenih nesnovnih pojavov. Religija je ponudila koncept duše. O nesnovni, "duhovni" naravi človeka so govorili že od pradavnine, zato to ni bilo nič čudnega, da so te ideje privzeli tudi v krščanstvo. Toda zanimivo je, da duše in duha tudi krščanska Biblija ne opredeljuje natančneje, ne podaja kake oprijemljive razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja, kot bi bila nekaj samo po sebi umevnega. Telo naj bi postalo "živo", ko se vanj spusti Duh v obliki duše.

Duša naj bi bila neumrljiva. Bila naj bi nekakšen vmesnik med telesom in Duhom oz. med materijo in zavestjo. Ker pojavov delovanja umrlih na žive tudi po tem, ko so že zapustili fizično telo, nikoli ni manjkalo, in ker so bila razločna znamenja, da ima duša razen telesnosti številne lastnosti človeka, je prišlo do prepričanja, da je duša tisto primarno, duhovno bistvo človeka. Komunikacija z dušami umrlih ni niti danes nič nenavadnega, angeli in druga bitja iz duhovnega sveta pa so entitete, h katerim se ljudje obračajo po pomoč.

Da bi bolje pojasnili nekoliko nelogično trditev, da naj bi bila duša neumrljiva, pa vendar povezana s fizičnim telesom, si je bilo treba izmisliti primerno razlago, kako je kratkotrajno telo povezano z večno dušo, se pravi neskončno s končnim. To je bilo možno s teorijo o reinkarnaciji, ki jo vsebuje večina vzhodnih verstev; vsebovalo jo je tudi samo jedro verske doktrine zgodnjega krščanstva. Če je eno življenje smešno kratko v primerjavi z večnostjo, pa je stvar precej drugačna, če je teles, ki jih duša zaporedoma nastanjuje, ogromno, kajne? In smisel: duhovno izpopolnjevanje duše skozi zaporedne inkarnacije. Ideja je v osnovi pravilna.

Toda, ali je vse skupaj resnično?

Resnično ja prav toliko, kot je resnično telo. Duša je, tako kot telo, pojav v tvoji zavesti. Če verjameš v obstoj telesa, potem takrat, ko se pričneš zavedati duhovnih fenomenov, običajno pričneš verjeti tudi v vmesnik med duhovnim in fizičnim, to je v dušo.

Dejstvo je, da tako telo kot dušo v zavesti ustvari um. To sta torej konstrukta uma, ki je orodje zavesti. Ali se lahko zaneseš na tisto, kar ti govori um? Če gre za vprašanje Resnice o tebi, ne moreš.Ti ne moreš biti nekakšna predstava v umu; si mnogo več od uma. Ne moreš biti nič od tega, kar si um izmisli, saj bi to pomenilo, da se je Stvarnik zreduciral na nekaj, kar je ustvaril sam. To pa je absurd.

Naj so predstave o duhovnem svetu, o duši in duhovnosti še tako prepričljive, so le koncepti v umu. Če hočeš najti svoje pravo bistvo, ga ne išči v nečem omejenem (kot npr. v umu) temveč tam, kjer se lahko zaveš svoje neomejene in brezčasne narave. Ta se ti odkrije šele tedaj, ko um utihne. Nahaja se v sedanjem trenutku, v večnem "zdaj".

Past, ki se skriva v konceptu duše, je v tem, da je med dušo in njenim "resničnim izvorom" (ta naj bi bil Bog), kopica posrednikov, angelov in zapletene višje duhovne hierarhije. S tem ta koncept postane odlično orodje za manipulacijo. Duši Boga ni dano spoznati, olajšanje njenih bremen pa je možno le ob pomoči angelov in ob "Bogu všečnem ravnanju". Ne le, da je človek (oz. njegova duša) po tej doktrini ločen od Najvišjega, od Boga, temu se mora po doktrinah religij celo udinjati, ravnati njemu všečno, da bi se "odrešil". Čeprav pridobi nekakšen občutek večnosti, je človek s tem konceptom prav tako nesvoboden, suženj duhovnih sil (Bog, angeli, pa tudi hudič!), ki imajo moč nad njim. Koncept duše je tako miselni kalup, ki preprečuje človeku, da spozna svojo pravo naravo, svoje resnično bistvo.

Kljub očitanim pomanjkljivostim bi bilo koncepta duše in duhovne narave človeka napačno razglasiti za popolno zablodo in napako. Treba ju je videti v kontekstu razvoja človekove zavesti - na tej poti se oprijemaš napačnih, a vseeno vse bolj izpopolnjenih konceptov, ki te vodijo h končnemu spoznanju svoje Biti. Sprejeti sebe kot dušo pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se pričneš istiti z neskončno, večno dušo - to pa je velik in zelo pomemben korak naprej.

Koliko problemov, ker ne moremo (znamo) razmišljati, ne da bi nas obremenjeval čas, ta domislek uma!



Najvišji vzrok in znanje

Spomin je skladišče slik. Iz zaporedja slik lahko izluščimo vzročnost in se dokopljemo do spoznanj. V domovini naše Biti vzrok in posledica ne obstajata. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V našem končnem, 3-dimenzionalnem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava pa omogoča formiranje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici, ki jo imenujemo »znanje«.

Takoj ko dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki je odgovoren za to, da svet (in karkoli v njem) obstaja. Ta glavni vzrok je po definiciji Bog, svet pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

Bog je koncept in – kot vsi koncepti - konstrukt uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v tvojem (omejenem) umu. Gre za to, da si um, obseden z idejo vzročnosti, izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. No, niti to ni popolna resnica, ker sta tisti, ki ustvarja, in tisto, kar je ustvarjeno, eno.

Bog je torej le priročen izgovor, ki ga uporabiš, ko stvari ne razumeš. Če že potrebuješ nekoga, ki bi bil Bog, potem si to ti sam.

Um si iz vzročnosti in spominov, ki so podkrepljeni z izkustvi, ustvari goro spoznanj in prepričanj, ki jih imenujemo znanje. Spoznanja prelije v okorne oblike - besede, ki so instrumenti za posredovanje informacij. Ker je znanje ubesedeno, ker je zgrajeno na spominu in še huje – ker predstavlja ozek pogled na omejen materialni, manifestirani svet, je zelo bedna slika tistega realnega, neomejenega sveta, iz katerega zares izhajamo, kjer se nahaja naša Bit. Zato je jasno, da je to, mentalno znanje, oblika neznanja. Tudi najpreciznejši načrt je le papir. Znano je samo oblika, znanje je samo ime, vedec pa je stanje uma. Resnica je iznad uma.

Nekaj takšnega kot znanje o realnosti, Resnici, ne obstaja. Resnično znanje ni nekaj statičnega. Je vedno sveže, novo, nepričakovano. Izvira znotraj. Ko veš, kaj si, si hkrati tudi to, kar veš. Med znanjem in Bitjo ni razkoraka. Znanje, kot ga pojmujemo, je kot fotografija nekega prizora. Sliko smo sicer napravili in tisti hip je bila odraz resničnosti, ki pa se je spremenila. Je le posnetek nekega trenutnega stanja, ki se ne bo nikoli več ponovilo. Zdaj je vse čisto drugače, obrazi so se spremenili, okolje tudi in spomin na to ti ne more povečati kakovosti življenja, saj te odnaša v preteklost, ki je mrtva. Zaradi nje izgubljaš tisto, kar je edino resnično: sedanji trenutek in vso pestrost življenja v njem.

Zgrešeni so vsi sistemi in vse metode, ki te usmerjajo k iskanju Resnice. Če iščeš, potem to pomeni, da tistega nimaš. A to ni res. Ti sam si tisto, kar iščeš, ti sam si Resnica. Ne moreš spoznati, doseči ali najti nekaj, kar je že v tebi, kar že si. Tvoje spoznavanje te oddaljuje od cilja. Odstopi od ideje, da Resnice nisi našel in le dopusti, da ta pride v središče tvoje pozornosti. Spoznaj, da si že na cilju in da ti nikamor ni treba; vse kar je treba je, da se tega zaveš.

{mospagebreak title=- Želje, strah in sreča}

Želje, strah in sreča

Ker je zavest nenehno gibanje, je v snovnem svetu potreben motiv za delovanje. To vlogo imajo v umu želje, spomini na zadovoljstvo.

Spomin je zelo važen instrument uma; je fotoaparat, ki slika trenutno stanje in tako omogoči primerjavo slik. Iz spomina na prijetna izkustva nastanejo želje, vzpodbude k delovanju, ki ti prinašajo lažne obete, da boš tokrat dosegel tisto, kar ti doslej ni uspelo.

Zaradi obstoja načela vzročnosti in želja se pojavi kup zapletov, ki so v svetu dualnosti nekaj običajnega. Želje (ki so tudi obeti za zadovoljstvo ali srečo) vedno povzročijo posledice v obliki nezadovoljstva, razočaranja ali strahu. Če drugega ne, je razočaranje posledica dejstva, da je zadovoljstva konec. Kratkotrajna motnja v običajnem toku življenja (izpolnitev želje) naj bi prinesla neko novo kvaliteto, a to se ne zgodi.

Kako naj bi nekaj kratkotrajnega in (običajno) na telo omejenega zadostilo najglobljemu bistvu, večni Biti?

Kakšno je pravzaprav poslanstvo želje? Želja vodi k iskustvu. Izkustvo vodi k vrednotenju, vrednotenje k vezanosti, to pa k samospoznanju. Samospoznanje te naposled pripelje do osvoboditve.
To je spoznanje, da si iznad rojstev in smrti. S pozabo, kaj si in z zamislijo, da si umrljivo bitje, si ustvaril vse težave in trpljenje. Prebudi te tudi iskanje. Ni treba čakati na trpljenje, išči raje v rseči. To je bolje, ker je um takrat v harmoniji in miru.

Strah je posledica ločenosti od tvojega bistva (zaradi nezavedanja, kdo si) in je povezan z umom, natančneje - s spominom na bolečino. Tekom časa se je nagrmadilo ogromno bolečih spominov, ki so zavzeli obliko strahov. Ker je um ujet v vzročnost, neprestano računa in primerja izid s slikami v spominu. Ne zaveda se, da sedanji, enkratni in neponovljivi trenutek katastrofalno degradira s tem, ko ga spremeni v statično sliko in primerja s spominskim zapisom, zatem pa te marsikdaj preplavi s strahom zaradi neke ugotovitve, ki je stvar zgodovine.

Tisto, kar zna um najbolje, je - producirati strahove. Strahovi so možni zato, ker obstaja čas. Strah nas je izključno zaradi spomina - na neko neprijetno doživetje. Moč uma se meri z »znanjem« in količino strahov, oba pa gradita na spominu, zato um najraje beži v preteklost ali prihodnost (projekcijo preteklosti), kjer svojo moč najlaže dokazuje. Bivati miren v sedanjosti – edinem trenutku, ki zares obstaja - je umu odveč in v nadlego; kot bi ga silili v shujševalno kuro.

Pred strahovi neprestano bežiš in se zatekaš k zadovoljstvu, ki naj bi bilo približek sreči. Pod izrazom »sreča« si zamišljaš stanje izpolnjenosti, potešenosti, a le malokdo ve, kaj sreča sploh je.


Dokler vjerjameš, da ti je potrebno nekaj, kar te bo osrečilo, moraš verjeti tudi, da boš nesrečen, če to izgubiš.
Um se vedno oblikuje v skladu s svojimi prepričanji.

Sreča prihaja iz Biti in jo je moč najti le v Biti. Le nekaj tako prostranega, širokega in globokega kot tvoje resnično bistvo te lahko napravi resnično in trajno srečnega.

Želja po vrnitvi tvoje Biti v njen dom in bivanju v njem je vate vsajena kot hrepenenje po sreči.
Najvišja sreča je blaženost, ki jo prinese stik, bivanje v tvojem resničnem bistvu. A kako naj bi, ujet v zanke uma, vedel, kaj se skriva za tem hrepenenjem? Zagotavljanje ugodja telesu ti ne more prinesti sreče – zagotovitve notranjega ugodja - saj ima tvoja Bit povsem drugačne težnje kot telo.

Ker si pozabil, kaj si, se zatekaš k identifikacijam z objekti, ki jih edine poznaš - to so konstrukti uma: telo, razum, duša, energija… Ker pa to ni tisto, po čemer tvoja Bit hrepeni, ta istenja drugo za drugim prinašajo razočaranje, nezadovoljstvo in strah.

Istenja, identifikacije s tistim, kar nisi (človek, ki mora pred nečim bežati ali nekaj doseči), so glavni razlog človeškega trpljenja.





Koraki in darovi na poti k Človeku

Ko se odločiš postati Človek, se moraš najprej odreči temeljni laži, ki ti preprečuje dostop do spoznanja - namreč prepričanju, da si ti osebnost. S tem pade prva identifikacija, ki pa nikakor ni zadnja. Um ti nastavlja celo vrsto zank, ki jih moraš sprevideti in stopiti čeznje.

Tisto, kar ti prinaša vse trpljenje, so identifikacije. Identificiraš se z več stvarmi hkrati, objekt identifikacije pa je vedno nekaj iz manifestiranega sveta – kar je minljivo in podvrženo razkroju. Tako se ujameš v past, iz katere plezaš, kot pravijo, v številnih inkarnacijah, vse do zadnje.

Odrešitev ni nič drugega kot zaporedje opuščanja posameznih identifikacij. Ko odvržeš vse, se odkrije tvoja večna Bit in prepoznane so vse iluzije sveta, ki ti jih servira um.

Posledica odvržene identifikacije z lastno osebnostjo je, da vsi napadi in očitki, ki so uperjeni k tvoji osebnosti, zadenejo v prazno. Ker nisi več persona, ti napadi nanjo ne povzročajo več bolečine in trpljenja. To pomeni zmanjšano čustveno obremenitev, reduciranje strahov ter posledično zmanjšano grožnjo zdravju.

Ker ob tem izgubiš objekt, s katerim bi se lahko istil, se um obrača k drugim predmetom in idejam, na katere bi se lahko prilepil. Zelo mučno mu je namreč stanje, ko ne more na nič pokazati in je nemočen. Okrepi se težnja, da bi našel kak drug predmet identifikacije. To pa je odlična priložnost, da se usmeriš k pravemu bistvu.

Druga identifikacija, ki je zelo močno ukoreninjena v ljudeh, je istenje s telesom. Ker imaš neposreden čutni dokaz, da si v telesu, je razglasitev tega za iluzijo marsikomu nekaj nepojmljivega. Identifikacijo zamenjaš s predstavo, da je fizično telo nekaj, kar uporabljaš kot koristen pripomoček za dojemanje in izkušanje, vendar to telo ni tisto, kar si v resnici.

Ko se odločiš, da nisi telo, se smrtni strah sesuje kot hišica iz kart, obenem pa tudi strah pred bolečino in boleznijo. Izgube telesa ne vidiš več kot nekaj tragičnega in usodnega, smrt pa postane le dogodek v večnem življenju tvoje Biti. Tvoj odnos do številnih stvari se olajša resnosti - zdaj vse jemlješ lahkotneje in nekoliko z rezervo – zato pritisk na zdravje krepko uplahne.

Istenje s telesom je tudi temelj istenja z materialnostjo. Ko materialnost izgubi svoje mesto na piedestalu in postane manj pomembna, prične kopneti kup želja, povezanih s snovnostjo. Ne prizadevaš si več za vse mogoče, ker spoznaš, da sreče v materialnosti ni mogoče najti. Tako ne izgubljaš energije za nepomembne stvari in jo raje usmerjaš tja, kjer je produktivnejša - k bogatitvi duhovne plati. Zmanjšan interes za materialno se odrazi tudi v zmanjšanju strahov in bremen, ki so te doslej pritiskala, kar je dodaten prispevek k trdnejšemu zdravju.

Z dvigom duhovne ravni pride do očitne spremembe tudi pri zdravju. Znano je, da visoko razvita bitja ne obolevajo. Ker se razbline kopica strahov, pritiskov, pričakovanj, potreb in želja, telo doleti občutna razbremenitev, ki pomeni večjo harmonijo tudi v telesu. Včasih ostanejo kake tegobe, ki so pogosto karmičnega značaja, a te z novim odnosom do telesa gledaš čisto drugače kot doslej. Si bolj opazovalec in se ne meniš veliko za težave, ki bi ti nekdaj morda krepko sivile lase. Pomembno je, da "nove karme", nove dušne krivde ne ustvarjaš več in s tem tudi ne novih neprijetnosti v prihodnosti. Stare težave in bolezni pa bodo s tem, ko se bo posušil njihov glavni vzrok (napačna stališča, prepričanja, in čustva) usahnile. 

Po opustitvi identifikacije s persono in telesom morda ostanejo še druga istenja, ki se jih je doslej tvoj um že oprijel ali pa te z njimi na novo razveseli. Verjetno boš moral skozi izkušnjo, da si duša ali energija; težko se je temu izogniti. Tudi to sta umska koncepta, ki se bosta prej ali slej izkazala za prepričljiv privid. Utegneta biti precej trdovratna. Tako z dušo kot z energijo boš še vedno živel, tako kot tudi s telesom – a z zavestjo, da nič od tega nisi ti, temveč nekaj, kar je običajen sestavni del minljivega sveta, ki ga slika tvoj um.

Z vsako opuščeno identifikacijo odpade del strahov, sproščena energija pa je na voljo za ustvarjalnost. Um, razbremenjen okostenelih predstav in napačnih prepričanj, postane prožen in prisoten v sedanjosti kot budna priča dogajanja, ki ga doživljaš z novo temeljitostjo. Vse dogodke doživljaš neobremenjeno in obenem bolj sveže, temeljiteje, saj se um ne zapleta v neprestano presojanje in vrednotenje, temveč postane tiha priča. Zato postaneš objektivnejši, neprizadet ob napadih nate, poln notranjega miru in neobičajne modrosti.

Ko opustiš vse identifikacije, si pripravljen na spoznavo spoznavalca. Preden karkoli spoznaš neposredno, neverbalno, moraš spoznati pričo. Doslej si menil, da je to um, a preprosto ni tako. Um te oblega s slikami in idejami, ki puščajo sledove v spominu. A spoznavalec ni koncept v umu. Do njega lahko prideš s popolnim osredotočenjem na zavedanje »jaz sem«. Kdo je tisti, ki pravi »jaz sem«? Prav ta je tisti, ki ga iščeš. Dopusti svoji prebujenosti, duhovni zavesti, da deluje, in ne tvojemu umu. Um ni pravi instrument za to nalogo. Brezčasno, večno lahko dosežeš le z večnim. Tvoje telo in tvoj um – oba sta podrejena času; samo duhovna zavest je večna; in hkrati tudi v sedanjosti, večnem sedaj.

Kaj pa sposobnosti Človeka? Notranje urejen in tihega uma postaneš tudi neprimerno boljši kanal za intuicijo, ki ni nič drugega kot glas tvoje Biti. Tako ustvariš povezavo z »vesoljno inteligenco«, kar je bogat vir umetniškega navdiha, izumiteljskih idej in ustvarjalnega zanosa. Prav ta vir je zaslužen za neobičajno ustvarjalno moč, vzdržljivost, vztrajnost in božanski navdih, ki se kaže pri vseh velikih ljudeh, ki si zaslužijo ime Človek.

A seznama dobrobiti s tem še ni konec. Spoznanje, da smo vsi eno in da bližnji ni nič drugega kot prepričljiv privid v vlogi pomočnika pri duhovni rasti, ti omogoči ustvariti povsem drugačen, toleranten in ljubeč odnos do okolice in vsega, kar opažaš.

Če je vse, kar doživljaš, tvoja lastna kreacija - ali se ima smisel boriti z njo? Vsaka preizkušnja ima en sam namen - pomagati ti k nekemu novemu spoznanju.

V vseh ljudeh okrog tebe utripa ista Bit, zato je nasilje nad drugim - nasilje nad samim sabo. Z nasiljem nad drugim, v kakršni koli obliki (tudi mesna prehrana je povezana s podporo ubijanju) dokazuješ, da še nisi dojel lekcije in tako pripravljaš pogoje za novo "šolo", da bi se ti naposled posvetilo. Zavedanje "jaz sem vse" omogoča, da te preplavi ljubezen do vseh in vsega, brez pričakovanja nagrade ali povračila. Ljubezen, ki jo daješ, pa se pomnožena vrača nazaj k tebi. Vse se dogaja v tebi - kako bi bilo potem lahko kaj izgubljenega?


In zdaj še češnja na torti: največja nagrada razsvetljenega človeka je bivanje v resnični Biti, v izvoru vsega življenja, ki je neopisljiva ljubezen, znanje in svetloba. To te napolni z blaženostjo, ob kateri je kratkotrajna sreča kot svetloba sveče v primerjavi s sončnim dnevom. Trud, trpljenje in napori v brezštevilnih inkarnacijah (kot bi rekli duhovneži) je poplačan. Dosežen je skrajni cilj evolucije. Notranja nuja, ki si si jo v vseh »življenjih« razlagal kot hrepenenje po sreči, je potešena. Dosežeš spoznanje samega sebe, to pa je isto kot spoznanje Boga, ki ustvarja svet in se ogleduje v vsem, kar obstaja.



Pred ciljem

To, kar si spoznal doslej, je odločilnega pomena zate. Zdaj veš, kaj nisi, kaj si, pa se ne da povedati z besedami. To moraš odkriti sam.

To, kar si, življenjska Bit, je življenje, ki je brezčasno; to življenje oživlja zavest, ki je neomejena
. Ne moreš torej biti nek omejen koncept kot na primer telo, razum, duša ali energija. Vse omejeno so pojavi v tvojem umu, ti pa ne moreš biti nekaj, kar je proizvod uma. Tisto, kar si, ne moreš razumeti z orodjem tvoje zavesti, z razumom, ki ti sicer prinaša bogastvo spoznave v tridimenzionalnem svetu, a nič ne ve o tvoji resnični brezčasni naravi. Zato se tudi ne moreš najti v konceptih, ki so proizvod uma. Zanimiv ostaja le en sam, zadnji koncept, ki ti odpre vrata do sebe: koncept "jaz sem".

Sebe ti ni treba iskati, saj tisto, kar si, nikoli nisi prenehal biti. Odstraniti moraš le vse lažne predstave o tem, kar bi utegnil biti, vse identifikacije z nečim, kar je omejeno. Tisto, kar si, je tisto, kar pravi "jaz sem". Na temeljnem zavedanju "jaz sem" sam sebi ustvarjaš vso tisto čarobno, osupljivo predstavo, ki jo imenuješ "svet". Ti sam si vse troje obenem: platno, film in opazovalec, predstava, ki si jo pripravljaš, pa te naposled pripelje do spoznanja, kaj in kdo si.

Ker si se omejil na del tebi dostopne stvarnosti, ki je omejena s prostorom in časom, si vanj položil vzročnost. S tem si ustvaril tudi predstavo o tistem, ki naj bi bil najvišji vzrok vsega, kar je. A ta Bog si v resnici ti sam, saj sam ustvarjaš svoj svet v svoji zavesti.

Ko se zaveš, da si večen in omejen le z mejami, ki jih postaviš sam, odpadejo vsi strahovi, želje pa izgubijo svoj mik. Ničesar ni, kar bi potreboval, saj kot stvarnik svojega vesolja popolnoma vse že imaš. Nobene grožnje več ni, saj so grožnje le posledice minulih strahov, spominov na peteklost in zmotne predstave, da si omejen. Bližnji, ki ga vidiš navidez ločenega, je izraz istega življenja; če škoduješ njemu, škoduješ sam sebi. To spoznanje neločljive povezanosti z vsem, kar je, ustvari ljubeč odnos do vsega in vsakogar.

Vsa ta spoznanja te oborožijo z modrostjo, neustrašnostjo in ljubeznijo, kar iz tebe naredi popolnoma drugačnega človeka. Človeka, ki se zaveda svojih neomejenih potencialov in svoje neranljivosti in zasluženo nosi ime Človek.




Epilog


Hrepenenje po sreči
je nekaj, kar je vgrajeno v tvoje bistvo. Doslej se nisi zavedal, da je to v resnici klic tvoje resnične Biti, ki se želi vrniti v svoj dom, od koder prihaja. Resnično srečo torej dosežeš le tako, da spoznaš, kdo si. Doslej si si mislil, da si telo, razum, duša, jeza, ljubosumje, razočaranje..., a ker to ni resnica, si se obremenil s trpljenjem, bolečino in strahom ter novim hrepenenjem. Ni rešitve v krogu neprestanih identifikacij. To ti pove že odziv, ki ni prijeten. Da si naletel na pravo, veš takrat, ko je posledica blaženost.

Zdaj poznaš pot
. In veš, da ni tako naporna, kot se je morda zdelo. Veš, kako iz človeka, ki je še najbolj podoben živali, narediš bitje, ki je Človek. To je zaklad, s katerim se ne more primerjati nič, prav nič na svetu. Kajti naredi te (notranje) najbogatejšega človeka na (tvojem) svetu.

Kadarkoli se spomniš (to naj bo čim pogosteje), si povej, da o problemih, ki se ti trenutno zdijo silno pomembni, čez 10 let ne boš vedel čisto nič več. Pač pa boš zelo dobro vedel, ali si se naučil vzpostaviti stik s samim seboj ali ne. Vredno je delati na tem.

Čim večkrat si povej, da ti nisi osebnost, niti telo, temveč nekaj neomejenega in brezčasnega, in da se nahajaš v svetu, ki ga slikaš sam. Imaš potenciale, ki jih še nisi odkril in nesmrtnost, ki je (še) ne moreš dojeti. Prisluškuj občutku "jaz sem" in poskušaj dojeti, kdo je ta, ki je. Učinki bodo več kot zanimivi. Zdelo se ti bo, kot da si odkril novo dimenzijo, materialni svet pa bo izgubil na resnosti in pomenu, vendar ne bo postal nepomemben. Ti pa boš v njem deloval kot kralj, ki je vzvišen nad vsem, ki vse obvladuješ, obenem pa boš deležen časti kot si jih zasluži le - poznavalec stvarstva!

Svet ljudi, ki si zaslužijo ime Človek, je srečen svet.


Pa srečno pot!

 

 

 

Več o tej tematiki v besedilaih sekcije Na sledi - sebi in  Na sledi morosti .

Na kratko o vseh pomembnih stvareh: Pojmovnik življenja

Glejte tudi tekste:

Razmišljanja o Jaz sem

Jaz sem to

Nepoznana moč misli

Kaj je najpomembnejše?

Biseri zahodne filozofije

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Ko služabnik postane gospodar

Um, gospodar sveta

O relativnosti časa

Kaj se gre duša v vesolju

Najvišje dobro

Glejte tudi sekcijo Odštekani pogovori / Duhovni svet

 

 

 

Komentarji   

+1 #1 ivona 17:50 05-09-2010
Na ta epilog ni kaj dodati,ga prebereš enkrat in če ga ne razumeš ,prebereš še enkrat.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih