Avtor besedila: Samo Simčič

Kaj je duša? Ali jo je mogoče zanikati? Človekovo telo je vsakomur vidno in otipljivo dejstvo, o duši pa vemo le, ker mislimo, čutimo in hočemo. Mišljenje, čutenje in hotenje so temeljne dejavnosti duše. Mišljenje obsega spominjanje, predstavljanje in ideje; čutenje zaznavanje, vtis in občutek; hotenje pa motiv, težnjo ali cilj in dejanje. Samo konkretno delo je tisto, kar je otipljivo in vidno, vse drugo pa lahko samo izkusimo. Samo izkušnja dokazuje, da obstaja duša.

Če nekaj hočemo, najprej vemo, kaj hočemo, nato pa uporabimo svoje ude, da to uresničimo. Tudi pri mišljenju je tako, da najprej mislimo, nato pa se na to odzovejo živci v možganih. Prav tako najprej obrnemo pozornost k nečemu, potem pa začutimo. V vseh teh primerih je primarna duševna dejavnost. To kaže, da duša ni materialno predmetnega značaja, temveč je sama zase. V duši je tudi jaz. Jaz lahko rečemo le samemu sebi. Jaz se ne nanaša na nič drugega kot na samega sebe. Nima nikakršne materialne osnove. Če duša ni materialna, iz česa potem je?

Če duša ni snov, nam pride na misel, da je energija. Vsem je jasno, da energija obstaja, zato sežemo po tem pojmu. Ampak tega nismo izvedli iz opazovanja in izkušnje duše. Smo kar tako rekli. Energija nastane z razpadanjem snovi. Sprošča se. Sprošča se tudi z nadaljnjim razpadanjem organizmov energije – do brezmejnega kaosa. Gibanje energije je samodejno, mehanično. Ona sama nič noče. Z energijo je mogoče nekaj storiti samo tedaj, ko človek to hoče. Nasprotno pa duša z mišljenjem, čutenjem in hotenjem ustvarja. To ni ista sila kot energija. Poleg tega človekovo telo nima več smisla obstajanja, ko duša zapusti telo. Telo začne propadati. V duši so življenjske sile. Zavest, ustvarjalnost, življenjske sile so lastnosti tega, iz česar duša je. S tem opisom se moramo zaenkrat zadovoljiti, če hočemo biti realni. Ni nujno, da iznajdemo neki novi pojem za tako imenovano »snov« duše.



Jaz in zavest

Lastnost jaza je zavest. Ko mislimo, se mišljenja ne zavedamo. Šele ko jaz po spominu obnovi misli, se zave mišljenja. Ko človek čuti, se ne zaveda v polni meri, kaj čuti. To je sanjava zavest. Ampak če hoče v polni meri vedeti za to, mora v to usmeriti miselno pozornost, da si ustvari jasno predstavo o občutku. Tudi to je mogoče s pogledom zavesti v jazu nazaj. Hotenje je vir duše. Človek hoče živeti. Ampak če hoče vedeti, zakaj živi, se mora o tem vprašati, mora začutiti stvarnost sveta in sebe, se ozreti na to in misliti. Tako pride do zavesti o svojem hotenju.

V duši so nagnjenja. Jaz se obrača k njim in se z njimi povezuje. Lahko se tudi loči od njih, kajti jaz je vedno sam svoj, je neodvisno bitje v duši. Četudi ga neko nagnjenje še tako slepi, ve, da je jaz, ki je predan nagnjenju v duši. Lahko se z večjo ali manjšo voljo (hotenjem) odvrne od tega nagnjenja ter se obrne k nekemu idealu, ki si ga je zamislil. Jaz lahko obvladuje dušo. Čutenja so lahko zelo močna, mnoga so tudi zunaj zavesti o duši. Toda če človek hoče, lahko okrepi svoj jaz, se zave teh čutenj in ustvari mir ter ravnovesje. Toda zavest ne da človeku miru. Hoče spoznavati svet in razsežnosti duše. Človek je spoznavajoče bitje. V duši je dinamika med mirom in nemirom. Zato je ravnovesje v stalnem nastajanju.

Človekov jaz ustvarja z mišljenjem tudi ideale, ki niso nagnjenja. Ustvarja ideje, da lahko nekaj stori, česar še ni. Ustvarja tudi ideje o tem, kaj lahko postane. Tako se spreminja in razvija. Nastane vprašanje, v kaj se spreminja, kaj je motiv tega spreminjanja in razvoja ali zakaj hoče posegati z neko idejo v svet in življenje. S tem vprašanjem se povzpne nad vse svoje početje in dejavnosti duše, se tega zave in ovrednoti. Od kod črpa ideje in vrednote?



Zavedanje

Z zavestjo se začne odpirati povsem novo področje, ki je zunaj človekove duše. Kako pride do tega, prikažimo s primerom.

Človek se sprehodi po travniku in opazuje travniško cvetje. To ga veseli in občuduje. To je duševno doživetje. Ob tem se zave: To je lepota! In ta lepota vsako jesen izgine, a se spomladi pojavi znova. To pa ni samo doživetje, to je spoznanje in zakonitost, ki presega duševno doživetje in človekovo osebnost. To resnico je izvlekel iz pojava travnika in travniškega cvetja v njunih različnih stopnjah. Ni zgolj domislek. Ta resnica ni pred človekovimi očmi kot travnik in cvetje, temveč je dostopna le z mišljenjem o travniku in cvetju. Travnik in cvetje sta prežeta s tem, kar je človek v njem spoznal. Toda tega ni mogoče otipati. Temu se je mogoče približati tako, da v oboje usmerimo svoje mišljenje. To moramo tudi hoteti. Potem tudi začutimo to, kar nam pride v zavest z mislečim opazovanjem tega pojava. Lahko pa gremo še dlje in nadalje raziskujemo ta pojav. Odkrijemo še druge zakonitosti in se čudimo, kolikšna modrost je v tem, kar nevidno in neotipljivo prežema travnik in cvetje. Ta modrost tudi ni abstraktna in jo je mogoče opisati, lahko znanstveno ali umetniško. Tako se zavemo posebne resničnosti v svetu, ki ni vidna in otipljiva. Ima pa velike razsežnosti, kajti brez te modrosti ne bi bilo pojavov v svetu in sveta samega, kakor tudi ni mogoče postaviti hiše brez načrta. V tej modrosti ali posebni resničnosti so praideje ali praslike vsega obstajanja. V njej je tudi pralik človeka. Kar je bistveno za to resničnost, je to, da ni osebna. Imenujemo jo duh. Je duhovna resničnost ali duhovni svet.

Jaz se lahko povzpne nad vse, kar je v duši, tudi nad svoje ravnanje, in to ovrednoti. Tudi v tem primeru je moral vrednoto izvleči iz opazovanja spoznanj, kot je izvlekel iz opazovanja travnika in cvetja idejo in modrost. Tudi spoznanja preveva duh.

Tudi duh ni materialen, vendar tudi ni energija, kajti energija ne vsebuje praidej in praslik. Ne more se iz same sebe oblikovati v svet in življenje. Duh pa je ta, ki vzdržuje na primer zakonitost, da vsako pomlad travnik ozeleni in vzcveti. Daje svetu podobo, kako naj poteka. Vendar duh ni iste »snovi« kot duša, kajti človek lahko ustvari nekaj novega in lahko poseže v svet, ima ustvarjalni impulz, narava pa skuša le vzdrževati sebe in svoj tok. Iz ene vrste rastline ne more vznikniti popolnoma nova vrsta. Tudi ne more iz ene vrste živali nastati povsem nova žival, še manj človek. Človek lahko spreminja sebe in svet. Lahko iz duha črpa ideje za nadaljnji razvoj. Te ideje ustvari iz zakonitosti in praslik, po katerih je svet s svojimi pojavi nastal, in skuša doumeti, kakšen cilj je mogoče doseči. Lahko pa sledi podobam razkroja. Ima svobodo, da se odloči za eno ali drugo. Česar narava ne more, lahko človek. Iz sveta je v človeka prešel ustvarjalni impulz. Zato obstajata natura in kultura. Gojenje kulture je odločilno. Tudi v primeru duha ostanimo pri opisu tega, iz česa je duh, ne da bi imenovali njegovo »substanco«. Ni treba, da izumljamo nove termine, temveč da razumemo, za kaj gre.



Višja zavest

Človek se je vedno času in svojemu razvoju primerno trudil s svojimi duševnimi sposobnostmi doseči duha in črpati znanje iz tega vira. Pred tisoč in več tisoč leti še ni bil tako individualiziran kot danes, zato mu je bil duhovni svet bližji in ga je lahko bolj ali manj tudi neposredno začutil. Danes mora najprej izoblikovati ustrezne organe za zaznavanje duhovne resničnosti. S primernim delom na svoji duši in na krepitvi zavesti človekovega sebe je mogoče spoznati praslike in praideje ter doživeti duhovna bitja. Dejavnost te zavesti in hotenje po njej lahko imenujemo duh v človeku. V človeku so torej telo, duša in duh, ki so med sabo prepleteni. S šolanjem zavesti se ta prepletenost urejuje, tako da se v človeku oblikuje sposobnost duhovnega zaznavanja.

Običajno se človek zadržuje pri svojih občutkih, čustvih in instinktih. Sklicuje se na to, da je takšna njegova narava. Potem tudi misli tako, kot mu narekuje njegova narava. Vendar mora o neki stvari ali neki zadevi misliti tako, da vidi stvar takšno, kot je, ne pa kot mu narekuje njegova narava ali kot bi si želel, da stvar ali zadeva je. Seveda mora stvar ali zadevo zaznati in občutiti, vendar v to ne sme mešati svojih simpatij in antipatij, če hoče stvar ali zadevo videti v njeni resničnosti. Ko misli, se mora nujno zavedati, da ga njegovi občutki zavajajo in da se v njegovo mišljenje rado vmešavajo njegovi posebni interesi. Veliko je slepil, ki človeka pri spoznavanju vodijo na stransko pot. Torej mora premisliti svojo naravo in jo osvetliti v svoji zavesti. Izraz »osvetlitev« je najboljši, kar si je v primeru spoznavanja lastne narave mogoče misliti. Napravimo ustrezen odmik od nje in jo kultiviramo. Tako preobražamo impulze svoje emocionalnosti, svojo jezljivost, svoje hlepenje, svojo udobnost, svojo duševno težo, svoj temperament in svoje navade. Ustvarjamo višjo zavest. To je mogoče, če to hočemo. Z delom na duši, z duhovnim šolanjem, ustvarjamo misli, ki niso obarvane z naravo, temveč s svetlobo zavesti. Z ustrezno pozornostjo lahko to svetlobo notranje vidimo, doživimo v barvnih odtenkih. Vendar tu ne gre za barvo, kot se našim očem prikazuje fizično, temveč za doživljaj notranje lastnosti barve: za temno in svetlo razpoloženje in za vse vmesne stopnje.

Preobražanje človekove narave v svetlobo zavesti daje duši lepo in uglajeno podobo. Jaz bedi nad notranjim življenjem in tako krepi duha v človeku. Človek postaja kulturno, ne le naravno bitje, postaja resnični človek. Spoštuje vrednote in lepe umetnosti. To je tudi navdih za praktično življenje.



Organizmi človeka

Ko človek umre, začenjajo oblike telesa razpadati. Sile, ki so jih vzdrževale in omogočale življenje v telesu, so organizem, ki je sicer splošen za vse ljudi, vendar tudi od človeka do človeka različen. Različnost je nastala z razvojem individualnosti – že od tedaj, ko je duhovni svet podelil človeštvu kali individualnosti. Ta organizem je arhitekt človekovega telesnega bitja. S spočetjem se začne povezovati z zametkom telesa in ga oblikuje. S smrtjo se loči od njega. Preide v duhovni svet, kjer ohrani svojo srž.

Obsežen del duše zavzemajo občutki, sle, strasti, nagoni, želje, hrepenenja, simpatije in antipatije. Tudi to je organizem, v katerem obstajata večja ali manjša zmešnjava in večji ali manjši red. Ta je odvisen od tega, kolikor se vanj spušča jaz z zavestjo, ga premišljuje in ustvarja v njem preglednost. Tako osvobaja svoje misli pristranskih občutkov in osebnih, koristoljubnih interesov. Ustvarja jasno mišljenje. To je še en organizem duše, miselni organizem. Tudi ta je lahko večja ali manjša zmešnjava ali večja ali manjša urejenost. Tudi na tem dela jaz z zavestjo. In tako ustvarja naslednje področje duše, višjo zavest, ki presega jaz in dejavnosti duše. S to razširjeno zavestjo lahko človekov jaz prodira v duhovni svet in ustvarja duha v sebi. Spoznava in doživlja življenje duha ali duhovnega sveta ter spreminja in razvija sebe in podobo svojega bitja. Z zavestjo posega tudi v svet in deluje v njem po meri svoje zavesti. Postaja vedno bolj človek, v katerem je dejaven duh. To ne pomeni, da potiska dušo na stran ali da zanemarja svoje telo. Nasprotno, krepi zavest jaza, s pomočjo vse svoje duše in njenih dejavnosti pa širi spoznanja duha in sveta. Skrbi tudi za zdravje in normalne potrebe telesa.

Med dušo in telesom in s telesom močno povezan obstaja organizem sil, ki prinašajo in vzdržujejo življenje ter ustvarjajo oblike. V duši sami pa so naslednji členi: organizem občutkov in dejavnosti čutenja, organizem mišljenja in misli, obstajanje višje zavesti in jaz. Vplivajo drug na drugega, odločilen vpliv pa ima zavestni človekov jaz.

Lahko govorimo o življenjskih, duševnih in duhovnih silah.



Duša v onostranstvu

Ko človek zaspi, se od telesa razvežejo duševni členi: organizem občutkov in čutenj, organizem mišljenja in misli, zavest in jaz. Preidejo v duhovni svet, kjer se osvežijo in prejmejo impulze za življenje. V telesu ostane organizem sil, ki vzdržujejo v telesu oblike in življenje. Zato človek v spanju živi, nima pa zavesti o zunanjem svetu. Ko pa človek umre, se tudi ta organizem razveže od telesa. Duša preide za daljše ali krajše obdobje v duhovni svet. Najprej se mora na to navaditi, kar ni za vsako dušo enako. Vse je odvisno od tega, s kakšnimi plodovi spoznanja prihaja vanj. Te zdaj doživlja v luči duhovnega sveta. Od tega, koliko zavesti je ustvarila v zemeljskem svetu, je odvisno, kako se prebija skozi duhovni svet. To ni lahka pot, zato se je v tradiciji govorilo o vicah in peklu. Ko se končno v polni meri zave, kje se nahaja, se odpre doživetjem duhovnega sveta. Tudi tu je veliko odvisno od tega, koliko duhovne zavesti je prinesla iz zemeljskega življenja. Toda duhovni svet ji stoji ob strani. Omogoča ji, da prepoznava duhovni lik človeka, cilj razvoja človeštva in Zemlje ter hkrati tudi brezno razkroja. Dojame, kaj lahko stori za svet in življenje in katere sposobnosti bi lahko še razvila. Ker pa je individualnost, hoče te sposobnosti razviti sama, neodvisno od naročja duhovnega sveta, ki ga v posmrtnem obstajanju obdaja. Hoče samostojno in svobodno ustvarjati nove plodove, koristne za svet in za svoj razvoj. To je mogoče samo na Zemlji, ker je samo tam mogoča njena svoboda. V duhovnem svetu se počuti tako kot majhen otrok v materinem naročju. Toda tega se mora osvoboditi, da postane samostojen človek v polnem smislu. Polagoma se spusti na zemeljska tla. Globoko v sebi nosi impulze duhovnega sveta, toda zunanji svet je premočan, da bi jih lahko enostavno prepoznala. Mora razviti ustrezni spoznavni proces. Dokler se ne izpolni cilj razvoja sveta, se vedno znova nahaja kot dejavnik v nastajanju sveta. Duhovni svet ji pokaže sliko in idejo svetovnega smisla, vendar je razvoj sveta odvisen od zavesti in ustvarjalnosti človeške duše na Zemlji. Prevzame odgovornost za svet, kakršen je, četudi meni, da ni kriva za njegovo stanje. Lahko da iz sebe vse, kar more, da ustvari v svojem okolju boljše od tega, kar je. Velike vrednosti je, da tega ne prespimo.



Duša in duh

Na prvem cerkvenem koncilu leta 325 v Nikei v Mali Aziji je tedaj še mlada institucija Cerkve hotela ustvariti enotnost. Obstajali sta dve smeri, ki sta se razlikovali v razumevanju trojstva. Prva smer so bili privrženci Ariusa, ki so jasno razlikovali Očeta in Sina. Oče je bil zanje Bog v svetu, Sin pa Bog v človeku. Po slednjem deluje v človeku duh. To je kar se da preprosta predstavitev te smeri. Druga smer si je predstavljala Očeta in Sina zunaj človeka, z duhom pa je človek prejemal njuna razodetja. Zmagala je druga smer. Na tej osnovi je Cerkev razglasila Ariance za krivoverce in sovražnike države. Začelo se je njihovo preganjanje. To je prvi primer v cerkveni zgodovini, da si je institucija Cerkve prilastila monopol nad vero in začela preganjati drugače misleče vernike. Na tem koncilu je bila izrečena formula »consubstantialis«, kar je pomenilo, da sta »Oče in Sin iste substance«. To je hkrati pomenilo, da ima duša duhovne lastnosti, ker naj bi bila duh in duša tako kot Oče in Sin »iste substance«. Duh je bil tako rekoč izbrisan.

Duh je postal v predstavah ljudi abstrakcija. Nekaj neživega. Nadaljnja posledica tega je pojmovanje, da duša ni nič duhovnega, ampak ima telo duševne lastnosti. Tako je sklep Cerkve leta 325 v Nikei privedel do današnjega materialističnega pojmovanja duše. Tukajšnji spis ne sledi tej filozofiji, zato ne govorimo o dualizmu, še manj o materialističnem monizmu, temveč o trializmu: v človeku so telo, duša in duh. V tem spisu prikazujemo v kratkem obrisu, v kakšnem odnosu so.