Predstava, da je človeško srce črpalka za kri, vodi k zaključku, da je človek skupek sestavnih delov, ki sestavljajo nekakšen biološki stroj. S transplantacijo srca, s podvigom, ki je podoben menjavi vitalnega dela pogonskega stroja, je tako zaživela ideja, da smo nekakšni bio roboti. Toda človeško srce še zdaleč ni le črpalka za kri. Tako izkrivljena predstava ima daljnosežne družbene posledice.

Vendar pa se ideja o človeku bio robotu lepo vklaplja v materialistični nazor sodobne družbe. Ko je bil duhovni vidik človeka odrinjen na obrobje in postal eksotika, s katero se ukvarjajo le filozofsko ali religiozno navdahnjeni posamezniki, so naši odnosi izgubili človečnost in se spremenili v hladno računarstvo. Življenje je za nas izgubilo mik skrivnosti, ki se razodeva skozi nas, in je postalo nekaj kar nam preprosto pripada. Domišljamo si, da je takšno, kakršnega določajo zunanje okoliščine, a to je seveda srce 2zmota.

Odmik od resničnosti nas potiska v temo. Naša napačna stališča, naše neustrezne izbire in osiromašene predstave o sebi rušijo kakovost naših življenj. Ob takšni naravnanosti srce nima več moči; človečnost, sočutje in toplina so redke ptice v naših logih. V družbenem redu, ki je prevladal, nekaj štejejo le hladni razum, moč in zvijačnost, uporabljeni za lastno dobrobit. Tako smo se iz ljubečih, ustvarjalnih in v prijaznem sožitju živečih bitij spremenili v brezčutne posameznike, tekmujoče med seboj za mesto v družbi, v poligonu za merjenje sil. Tega se nejasno zavedamo, a se čutimo nemočne in nepripravljene to preseči.

K usihanju srčnosti je obilno pripomogla tehnicistična družba. Zapeljani od privlačnih dobrin in elektronskih igrač se vse bolj ograjujemo od sočloveka in se pomikamo v osamo; v avtomobilski kabini, pred računalnikom, TV ekranom ali zaslonom telefona vse bolj izgubljamo stik z bližnjim, ki tako postaja vse bolj abstrakten, neznan, nedostopen in nedoumljiv, takšni pa s tem postajamo tudi sami sebi. Ko nimamo več ogledala, v katerem bi se prepoznavali, je naš razvoj zavrt. Vse več komuniciranja s stroji in napravami krni naše sposobnosti vzpostavljanja pristnih medsebojnih odnosov. Za starejše, ki so odrasli v zdravem naravnem okolju, je to slabo, za mlade, ki odraščajo v takšnem okolju, pa je naravnost katastrofalno, saj sočutja preprosto ne morejo ustrezno razviti.

Ker je razum prevladal nad čustvi in občutki, ki so mehanizmi za spoznavanje samega sebe, se spreminjamo v brezčutne mislece, prepuščene na milost in nemilost množici egov v nas, ki nas vodijo v smeri vse večje sebičnosti in pogojenosti. Bolj ko postajamo ujeti v razumarstvo, bolj se zapletamo v strahove in predsodke, ki pot do rešitve vse bolj zapirajo.

Ob poslušanju dialogov, ki se odvijajo med mladimi, pomislimo, da niso oropani le srčnosti temveč tudi spoštovanja in taktnosti, ki sta pri starejših vendarle še opazna. In čeprav vemo, da je človeški vzgojitelj pri vzgoji osebnosti nepogrešljiv, otroke vse bolj prepuščamo »modernim vzgojnim sredstvom«in napravam, ne zavedajoč se, kakšno škodo pri tem utrpijo.

Naša razumska, logična, pretežno h konkretnemu usmerjena naravnanost uporablja predvsem našo levo možgansko polovica, desna pa krni. Zopet je to še posebno tragično pri otrocih, katerih možgani preprosto nimajo pogojev za uravnotežen razvoj. Kasneje tega ni mogoče nadoknaditi. Otroke torej nevede vzgajamo v čustvene invalide. Ob tem bi se morali vsaj šolniki in starši krepko zamisliti.

Očitno je ključ za odrešitev človeštva v krepitvi srčnosti. A temu se ne posveča skoraj nihče. Vprašajmo se: v katerih šolskih in izobraževalnih programih se s tem ukvarjamo? Kaj kot družba za krepitev srčnosti storimo? In kaj za njeno krepitev storimo doma, v družinskem krogu? V kakšne odrasle osebnosti bodo v takšnih razmerah zrasli naši otroci?

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih