Notranjost pod drobnogledom

Poglobimo se v proces spoznavanja nekoliko natančneje. Proces zaznave se začne z opažanjem – čutnim zaznavanjem - in občutenjem. Opažanje ne pomeni, da od opazovanega vase sprejmemo snov temveč idejo, ki jo predmet uteleša. Opažanje rodi vtise, ki se s pomočjo miselnega procesa združujejo v kompleksnejše miselne strukture – predstave, iz teh pa se postopoma gradijo vse popolnejši pojmi in spoznanja, ki so glavni gradniki našega miselnega sveta in temeljni dejavniki naših odločitev in dejanj.

Čutno zaznavanje prinaša v zavest posamezne zaznave. Z njim sprejemamo vsebino čutenja. Vsebina čutenja obstaja zunaj nas, vsebovana je v stvareh in pojavih, s katerimi smo v stiku, in presega spoznavne sposobnosti naših čutov. S čutenjem zaznamo le del resničnosti, iz nje izluščimo le del tega bogastva, ki prodre do nas kot posamični ločeni vtisi, utrinki iz zunanjega sveta, ki prinašajo informacije o posamičnostih. Te vtise sprejmemo v svojo dušo kot občutke in jim pridružimo tiste, ki se nanašajo na naš odnos do prejete vsebine; vtisom smo lahko naklonjeni ali ne glede na to, ali v nas vzbujajo prijetno ali neprijetno počutje. Značaj čutenja prepoznamo tako, da z mislečo pozornostjo opazujemo svoje notranje občutenje: je prijetno ali neprijetno? Tako se oblikuje naš odnos do stvari in pojavov – sprejemanje ali odklanjanje, ki je podlaga vseh čustev.

V primeru odklanjanja (antipatije) se postopek spoznavanja konča, lahko pa z zavestnim ustvarjanjem simpatije to spremenimo. Tu se namreč lahko vmeša miselno spoznanje kot rezultat globljega uvida v življenje, da namreč vsako upiranje stvarnosti oziroma izkušnji povzroči, da se le-ta prične za nas pojavljati pomnoženo. Dokler ne dojamemo, česa nas lekcija uči, se bo ponavljala v vse bolj neprijetnih odtenkih. Zato je bežanje pred težavami jamstvo za njihovo ponovitev.

Občutki so dragocene zaznave stvari in pojmov, niso pa zanesljivo vodilo, če jih ne osvetlimo. Posamezen instinkt denimo deluje ustrezno šele takrat, ko se zavestno navadimo biti pozorni do tega, kar nam sporoča specifični občutek. Megla se iz našega čutenja po zaslugi vse bolj aktivne misleče pozornosti vse bolj umika, naše spoznanje postaja vse jasnejše in bolj utemeljeno. To se zgodi, če prejeto vsebino občutenja nenehno bogatimo s postavljanjem vprašanj, ki vzpostavljajo odnos z vsem ostalim: kaj, zakaj, od kod, kako?… pri tem pa ne smemo izgubiti iz vida dejstvo, da so vse, kar obstaja, izrazi iste enosti, prasile, Stvarnika …

V človeku so prisotne duševne in duhovne težnje in potrebe, ki ne izvirajo iz telesne organizacije, temveč imajo izvor v notranjosti, ki je izpostavljena duhovnim impulzom. Človek je nenehno podvržen duhovnim silam, ki iz astrala delujejo nanj, in ustvarjajo okoliščine, razmere, pogoje in probleme, ki so priložnosti za njegov napredek.

V nas je prisoten duhovni nemir, občutek, da nam znotraj nekaj manjka, kar se odraža kot nenehno iskanje, ki ga poskušamo na različne načine zadovoljiti. Nezavedno se želimo združiti s tistim, kar pogrešamo, kar bi nas pripeljalo do notranje celovitosti. Želimo priti do dna najvažnejšemu pojmu od vseh – nam samim. Kot spolna bitja nas privlači nasprotni spolni pol, a v ozadju tega se skriva globlja želja po doseganju celovitosti, notranji izpolnitvi; naša Bit se želi vrniti v kozmični izvor, iz katerega izhaja. V nas globoko vsajena želja po zlitju z njim je po mnenju nekaterih avtorjev gibalo ljubezni in vseh pozitivnih čustev, pa tudi vzrok nenehnemu iskanju. Negativna čustva – sovraštvo, zavist, ljubosumje in druga - pa imajo isti izvor, a so izkrivljena in zapeljana v neugodno smer s sebičnimi interesi ega.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih