Občutenje sveta skozi zgodovino


V našem zavestnem delovanju se nenehno dinamično prepletajo mišljenje, čutenje in hotenje; predstavljajo elemente duševnega sveta, s katerimi povezujemo fizični svet z duhovnim. Pri tem smo izpostavljeni tradiciji okolja, družinskim ter osebnim navadam in pogojenostim, ki ustvarjajo nekakšen oklep, ki nas ukaluplja in utesnjuje. V našem duševnem življenju je prisotna kopica slepil, predsodkov, zmot in laži. Ne moremo zaživeti bolj kakovostno, dokler jih ne prepoznamo in odstranimo, prvi korak pri tem pa je, da notranje procese tudi opazimo in razumemo.

Z razvojem človeka se je njegov duševni ustroj veliko bolj spreminjal kot si znamo predstavljati. V davnini, ko je bila zavest veliko bolj čutna in je bil človek še odprt do duhovnega sveta, je v njem videl duhovna bitja, duhove, angele in bogove. Nobenega dvoma ni bilo, da obstajajo in se je z njimi tudi povezoval. Človeško mišljenje ni bilo ostro in abstraktno, temveč potopljeno v sanjsko doživljanje sveta. Ljudje so svet doživljali v mogočnih podobah, ki so vstopale vanje, ne pa v načelih, zakonitostih in pojmih.

Skrivnosti duhovnega sveta so nekoč redki posamezniki odkrivali v svetiščih in templjih tedanjih kultur in jih prikazovali v domišljenih bajeslovnih zgodbah; njihov pomen nam dandanes ni več razumljiv. V davnini ljudje niso živeli v tako močnem budnem stanju kot danes, temveč so bili utopljeni v skupinsko slikovito zavest; bili so polni slutenj sanjskega sveta in še globljih duševnih tokov. O teh si niso mogli ustvarjati pojmov, ki so danes v navadi, temveč so si jih predstavljali v mitoloških in njim podobnih slikah. Še v atlantskem obdobju čutenje ni segalo le do površine kože, temveč se je raztezalo v svet. Dogajanja v zunanjem svetu so občutili kot odsev delovanja velikega »bitja sveta«, ki se izraža skozi visoko razvita duhovna bitja, bogove. K tem so zato obračali svoje čute, od njih so prejemali vtise in tako oblikovali svoje predstave. Skozi bogove - in kasneje skozi religijo - se jim je svet razodeval.
Grkom je bilo denimo popolnoma jasno, da je pomlad čas, ko boginja Perzefona kot buditeljica pomladi pride iz podzemlja in zagotovi vstajenje narave, sredi jeseni pa se vrne k možu Hadesu v podzemlje, s čimer se življenje umakne s površja v notranjost Zemlje.

Danes je vse drugače, ker smo v budnem stanju predani tokovom lastnega bitja in mejo med sabo in svetom jasno občutimo. Svet nam je postal le predmet opazovanja in zagotavljanja naših potreb. Izgubil je notranjo vsebino, čarobnost in modrost. Osiromašili smo svojo predstavo o njem, namesto bitja vidimo le še bolj ali manj znano sliko, v kateri iščemo tisto, kar bi nam napolnilo življenje. Sposobnost imaginativnega zaznavanja je ohromela, da bi lahko nastala zavest v današnji obliki. Vse skupaj se je zgodilo zato, ker so duhovne sile delovale tako, da bi tisto, kar je človek nekoč dobival instinktivno in nezavedno skozi njihove vplive, osvojil sam in to ponotranjil.

Danes prevladuje pot spoznanja, ki izhaja iz opazovanja sveta, njegovih oblik in pojavov. Religije so ljudi začele usmerjati k »bitju sveta«, ki se ne nahaja v svetu temveč zunaj njega. To je v nasprotju z občutenjem posameznikov, ki to bitje s svojimi duševnimi čuti doživljajo v sebi samem, kar lahko poimenu¬jemo »pot spoznavanja iz razodetja«.

Pri spoznavanju sveta smo sedaj omejeni na fizično zaznavo, občutenje in intelekt. Prikrajšani smo za vsebino, ki nam je nekoč pritekala iz živega stika z duhovno stvarnostjo, kajti instinkti niso več povezani z duhovnim svetom. Izguba stika se kaže v tem, da nekaterih pojavov ni mogoče neposredno opaziti. Ko gledamo rastlino, ne moremo opaziti življenja v njej, a lahko slutimo, da obstaja načrt njenega razvoja in da v njej delujejo notranje sile, ki ga izvršujejo. Vse to se fizičnim očem ne razodeva. Pač pa si vse to lahko predstavljamo v mislih, s povezovanjem posameznih predstav o fazah rasti v celoto in doživljanjem tega, kar povzroča spremembe.

Zelo pomembno je, kako opazujemo svet, življenje in naše odnose, kako se odzivamo na vse to. Ali se oziramo nanje z jasno zavestjo in budno pozornostjo, z željo po razumevanju, s skrbjo, ali smo ravnali prav, s sočutjem in premišljenostjo? Ali pa zgolj reagiramo nanje po ustaljenih programih – kot roboti, z egoizmom in preračunljivostjo, obremenjeni s predsodki ter oziraje se na mnenja drugih?

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih