Čeprav je čutenje dandanes odrinjeno, je nekaj najboljšega, kar je dano človeku. Brez čutenja bi bili kot roboti, oropani veselj radosti, evforije, žalosti, obupa, strahu, sovraštva in ljubezni. Kako prazno in nezanimivo bi bilo življenje!

Zaradi občutenja vsak opažen predmet, vtis ali dogodek dobi osupljivo pestro obeležje. Mrtev predmet ni le takšen, kot se kaže očem in drugim čutom, temveč je prijazen, všečen, privlačen, zaželen, uporaben, pomemben, vznemirljiv in bog ve kaj še. Še veliko pestreje pa občutimo žive predmete, bitja. Ob vsem tem občutenju se zaradi dejavnosti hormonov ne spreminja le naše feeling goodnotranje počutje, pač pa tudi odnos do sveta. Ko smo obupani, je naš pogled na svet povsem drugačen kot takrat, ko nas poživlja radost. Nenehno nihamo med pesimizmom in optimizmom, ki sta v tesni zvezi s tem, kar občutimo.

Odzivanje na notranje dejavnike ni nič manj bogato kot na zunanje. Nenadna misel, da smo doma pozabili zapreti plin, v trenutku povzroči pravo revolucijo v nas. Spoznanje, da smo se v nekoga zaljubili, povzroči vznemirljivo notranje ugodje in povsem spremeni odnos do česarkoli. Ob globoki mistični zamaknjenosti lahko pri marsikomu zbledi tudi najmočnejši občutek telesnega ugodja …

Ko nas prevzemajo čustva, se učinki pojavljajo v celotnem telesu, ne le v glavi. Po zaslugi hormonov se spremembe dogajajo v notranjih organih; jeza na primer močno deluje na jetra, žalost pa na pljuča. Od kod neki prihajajo impulzi, ki delujejo na žleze z notranjim izločanjem? Očitno gre tu za nematerialne, psihične oziroma duhovne dejavnike.

Seveda ima čutenje tudi svojo drugo plat. Čutenja sodobni človek (še) ne zmore nadzorovati, vsaj v takšni obliki ne kot svoje fizično telo. V resnici je razpet med svoje občutke, prepričanja in hotenja in se pusti obvladovati zunanjim vtisom in notranjim vzgibom. V resnici je, dokler ne doseže ustrezne ravni zavedanja, njihov ujetnik. Da se tega zave, ga najpogosteje prisilijo krize, notranje in zunanje.

V čustvovanju in občutenju ima posebno mesto pojav, kar se izmika vsaki razumski razlagi: ljubezen. Je nekaj povsem iracionalnega, povzročeno brez vzroka in namena. In prav ljubezen je tisto, kar daje smisel vsemu drugemu. Življenje človeka, ki ne ljubi, je prazno, sivo, dolgočasno, nesmiselno in prava izguba časa. Duhovni napredek človeka je v razvoju čustvovanja; človeka vodi v smeri vse intenzivnej­šega sočutja in empatije, vse večje ljubezni do vsega stvarstva. Končni cilj je spoznanje, da od zunanjega nikakor ni ločen temveč je eno z vsem. To se kaže v vse večji etičnosti in vse bolj harmoničnemu odnosu do narave in stvarstva v celoti.

Da bi napravili robota, ki bi bil povsem podoben človeku, je utopija. Simulirati čustvene procese v nas, zagotoviti notranje občutenje svojih organov, spreminjati odnos do zunanjega sveta, imeti sposobnost ljubiti, uporabljati domišljijo, črpati iz intuicije, sprejemati impulze iz duhovnega sveta … nak, kaj takšnega je v robote nemogoče vgraditi.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih